Jedro

Sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 10.170,00 EUR najemnine z obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 1.470,71 EUR.

2. Zoper sodbo v celoti se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozarja, da je toženec obstoj najemne pogodbe zanikal, saj je trdil, da podpis na najemni pogodbi ni njegov in naj bi ga prvi tožnik ponaredil. Sodišče se ni izreklo o najemni pogodbi, ki jo je v spis vložil toženec (tudi glede te toženec trdi, da ne vsebuje njegovega podpisa). Če bi bilo to res, bi toženec svoje trditve izkazal z mnenjem izvedenca grafologa, pa tega dokaza ni predlagal. Za neodgovorjeno označuje temeljno vprašanje: čemu najemna pogodba, če le-ta ni potrebna? Dnevni migrant ne rabi najemne pogodbe. Zakaj bi plačeval najemnino in si delal stroške; zakaj bi podpisoval najemno pogodbo, če je ne rabi. Razen tega sodišče ni zavzelo stališča do toženčeve izpovedbe, da je tudi sedaj najemnik in plačuje najemnino. Tudi sedaj stanuje blizu meje v Mariboru. Za zmotno označuje stališče, da bi morala tožeča stranka toženca opominjati k plačilu najemnine. Opozarja, da so priče B.F., D. T., M. R. in M. R. bivši delavci prvo tožnikove družbe K. d.o.o. Vsi tožijo zaradi izplačila določenih bonitet, zato niso v prijateljskih odnosih s prvim tožencem. Do izpovedbe priče A. V. pa se sodišče ni opredelilo. B. J. sodišče ni zaslišalo, čeprav je sprejelo sklep, da bo ta dokaz izvedlo. Ker je v sodbi navedeno, da je priča bila zaslišana, je bila storjena kršitev postopka. Njegovo zaslišanje sicer ni potrebno, vendar sodišče brez ustreznega sklepa izvedbe dokaza ne sme opustiti. Pravni nesmisel je sklepanje, da je toženec pogodbo potreboval za prijavo začasnega bivališča. Neodgovorjeno je ostalo, zakaj je toženec potreboval začasno bivališče v Sloveniji. Iz Zakona o tujcih (Ur. list RS 50/2011) izhaja, da dnevni migrant začasnega bivališča za pridobitev delovnega dovoljenja ne potrebuje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ugotovljenemu dejanskemu stanju tožeča stranka nasprotuje iz razloga vsebinsko neprepričljive dokazne ocene. Ni ji mogoče pritrditi, kajti dokazna ocena je vsebinsko prepričljiva, preverljiva in življenjsko logična.

5. Svoje trditve, da najemne pogodbe z dne 15.7.2008 (dokaz A5) ni podpisal, toženec res ni dokazoval z izvedencem za forenzično preiskavo pisav. To dejstvo ne vzbuja dvoma v njegovo verodostojnost, saj stranka sama odloča o tem, katera dejstva bo zatrjevala in kako jih bo oz. če jih sploh bo dokazovala. Toženec je očitno pravilno presodil, da dokaz z izvedencem ni potreben, saj se je brez izvedbe tega dokaza uspel ubraniti zahtevka.

6. Na več mestih v pritožbi se pritožnik sprašuje, zakaj je bila najemna pogodba sklenjena, če ni bila potrebna; to vprašanje označuje za neodgovorjeno. Ni mu mogoče pritrditi, da gre za neodgovorjeno vprašanje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sledi tožencu, ki je sklenitev najemne pogodbe povezoval s pridobitvijo delovnega dovoljenja. Ugotovilo je, da je najemno pogodbo potreboval za prijavo bivališča v Sloveniji. Tudi iz izpovedi prič B. F., D. T., M. R. in M. R., ki so bili, ravno tako kot toženec, zaposleni kot vozniki v Sloveniji, je razbrati, da je bilo za pridobitev delovnega dovoljenja potrebno bivališče v Sloveniji. Očitno je bilo delovno dovoljenje, bodisi za delavca bodisi za delodajalca, prednost, saj je tudi prvo tožnikov kadrovik – A. V. – izpovedal, da so si dnevni migranti kasneje zaradi določenih razlogov uredili prebivališče v Sloveniji. Odgovor na vprašanje, zakaj je tožnik potreboval najemno pogodbo, je torej podalo že sodišče prve stopnje: zaradi pridobitve delovnega dovoljenja, ki je bilo podlaga za ureditev toženčevega zaposlitvenega statusa v Sloveniji, drugačnega oz. bolj ugodnega od statusa, ki ga je lahko imel kot dnevni migrant iz Hrvaške.

7. V nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila najemna pogodba navidezna in da najemnina ni bila dogovorjena, se pritožnik sprašuje, čemu bi si toženec delal dodatne stroške s plačilom najemnine. Že sodišče prave stopnje je odgovorilo, da si stroškov najemnine toženec ni naprtil, saj je bila pogodba navidezna, sklenjena zaradi potreb upravnega postopka. Ker toženčevo bivališče v Hrvaški ni daleč od državne meje (tega dejstva tožeča stranka ni zanikala), je logično, da stanovanja v Sloveniji ni potreboval. Logično in prepričljivo je pojasnil, da je najemno pogodbo sklepal izključno zaradi izposlovanja delovnega dovoljenja. Gre za relativno visoko terjatev najemnine za čas od 15.7.2008 do 31.3.2013 v skupni višini 10.170,00 EUR, ki bi jo prvi tožnik, če bi bila dogovorjena, lahko izterjal iz toženčeve plače v družbi K. d.o.o., toženčevo delo v tej družbi pogojeval s plačilom najemnine oz. na kakšen drug način dosegel plačilo te terjatve. Veliko bolj kot tožeča stranka je prepričljiv toženec z izpovedbo, da računi niso bili izdani sproti, ampak jih je prejel skupaj s pozivom pred pravdo.

