Jedro

Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od večje ali manjše spretnosti in vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Ustaljena sodna praksa vrhovno sodišče veže, za njeno spremembo pa mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, saj bi sicer prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev. Dolgoletne ustaljene sodne prakse tudi ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo 1,909.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov dalje, kot je to navedeno v izreku prvostopenjske sodbe. Navedeni znesek predstavlja vsoto tožniku priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nastale mu nepremoženjske in premoženjske škode v prometni nesreči z dne 1.2.2000, povzročeni po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1,000.000,00 SIT (od zahtevanih 1,800.000,00 SIT), za strah v celotnem zahtevanem znesku 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 500.000,00 SIT (od zahtevanih 1,200.000,00 SIT) ter za premoženjsko škodo v celotnem terjanem znesku 9.000,00 SIT. Zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine (to je za znesek 1,500.000,00 SIT) in v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 28.9.2000 do 7.11.2001 je sodišče prve stopnje zavrnilo. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 293.818,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (na podlagi njegove pritožbe je delno poseglo le v stroškovno odločitev).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija celotni zavrnilni del pravnomočne sodbe - to je za znesek 1,500.000,00 SIT zavrnjene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter glede zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 28.9.2000 do 7.11.2001 - pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje premalo upoštevali število poškodb, trajanje in intenzivnost bolečin, nelagodnosti med zdravljenjem ter dejstvo, da se bodo občasne telesne bolečine pojavljale tudi v bodoče. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1,000.000,00 SIT tako ni skladna z ugotovljenim obsegom te oblike tožnikove nepremoženjske škode. Meni, da bi mu morala biti iz tega naslova prisojena odškodnina v zahtevanem znesku 1,800.000,00 SIT. Prenizka pa je po njegovem mnenju tudi prisojena mu odškodnina za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 500.000,00 SIT. Pri njeni odmeri ni bilo zadostno upoštevano dejstvo, da se je kvaliteta tožnikovega življenja zaradi posledic nesreče zelo spremenila. Sodišči obeh stopenj sta prezrli dejstvo, da so bile pri tožniku dalj časa pomembneje zmanjšane življenjske aktivnosti za 5%, ostale pa bodo trajno zmanjšane za 2-3%. Prav tako sodišči nista ustrezno ovrednotili dejstev, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 16 let, da je moral opustiti raznovrstne športne dejavnosti, da ne zmore več težjih fizičnih del in da je občutno zmanjšana njegova zmožnost za koncentracijo. Sodišči naj bi tudi prezrli dejstvo, da je tožnik vse do škodnega dogodka aktivno igral košarko in jo redno treniral, nato pa je moral zaradi posledic nesreče treninge opustiti. Če bi sodišči pravilno ovrednotili vsa ugotovljena dejstva, bi morali tožniku po njegovem mnenju prisoditi iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti terjani znesek 1,200.000,00 SIT. Končno tožnik graja še odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti od odškodnine za negmotno škodo za obdobje od 28.9.2000, ko je bila zavarovalnica glede na določbo 1. odstavka 919. člena ZOR že v plačilni zamudi, pa do dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - na način, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ob preizkusu materialnopravne pravilnosti odločitve o višini v revizijskem postopku še spornih tožniku priznanih odškodninah za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je treba pri obeh oblikah nepremoženjske škode izhajati iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) o obsegu prizadetosti tožnikove telesne in duševne integritete spričo škodnega dogodka ter vrednotenja te prizadetosti opraviti znotraj okvira le teh dejanskih ugotovitev. Res je, da je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot eno izmed obeh načel nujno upoštevno tudi načelo individualizacije višine odškodnine. Vendar to načelo ni ovira za sklep o neutemeljenosti vseh tistih revizijskih navedb, ki pomenijo bodisi le poudarjeno ponavljanje ob odmeri višine odškodnin na prvi in drugi stopnji že ustrezno upoštevanih posledic v okviru vsake izmed obeh oblik nepremoženjske škode, bodisi celo zatrjevanje takih posledic, glede katerih ni v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nobene opore za sklep o njihovem obstoju ali izvoru v dne 1.2.2000 tožniku nastalih poškodbah. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti do večje ali manjše spretnosti in vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Ob upoštevanju tudi slednjega načela pa se izkaže, da so s tožniku prisojenima odškodninama za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prišle več kot zadostno do izraza tudi vse tiste njegove izdatno poudarjane posledice in prikrajšanja, ki dejansko obstajajo in ki so bila ugotovljena v postopku na prvi in drugi stopnji. Končno je treba še dodati, da je celotna tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo (1,900.000,00 SIT) v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožnikovem podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo in zato odmerjena v skladu z merili iz 200. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) - torej materialnopravno pravilno.

Revizijsko sodišče sprejema tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje glede zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je višino odškodnine za nepremoženjsko škodo odmerilo glede na razmere in kriterije po času odločitve. S tem je zagotovilo njeno realno vrednost, zamudne obresti pa je v skladu s tedaj veljavno sodno prakso priznalo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. V kolikor bi priznalo tek obresti že pred izdajo sodne odločbe, bi bila odškodnina dvojno valorizirana in kot taka ne bi več zadostila pogoju pravične denarne odškodnine. Tožnik v reviziji neupravičeno zahteva spremembo sodne prakse za nazaj.

Ustaljena sodna praksa vrhovno sodišče veže, za njeno spremembo pa mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, saj bi sicer prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev. Dolgoletne ustaljene sodne prakse tudi ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.