Jedro

ZLPP ne daje odgovora na vprašanje, ali je določen posel, ki izpolnjuje znake katerega od dejanskih stanov domnev oškodovanja iz 48. in 48. a člena ZLPP, ničen ali izpodbojen. Le tega je zato treba poiskati v tistih institutih obligacijskega prava, ki so operacionalizirala po teži, vrsti in obliki primerljive kršitve načel obligacijskega prava. Za pravno kvalifikacijo ravnanj, ki pomenijo oškodovanje družbene lastnine, je treba zato (izmenično) uporabljati ZLPP kot lex specialis in ZOR kot lex generalis.

Posebnost paulijanske tožbe po 25.h. členu ZPPOLS je v tem, da so pri njej izenačeni relativni učinki izpodbitega razpolaganja z absolutnimi učinki razveljavitve pogodbe. V obravnavanem razmerju namreč ni tretjih, nasproti katerim bi izpodbito dejanje še lahko veljalo oz. moralo veljati, pa tudi dejanja ne izpodbija tretji, ki v izpodbijanem razmerju ni bil udeležen, kar oboje je značilno za redni obligacijskopravni institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

1. v I. točki izreka tako, da se glasi: Primarni tožbeni zahtevek je glede podlage utemeljen.

2. v III. in V. točki izreka tako, da se v tem delu razveljavi.

II. V delu, ki se nanaša na II. in IV. točko izreka se pritožba zavrne in izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

IV. Odločitev o pravdnih in pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev šestih kreditnih pogodb in aneksov, ki sta jih pravdni stranki sklenili v obdobju od 31. 12. 1992 do 30 6. 1994 in plačilo zneska v višini 28.994.484,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (I.). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti istih kreditnih pogodb ter plačilo zneska 28.994.484,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (III.). Zavrglo pa je oba podrejena tožbena zahtevka, ki sta se glasila na delno razveljavitev oz. ugotovitev delne ničnosti navedenih kreditnih pogodb, podrejena dajatvena zahtevka na plačilo zneska 4.319.515,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in podrejena oblikovalna zahtevka za nadomestitev določila 3. člena kreditnih pogodb s tekstom, da znaša obrestna mera, po kateri se obračunavajo obresti R (TOM) + 8 % (II. in IV.). Tožečima strankama je še naložilo, da sta dolžni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 26.422,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V.).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku, ki sta ga K. in S. kot delničarja tožeče stranke vložila v njenem imenu na podlagi določila 25.h člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo (Ur. list RS, št. 57/95 - v nadaljevanju ZPPOLS), odločalo že drugič. V ponovljenem postopku je zavrglo oba podrejena zahtevka na delno razveljavitev (delno ugotovitev ničnosti) kreditnih pogodb s pripadajočima dajatvenima in oblikovalnima zahtevkoma, zaradi litispendence in pomanjkanja pravnega interesa (točka 4 obrazložitve). Če se zanemarijo relativne procesne kršitve (da je treba o zavrženju tožbe in ne zahtevka odločiti s sklepom, ki je v naslovu izostal), ki niso vplivale na zakonitost sodne odločbe, je bila odločitev o zavrženju pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopnega sodišča, da je zahtevek za delno razveljavitev (ugotovitev delne ničnosti) pogodb že vsebovan v zahtevku za (celotno) razveljavitev (ugotovitev ničnosti) pogodb, prav tako sta nižja dajatvena zahtevka že inkorporirana v višjem. V obravnavanem primeru ne gre za različno identiteto uveljavljanih (širših in ožjih, večjih in manjših) zahtevkov, saj vsi temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi. Po pravilu od večjega k manjšemu lahko sodišče o delni ničnosti - delni razveljavitvi in pripadajočih dajatvenih zahtevkih odloča v okviru glavnega zahtevka. Pravilen je bil tudi zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka nima pravnega interesa za oblikovalni del zahtevka, to je za nadomestitev spornega določila pogodbe z drugim tekstom. Tožeča stranka nima materialnopravnega upravičenja za oblikovalni zahtevek zato, ker zanj ni podlage v materialnem pravu. Niti splošna določila obligacijskega prava niti specialni predpisi, ki urejajo problematiko oškodovanj družbene lastnine v tranzicijskem obdobju pretvorbe družbene lastnine v zasebno, ne dajejo možnosti pogodbeni stranki (ali komu drugemu v njenem imenu) zahtevati od druge pogodbene stranke, da se pogodba ustrezno spremeni.

6. Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka na razveljavitev kreditnih pogodb. Sodišče prve stopnje jo je oprlo na zaključek, da v primeru izpodbijanih kreditnih pogodb ni bilo podano očitno nesorazmerje vzajemnih terjatev po določilu 139. člena ZOR, ker je bila tožeči stranki kot kreditodajalcu prava vrednost (obveznosti kreditojemalca) že ob sklenitvi pogodb znana. Če so k navedenemu zaključku pripomogla napotila Višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 22. 1. 2008, potem očitno niso bila dovolj jasna, saj so prvostopno sodišče zavedla k nepravilni uporabi materialnega prava. Nikakor ni bilo napotka (Višjega sodišča), da se v tožbi očitana ravnanja preizkusijo z vidika instituta čezmernega prikrajšanja, razumeti na način, da se ob tem povsem prezrejo specialna določila o oškodovanju in varstvu družbene lastnine, kot da Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/1992 s spr. in dop., v nad. ZLPP) ne bi bilo. Pritožbeno sodišče je (bilo) prepričano, da je povsem jasno in nedvoumno ter med strankama tudi nesporno, da predstavljajo prav določila ZLPP temeljno in poglavitno pravno podlago uveljavljanih zahtevkov, da tega pač ni izrecno zapisalo.

7. Res pa je treba v praksi v zadevah, ki temeljijo na določilih ZLPP o oškodovanju družbene lastnine, zaradi njegove podnormiranosti uporabiti podporno pravno podlago, ki jo nudijo pravila in instituti obligacijskega prava. Tudi splošna načela obligacijskega prava so namreč zavezovala subjekte, ki so upravljali z družbenimi sredstvi, da z njimi ravnajo skrbno in odgovorno, da ohranjajo njihovo nezmanjšano vrednost, da si prizadevajo za enako vrednost vzajemnih dajatev, da ne zlorabljajo pravic, da spoštujejo načelo vestnosti in poštenja ipd.. Splošna načela obligacijskega prava pa ne določajo poti za njihovo udejanjanje in zato ne dajejo odgovora na vprašanje, kaj storiti, če kdo ravna v nasprotju s temi načeli. Ta načela so operacionalizirana v posameznih obligacijskopravnih institutih. Na področju oškodovanj družbene lastnine v tranzicijskem obdobju pretvorbe družbene lastnine v privatno pa jih je operacionaliziral tudi ZLPP, ki je v 48. in 48.a členu določil dejanske stanove, za katere se že po zakonu domneva, da pomenijo oškodovanje družbene lastnine, seveda v okviru obveznosti, ki so za vse subjekte, ki so upravljali z družbenim premoženjem, obstajale že prej. Zato določila 48.in 48.a člena ZLPP ne učinkujejo za nazaj (glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-133/93) in zato tudi noben pravni posel, ki pred uveljavitvijo ZLPP ni bil neveljaven (izpodbojen ali ničen), ni to postal z njegovo uveljavitvijo (glej sodbo in sklep VS RS III Ips 99/1994). Vendar pa ZLPP ne daje odgovora na vprašanje, ali je določen posel, ki izpolnjuje znake katerega od dejanskih stanov domnev oškodovanja iz 48. in 48. a člena ZLPP, ničen ali izpodbojen. Le tega je zato treba poiskati v tistih institutih obligacijskega prava, ki so operacionalizirala po teži, vrsti in obliki primerljive kršitve načel obligacijskega prava. Za pravno kvalifikacijo ravnanj, ki pomenijo oškodovanje družbene lastnine, je treba zato (izmenično) uporabljati ZLPP kot lex specialis in ZOR kot lex generalis.

