Jedro

Prodajalec je dolžan kupcu priznati od vnaprej plačane kupnine za blago, ki bo dobavljeno kasneje, takšne obresti, kakršne priznava banka za hranilne vloge na vpogled.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti priznalo zahtevano glavnico, zavrnilo je le del obrestnega zahtevka, kolikor ni v skladu z določilom 279. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

Zoper sodbo vlaga tožena stranka pritožbo, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 353. čl. ZPP in predlaga, naj se sodba tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj se sodba razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialnopravna določila, to pa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Tožena stranka sploh ni pogojevala prodaje avtomobilov z vnaprejšnjo položitvijo kupnine, tožnik je imel možnost tudi drugačnega nakupa avtomobila. Kupec se je sam odločil za prvo varianto, torej ni šlo za pogojevanje vnaprejšnjega plačila kupnine. Zakon o blagovnem prometu predvideva plačilo obresti le v primeru, če prodajalec zahteva delno vnaprejšnje plačilo. V obravnavanem primeru pa je kupec plačal vnaprej celotno kupnino in torej določilo Zakona o blagovnem prometu ne pride v poštev. Kot dokaz pritožba prilaga sodbe Vrhovnega sodišča Slovenije in Višjega sodišča v Kopru. Sicer pa bi bil v takem primeru prodajalec na slabšem in je treba upoštevati tudi enakopravnost pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati veljavnost Zakona o blagovnem prometu glede na Ustavni zakon in glede na nastali novi družbeni red. Podrejeno ugovarja pritožba višini zahtevka, kajti obračuna obresti stranka ni prejela, kupec pa si je sam določil izročitveni rok v soglasju s prodajalcem.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotoviti bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, dejansko stanje je dovolj popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno.

Nedvomno je, da je pri prodaji avtomobilov kupcu bila dana edina možnost, da do avtomobila pride na ta način, da vnaprej plača celotno kupnino. Druga varianta, na katero opozarja pritožba, je iluzorna, iz dokaznega gradiva, ki ga prvo sodišče pravilno oceni, nedvomno sledi, da je bil kupcu postavljen pogoj za dobavo avtomobila, da vnaprej plača celotno kupnino. V takšnem primeru pa je potrebno uporabiti določbo 26. čl. Zakona o blagovnem prometu, ki določa obveznost prodajalca, da kupcu plača takšne zamudne obresti, kakršne banke priznavajo za hranilne vloge na vpogled. To pa je ravno vtoževani znesek, pri čemer sledi obveznost prodajalca za plačilo teh obresti iz zakonitega določila ne glede na eventuelna drugačna dogovarjanja pogodbenih strank. Jasno je, da to zakonito določilo velja za primer, ko prodajalec zahteva vnaprej plačilo delne kupnine, še bolj pa velja za celotno plačilo kupnine, kajti v nasprotnem primeru namen predpisa ne bi bil dosežen. Sodišče prve stopnje je tako temelj zahtevka dovolj popolno ugotovilo in ga tudi prepričljivo obrazložilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Višino zahtevka je sodišče prve stopnje preizkusilo in računsko ugotovilo, da obresti res znesejo vtoževani znesek. Procesne obresti od tožbenega zahtevka pa teko od vložitve tožbe, kakor je sodišče prve stopnje pravilno s sodbo odločilo.

Zakon o blagovnem prometu je predpis Republike Slovenije in je neutemeljen predlog pritožbe, da je treba veljavnost tega predpisa presojati v skladu z Ustavnim zakonom, kakor to velja sicer za bivše zvezne predpise.

Sodišče druge stopnje je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v celoti potrdilo.