Jedro

Predlagateljica ni izkazala nasilja očeta nad deklico niti z zahtevano nižjo stopnjo verjetnosti, ki je podlaga za odločanje v teh nujnih in hitrih postopkih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagateljičin predlog za izdajo ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), s kateri je predlagala, da se nasprotnemu udeležencu prepove približevati se ji na manj kot 150 m, vstopiti v stanovanje, kjer prebiva z materjo in vzpostaviti sploh kakršenkoli stik z njo, vse za dobo dvanajstih mesecev. Tako je odločilo, ker je ocenilo, da oče predlagateljice, svoje mladoletne hčerke A. (roj. ...) ne ogroža in da zatrjevano njegovo nasilje nad njo ni izkazano.

2. Predlagateljica se proti sklepu pritožuje, sklicuje se na vse pritožbene razloge, predlaga njegovo razveljavitev in ponovno odločanje o zadevi pred sodiščem prve stopnje. Sodišču očita, da je kršilo postopek, ker ni dopustilo in izvedlo dokaza z zaslišanjem B. B. in C. C. in z vpogledom v spis N 000/2012, izpovedbe priče psihologinje mag. D. D. pa ni upoštevalo kot izpovedbo izvedene priče. Prepričana je, da je sodišče napačno ugotovilo dejstva, verjeti bi moralo navedbam E. E. in F. F. ne pa nasprotnemu udeležencu in G. G., ki je pristranska in ni govorila resnice, saj je nemogoče, da bi bila v času očitane spolne zlorabe „ves čas“ s predlagateljico in nasprotnim udeležencem. Nato podrobneje navaja, kaj je po njenem sodišče napačno ocenilo oz. prezrlo, in sicer kar je mld. A. povedala policistom, učitelju, strokovnim delavkam na CSD, zdravniku pediatru in kar so te priče (H., I. J, K.) povedale.

3. Nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in dovolj zanesljivo pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 3. čl. ZPND, ki prepoveduje in opredeljuje nasilje v družini, ter 19. čl. ZPND, ki določa ukrepe za njegovo preprečevanje, kot to ustrezno povzema na st. 8 - 9 strani pod tč. 4 - 6. Ukrepov, ki jih ta določba predvideva za preprečevanje nasilja v družini, ni izreklo, ker ni ugotovilo pogojev za to - to je zatrjevanega nasilja.

7. Tudi pravil postopka sodišče prve stopnje ni kršilo. Vpogled v sodni spis, ki se vodi zaradi stikov nasprotnega udeleženca z njegovim drugim otrokom, ni za danes obravnavano zadevo v ničemer pomemben dokaz, niti posredno. Čeprav je D. D. po izobrazbi mag. psihologije, kar je sodišče sodišče prve stopnje navedlo in upoštevalo, jo je zaslišalo kot pričo o dejstvih in je pravilno ni upoštevalo kot sodne izvedenke (247. čl. Zakona o pravdnem postopku), ker niti ni sodna izvedenka psihološke stroke niti ni bila imenovana za sodno izvedenko v tej zadevi. Po presoji pritožbenega sodišča je njeno pričanje tudi utemeljeno ocenilo kot nezanesljivo in neverodostojno, za kar je navedlo konkretne in prepričljive razloge (23. tč. na 16. strani). Priči B. B., prva hči nasprotnega udeleženca, in C. C. tudi nista bili potrebni za dokazovanje v tem postopku relevantnih dejstev, česar pritožba ne izpodbije oz. ne utemelji nasprotnega.

8. Sodišče prve stopnje ni prezrlo izpovedbe pediatra mld. A. o anamnezi, da naj bi jo oče uščipnil v koleno. Vendar je ta del izjave umestilo v kontekst njegove celotne izpovedbe in drugih dokazov, po presoji pritožbenega sodišče povsem ustrezno. Enako velja za izpovedbo A. učitelja pričo I. Ta je celo izrecno pojasnil, da je tedaj v razredu padla, vmes je bil vikend in po njem mu je dejala, da jo je „ati stisnil za nogo“. Priča I. pa je izrecno pojasnila, da A. ni konsistentna v tem, kar pove, (“da če jo vprašaš, ali te je oči uščipnil, bo rekla ja, potem pa ji je nerodno in ne želi več govoriti“), da pa je v stiku z očetom ob neposreden opažanju vesela in sproščena.

9. Vse te dokaze je sodišče ustrezno ovrednotilo skupaj z dogajanjem v drugih postopkih med roditeljema, zlasti z zaključki sodnih izvedencev kliničnih psihologov ter z ažurnimi podatki pristojnega CSD ter šole. Iz šole so sporočili, da pri deklici ni nobenih čustvenih in vzgojnih težav, CSD pa ni zaznal povečane stopnje ogroženosti mld. A., pri čemer je izpostavil, da stikov trenutno deklica z očetom nima. Izrecno je sodišče prve stopnje precejšnjo težo naklonilo izpovedbi A. učitelja, ki deklico dnevno spremlja in ki ni potrdil nobenih vedenjskih vzorcev, ki jih opisujeta mati ter priča K., in v tem kontekstu je ocenilo splošno verodostojnost njunih očitkov na račun toženca. Pritožbeno sodišče tako oceno ocenjuje kot razumno, življenjsko in logično.

10. Neposredne ugotovitve sodišča v tem postopku v povezavi s predlagateljičinimi trditvami, ki se niso izkazale za resnične, se skladajo z ugotovitvami izvedencev iz pravkar zaključenih drugih sodnih postopkov med udeležencema (dr. L. L., dr. M.), da mati očeta doživlja kot agresorja, ki ogroža, in to svojo bojazen projicira v hči; z njo je v patološko simbiotičnem odnosu, ki ni primeren za deklico njene starosti. Travmatiziranosti pri deklici izvedenci niso zaznali, ob očetu pa so jo vsi opisali kot spontano in bolj avtonomno kot ob materi. Sodišče prve stopnje korektno in natančno povzema postopke, ki jih je sprožala mati ter poudarilo, da je multidisciplinarni tim ocenil, da deklica ni ogrožena od očeta, pač pa utegne biti ogrožena od matere. Vse navedeno je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo tudi pri svoji odločitvi v tej zadevi.

11. Predlagateljica torej ni izkazala nasilja očeta nad deklico niti z zahtevano nižjo stopnjo verjetnosti, ki je podlaga za odločanje v teh nujnih in hitrih postopkih; sklep sodišča prve stopnje je pravilen in zakonit. 12. Ker pritožba torej ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo ter sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).