8. Tožeča stranka se je v zvezi z očitkom, da je bila obrestna mera v spornih kreditnih pogodbah prenizka, sklicevala na 10. točko 48.a člena ZLPP, po kateri se domneva oškodovanje družbene lastnine v vseh primerih (kreditov), v katerih je kot obrestna mera določena obrestna mera, nižja od R+8%. ZLPP ne določa, ali je takšen posel ničen ali izpodbojen (50. člen ZLPP je družbenega pravobranilca samoupravljanja povsem na splošno napotoval na sprožitev postopka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti posameznih dejanj ali pogodb). Po presoji Višjega sodišča kršitev iz 10. točke 48.a člena ZLPP po objektivnih dejanskih znakih ustreza dejanskemu stanu očitnega nesorazmerja vzajemnih dajatev iz 139. člena ZOR, kar napotuje na zaključek, da je pogodba, pri kateri je takšno nesorazmerje podano, izpodbojna (in ne nična). Samo v tem kontekstu, t.j. v kontekstu razmejevanja ničnostnega in izpodbojnega zahtevka oz. razmejevanja razlogov, ki jih je mogoče uveljavljati v enem ali drugem zahtevku, je Višje sodišče v razveljavitvenem sklepu zapisalo, „da trditvena podlaga tožbe (o prenizki obrestni meri) omogoča preizkus izpodbojnega zahtevka le z vidika 139. člena ZOR“. Ti razlogi so bili namenjeni prvostopnemu sodišču še posebej zato, ker je (v prvi sodbi) zavrnitev zahtevka na razveljavitev pogodb utemeljilo z neobstojem ničnostnih razlogov. Vsa druga dejstva oz. očitki vseh drugih kršitev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, se prevedeni v obligacijskopravne institute nanašajo na nedopustno podlago, nedopusten nagib, ravnanje v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli ipd., kar vse predstavlja ničnostne razloge po ZOR. Tudi trditev, da glavnica po pogodbah ni bila vrnjena, bi napotovala na preizkus z vidika dopustnosti podlage ali predmeta (ali je v tem primeru sploh šlo za posojilne pogodbe) oz. ravnanja v nasprotju s prisilnimi predpisi (ker je bil neodplačen prenos družbenih sredstev v zasebno lastnino prepovedan).