8. Pritožnik ne pojasni, katero dejstvo naj bi bilo izkazano z izpovedbo A. V., zato pritožbeno opozorilo, da se sodišče ne opredeljuje do izpovedi te priče, nima teže. Veselič je vedel za sklenjeno najemno pogodbo, niso pa mu bile poznane okoliščine njenega sklepanja niti toženčevo dejansko bivališče. Ravno to – toženčevo dejansko bivališče v letih od 2008 do 2013 – je pravno odločilno dejstvo. O tem so poleg toženca prepričljivo izpovedali B. F., D. T., M. R. in M. R., zato se je sodišče prve stopnje osredotočilo na izpovedi teh prič. Pri ocenjevanju verodostojnosti njihovih izpovedi je bilo previdno, saj ni zanemarilo, da od prvega tožnika po sodni poti uveljavljajo terjatve iz delovnega razmerja. Zaradi skladnosti njihovih izpovedb z drugimi dokazi, torej zaradi preverljivosti, njihove izpovedbe sodišče prve stopnje utemeljeno šteje za verodostojne dokaze. Izpovedi teh prič so skladne med seboj in s toženčevo izpovedjo ter logične glede na dejstvo, da toženec stanovanja v Sloveniji zaradi bližine svojega doma na Hrvaškem ni potreboval. Prvi in drugi toženec, ki izpovedujeta o toženčevem dejanskem bivališču v Sloveniji, nista pojasnila, zakaj naj bi toženec, kljub bližini svojega bivališča in družine na Hrvaškem, bival v Sloveniji. Zakaj bi si torej delal stroške z začasnim bivanjem v Sloveniji in zakaj bi bil ločen od družine več kot je bilo to zaradi dela potrebno. Ni mogoče zanemariti dejstva, da toženec bivališča v Sloveniji ni potreboval, ker je bival nedaleč od delodajalca.

9. Ni pa mogoče spregledati niti tega, da tožeča stranka po tem, ko je toženec zatrdil, da v hiši M. nikoli ni bival, ni podala konkretnejših trditev o bivanju. Npr. katere prostore v hiši je zasedal, ali je uporabljal tudi kuhinjo, kako pogosto je odhajal domov na Hrvaško, kdo je poleg njega bival v hiši, kako so eventualni sostanovalci sobivali … Toženčevo bivanje v Sloveniji sta potrdila samo prvi in drugi tožnik, vendar zelo neprepričljivo. Prvi tožnik je trditev, da je toženec bival v hiši, potrdil zgolj z izpovedbo, da ga je večkrat sam peljal tja. Drugi toženec je to dejstvo potrdil s suhoparno trditvijo, da je toženec na tem naslovu parkrat prespal ter da se je na tem naslovu tudi tuširal. Tudi pritožbeno sodišče izpovedi obeh tožnikov o dejanskem bivanju toženca v M. označuje za neprepričljivi. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da je toženec v M. kadarkoli dejansko bival, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je bila najemna pogodba, glede katere toženec priznava, da je bila sklenjena zaradi dokazovanja bivališča v postopku pridobitve delovnega dovoljenja, zgolj navidezna. Taka pogodba pa ne ustvarja pravnih posledic, zato je zahtevek tožeče stranke za plačilo najemnine utemeljeno zavrnjen.

10. Ker tožnik trditve, da je toženec tudi sedaj najemnik stanovanja v Sloveniji, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavil, se do tega vprašanja sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati oz. tega dejstva niti ugotavljalo ni. V pritožbenem postopku pritožnik ugotavljanja oz. obravnave tega dejstva ne more doseči, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

11. Res je v povzetku dokaznega sklepa (4. točka obrazložitve) navedeno, da je sodišče zaslišalo tudi pričo B. J. Pritožba pravilno opozarja, da priča ni bila zaslišana in da na naroku 12.5.2014 sprejet dokazni sklep, da se ta priča zasliši, formalno ni bil spremenjen. Ker je na strani sodišča odločitev o tem, kateri od predlaganih dokazov bodo izvedeni, je sodišče izvedbo tega dokaza lahko zavrnilo. Dokazni sklep je sklep procesnega vodstva, ki ga sodišče prve stopnje lahko spremeni. Dejstvo, da tega ni storilo formalno z novim sklepom, ni odločilno. Pri argumetiranju svoje določitve se sodišče na ta dokaz ne sklicuje, zato nejasnosti v sodbi ni. Zapis v 4. točki obrazložitve, da je bila priča zaslišana, je očitno posledica pomote. Zaslišanje je predlagala tožena stranka, zato ima ona interes za grajanje pomanjkljivosti v zvezi z zaslišanjem J., medtem ko tožnik tudi v pritožbi navaja, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

13. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 889/2015 prenesena iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.