9. Kot je zapisalo Ustavno sodišče RS v zgoraj citirani odločbi, pri „oškodovanjih“ iz 48. a člena ZLPP ne gre za neka nova "oškodovanja" v materialnopravnem pomenu, pač pa za zakonske domneve, ki temeljijo na že obstoječih normah o ravnanju z družbeno lastnino in na splošnih načelih obligacijskega prava, v konkretnem primeru načela enake vrednosti vzajemnih terjatev, ki je operacionalizirano v 139. členu ZOR, ki pa se ob upoštevanju specialnih določil ZLPP lahko uporabi le smiselno. V zadevah oškodovanj družbene lastnine pogoja iz 1. odstavka 139. člena ZOR, da se na očitno nesorazmerje vzajemnih terjatev lahko sklicuje le stranka, ki za pravo vrednost ob sklenitvi pogodbe ni vedela in tudi ni bila dolžna vedeti, ni mogoče uporabiti niti smiselno in ga je zato treba v celoti izključiti. Celoten koncept oškodovanja in posledičnega varstva družbene lastnine je namreč zasnovan na podmeni, da oškodovano podjetje v družbeni lastnini ne samo, da je za oškodovanje vedelo, pač pa je po svojih zakonitih zastopnikih v teh oškodovanjih tudi zelo aktivno sodelovalo in škodna ravnanja svojevoljno izvrševalo z namenom povzročiti si škodo (v smislu prikrajšanja). Razlog in potreba (raison d'etre) po specifični zakonski ureditvi problematike oškodovanj družbene lastnine v tranzicijskem obdobju je prav v tem, da so dejanja, ki so povzročila oškodovanje, izvršila sama oškodovana podjetja z namenom prelivanja družbenih sredstev in družbenega premoženja v zasebnega. Če namreč ne bi bilo hotenih in namernih oškodovanj s strani oškodovanih družbenih podjetij, specifična ureditev teh oškodovanj v ZLPP sploh ne bi bila potrebna, saj v sistemu, v katerem se predpostavlja (pristna) skrb vsakega subjekta za lasten interes, funkcionirajo pravila obligacijskega prava. Zakon (ZLPP) je zato v razmerah, ko je družbena lastnina izgubila svojega titularja in skrbnika, to pa so bili v družbenolastniškem sistemu prav subjekti, ki so z njo upravljali, le-tem odrekel vsa procesna in materialnopravna upravičenja za uveljavljanje zahtevkov iz naslova oškodovanja in jih podelil tretjim osebam (družbenemu pravobranilstvu samoupravljanja, lastnikom), da te zahtevke uveljavljajo v imenu oškodovanega podjetja. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bila tožeči stranki prava vrednost obveznosti ob sklenitvi pogodbe znana, predstavlja zato kvečjemu dejanski znak oškodovanja, saj se zavestnost in namernost storjenih oškodovanj s strani oškodovanih podjetij predpostavlja. Tudi iz dikcije v 48. in 48.a člena ZLPP navedenih dejanskih stanov oškodovanj izhaja kot nedvoumno, da so oškodovana podjetja dejanja, ki pomenijo oškodovanje, izvršila zavestno in namerno. Navedene ugotovitve v celoti potrjuje tudi v tem postopku (po zakonitem zastopniku tožeče stranke) izražena volja tožeče stranke, da ne želi sprejeti premoženja, ki bi ji pripadlo na podlagi pravnomočne sodbe.

10. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tudi napačno razumelo napotek Višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu, da naj se opredeli glede primernosti v ZLPP določenega merila ekvivalentnosti izpolnitve R + 8 %. S tem ni imelo v mislih arbitrarnega ocenjevanja primernosti v zakonu določenega jasnega merila, pač pa prvič, da sodišče argumentirano oceni, ali bi lahko zakonski zahtevi po ekvivalentosti izpolnitve zadostilo tudi kakšno drugo primerljivo merilo (npr. valutna klavzula D namesto R), in drugič, da ob upoštevanju okoliščine, da je bilo merilo R+8% določeno v letu 1992, po osamosvojitvi Republike Slovenije, ko so na finančnem trgu vladale zelo neobičajne in kritične razmere, ugotovi, ali se je finančni trg v (kasnejšem) obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako konsolidiral, da bi v zakonu določena mera ekvivalentnosti izpolnitve (R + 8 %) ne ustrezala več tako spremenjenim razmeram. Splošno znano dejstvo je namreč, da se je cena denarja v kasnejšem obdobju zniževala.

11. Oceni prvostopnega sodišča, da merilo iz 48. a člena ZLPP ni primerno za razsojo o konkretnem primeru, ker je bila v spornih kreditnih pogodbah določena valutna klavzula (D), ki je zagotavljala ohranitev vrednosti denarja, bi pritožbeno sodišče pritrdilo, v kolikor bi šlo le za vprašanje, ali je v pogodbah določena devizna klavzula (D) ustrezno nadomestilo za revalorizacijo (R). Oba faktorja ne glede na to, da se izračunavata drugače, oziroma da temeljita na drugačnih predpostavkah, služita kot inflacijski korektiv, ki nadomešča izgubo vrednosti denarja. V tem oziru bi bilo dopustno relativizirati merilo R + 8 % z uporabo merila D + 8 %. Upoštevati je namreč, da je bila valutna klavzula (v obliki vezanosti domačega denarja na nemško DEM) kot metoda valorizacije denarne terjatve na teh prostorih v vsesplošni dejanski rabi v vseh državnih ureditvah in da ji niso mogle do živega ne zakonske prepovedi ne omejujoča sodna praksa. Revalorizacijski faktor (R) je uvedel šele Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (ZOMZO, Ur. list RS, št. 14/1992) in je bil enak stopnji rasti cen na drobno v preteklem mesecu, preračunani na letno raven. V letu 1995 je bila z uveljavitvijo Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. list RS, št. 45/95, SPOMZO), uvedena temeljna obrestna mera (TOM) kot letna obrestna mera, ki zagotavlja ohranitev realne vrednosti denarnih obveznosti v domačem denarju in jo je določala Banka Slovenije s sklepom. TOM je torej nadomestil R kot merilo vrednosti denarja, zato ne drži zaključek prvostopnega sodišča, da zaradi v letu 1995 uvedene temeljne obrestne mere, R + 8 % ni mogel več predstavljati kriterija za oškodovanje družbene lastnine. Sicer pa je kljub uvedbi TOM-a Statistični urad Republike Slovenije še naprej izračunaval tudi R kot aritmetično povprečje mesečnih stopenj rasti cen na drobno v Republiki Sloveniji v preteklih treh mesecih, preračunano na letno raven.

12. Zaključek prvostopnega sodišča, da oškodovanje ni podano, ker je devizna klavzula zagotavljala ohranitev vrednosti denarja, je neobrazložen in tudi nerazumljiv. Ker je ocena ustreznosti realnega dela obrestne mere (primerjava med 8 % in obrestno mero, po kateri se obračunavajo obresti švicarskih in nemških komercialnih bank, ki veljajo za trimesečne depozite) v izpodbijani sodbi popolnoma izostala, ni mogoče ugotoviti, kaj je želelo sodišče prve stopnje s tem povedati. Vsekakor ni odgovorilo na nosilne tožbene razloge o oškodovanju iz naslova prenizkih obrestnih mer. Pritožba nadalje utemeljeno očita prvostopnemu sodišču; da je prezrlo vsa druga odločilna dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v zvezi z okoliščinami sklenitve in realizacije spornih kreditnih pogodb ter višine oškodovanja; da ni ocenilo dokazov, ki jih je v postopku izvedlo (revizijsko poročilo Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja z dne 19.3.1998, dve izvedenski mnenji); da je v edinem stavku, v katerem se je na mnenje izvedenke M. K. sklicevalo, le tega povzelo napačno (da je šlo za varno naložbo, namesto, da je šlo za relativno varno naložbo, pod pogojem, da je bila glavnica vrnjena dejansko in ne le obračunsko), pri čemer je tudi spregledalo trditve tožeče stranke, da tožena stranka glavnice po spornih kreditnih pogodbah nikoli ni vrnila in da izpodbijana sodba glede zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti nima nobenih razlogov in je zaradi tega tudi ni mogoče preizkusiti.

13. Ugotovljene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi sicer praviloma narekovale razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. Vendar pa se je zaradi časovne odmaknjenosti zadeve in dolgotrajnosti tega postopka in predvsem na podlagi ugotovitve, da je bil dokazni postopek na prvi stopnji zadosten, da je torej sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, Višje sodišče odločilo, da o (primarnem) zahtevku odloči z vmesno sodbo.

14. S tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti se zaradi učinkov eventuelne kumulacije zahtevkov (3. odstavek 182. člena ZPP) ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče pripominja, da bi se tožeča stranka temu ločevanju (na izpodbojne in nične, na primarne in podrejene zahtevka) izognila, če bi vložila tožbo na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v skladu z 280. členom ZOR, kakor jo tudi napotuje 25.h člen ZPPOLS. V razveljavitvenem sklepu je Višje sodišče zavzelo stališče, da je navedeno zakonsko določilo treba interpretirati širše in ne samo v smeri napotitve na uporabo v zakonu izrecno določenega pravnega sredstva. Prav iz konkretnega primera je razvidno, da je bil namen zakonodajalca upravičencem le olajšati (in ne omejiti) sodno varstvo in razrešiti dileme glede oblikovanja zahtevkov zaradi oškodovanj družbene lastnine, s katerimi se je spopadal že družbeni pravobranilec samoupravljanja. Dileme pa so bile sicer tudi glede pravilnega oblikovanja tožbenega zahtevka paulijanske tožbe. Vrhovno sodišče Republike Slovenije jih je razrešilo šele v sklepu II Ips 141/2010 z dne 7.11.2013, pred tem pa je sodna praksa dopuščala tudi razveljavitvene zahtevke v tožbi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (sodba in sklep II Ips 537/1996). Posebnost paulijanske tožbe po 25.h. členu ZPPOLS pa je tudi v tem, da so pri njej izenačeni relativni učinki izpodbitega razpolaganja z absolutnimi učinki razveljavitve pogodbe. V obravnavanem razmerju namreč ni tretjih, nasproti katerim bi izpodbito dejanje še lahko veljalo oz. moralo veljati, pa tudi dejanja ne izpodbija tretji, ki v izpodbijanem razmerju ni bil udeležen, kar oboje je značilno za redni obligacijskopravni institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj.

15. Pritožbeno sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja naslednje dejansko stanje. Pravdni stranki sta dne 24. 12. 1991 sklenili pogodbo o medsebojnem financiranju, v kateri je določeno, da si bosta dajali medsebojne likvidnostne kredite, za kar si bosta zaračunavali obresti v odvisnosti od pogojev za deponiranje prostih denarnih sredstev pri banki X za depozite z ročnostjo v okviru enega meseca. V obdobju od 31. 12. 1992 do 30. 6. 1994 sta tako sklenili šest pogodb o dolgoročnih kreditih, s katerimi je tožeča stranka kot kreditodajalec toženi stranki odobrila dolgoročni kredit v skupni vrednosti 15,5 milijonov DEM. Dne 18. 10. 1995 so bili sklenjeni aneksi k vsem šestim pogodbam, v katerih sta stranki dogovorili podaljšanje zapadlosti prvih obrokov za odplačilo kredita iz pet let še za nadaljnjih pet let. Dogovorjen je bil torej 10-letni moratorij na odplačilo kreditov tako, da je prvi obrok kredita po prvi kreditni pogodbi z dne 31.12.1992 zapadel v plačilo 30. 6. 2003, prvi obrok po zadnji kreditni pogodbi z dne 30. 6. 1994 pa 31. 12. 2004. Nadalje je bilo v predmetnih pogodbah dogovorjeno, da bo tožena stranka tožeči stranki za dane dolgoročne kredite plačevala obresti v višini obrestne mere za trimesečne depozite pri švicarskih in pri nemških komercialnih bankah. Revalorizacija kreditov pa je bila vezana na tečaj nemške marke (DEM). Toženo stranko je dne 10.6.1991 ustanovilo osem fizičnih oseb, od katerih je bilo sedem zaposlenih pri tožeči stranki, kasneje so se ji pridružili tudi drugi delavci (vodstveni delavci in člani nadzornega sveta) tožeče stranke. Tožena stranka je torej podjetje v lasti zaposlenih delavcev tožeče stranke. Sredstva iz zgoraj navedenih posojilnih pogodb je tožena stranka porabila za financiranje nakupa delnic tožeče stranke tako, da jih je posodila svojim družbenikom, ki so kot delavci tožeče stranke sodelovali pri notranjem odkupu. Tožena stranka je s svojimi družbenikom (zaposlenimi pri tožeči stranki) sklenila posojilne pogodbe, v katerih je bilo določeno, da so posojila namenska (namenjena odkupu delnic tožeče stranke v notranjem odkupu). Istočasno so bile med toženo stranko in posojilojemalci (udeleženci notranjega odkupa delnic tožeče stranke) sklenjene kupoprodajne pogodbe, v katerih je bilo dogovorjeno, da tožena stranka od svojih posojilojemalcev odkupi delnice tožeče stranke, ki jih bodo posojilojemalci z izposojenimi sredstvi kupili v notranjem odkupu. Kupnina za delnice je bila določena v višini najetih posojil po posameznem posojilojemalcu oziroma prodajalcu delnic, obveznost tožene stranke iz naslova plačila kupnine za delnice pa se je pobotala s terjatvijo tožene stranke do prodajalcev delnic iz naslova odobrenih posojil. Skupno je tožena stranka od fizičnih oseb odkupila 37.440 delnic tožeče stranke in s tem postala njen 53,85 % lastnik (podatki na dan izdelave revizijskega poročila 19. 3. 1998). Vse navedene ugotovitve so razvidne iz revizijskega poročila (A10) in uradnega zaznamka o preveritvi poslovanja pri pravni osebi I. d. d. (A9). Agencija Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij je pri tožeči stranki opravila revizijo lastninskega preoblikovanja za obdobje od 1. 9. 1993 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register, dne 27. 11. 1997. 16. Obrestna mera, ki jo je tožeča stranka za dane dolgoročne kredite zaračunavala toženi stranki, je bila enaka obrestni meri za trimesečne depozite pri švicarskih in pri nemških komercialnih bankah. Kolikšna je bila njena dejanska višina, tožena stranka ni pojasnila. V revizijskem poročilu je izračunano oškodovanje - zmanjšanje premoženja na dan 24. 6. 1997 kot razlika med obrestmi, obračunani po obrestni meri R + 8 % in dejansko obračunanimi in plačanimi obrestmi. V tem postopku imenovana izvedenka M. K. je v izvedenskem mnenju podala naslednje ugotovitve: da so v kreditnih pogodbah določene obrestne mere neobičajne in nedoločene, zaradi česar je preverjanje višine pogodbenih obresti praktično nemogoče; da 10-letni moratorij na odplačilo glavnice nikoli ni bil običajna praksa v pogojih financiranja podjetij; da je bilo tovrstno financiranje (pod pogoji, pod katerimi so bile sklenjene sporne kreditne pogodbe) možno samo na sivem trgu med povezanimi osebami; da je v primerljivem obdobju (od leta 1992 do 1995) tožena stranka drugim kreditodajalcem plačevala obrestne mere po dolgoročnih kreditih v višini od D + 8 % do D + 16 %; da bi tožeča stranka, če bi prosta sredstva vložila v obveznico RS 1 kot najvarnejšo naložbo, prejela razliko v višini 1.127.910 EUR iz naslova obresti do 13. 9. 1997, če pa bi bile pogodbe vezane na devizno klavzulo (D + 8 %), bi razlika med pogodbenim in dejansko plačanimi obrestmi znašala 1.407.165,00 EUR na dan 24.6.1997. 17. 48. a člen ZLPP (točka 1. in 10.) je določil najnižjo obrestno mero (R + 8%), ki jo je bilo mogoče dogovoriti v kreditnih in podobnih pogodbah, da ne bi bila kršena zakonska domneva oškodovanja družbene lastnine. Po oceni pritožbenega sodišča bi tudi uporaba merila D+8% ne pomenila oškodovanja, ne glede na to, da je bil v obravnavanem obdobju revalorizacijski faktor znatno višji od valutne klavzule, običajno vezane na rast DEM. Kot že zgoraj povedano, je valutna klavzula (vezava na DEM) v teh prostorih tradicionalno veljala kot merilo vrednosti denarja, različne rasti obeh faktorjev pa pogodbene stranke v času sklenitve pogodb pač niso mogle niti niso bile dolžne predvideti. Vendar pa tožena stranka ni niti trdila, da je bila v pogodbah dogovorjena obrestna mera v višini D + 8 %, in svojih trditev v smeri, kakšne obresti so bile v pogodbah dogovorjene, sploh ni substancirala. Zato ni nobenega razloga, da sodišče ne bi sledilo ugotovitvam iz revizorskega poročila in izvedenskega mnenja o podanem oškodovanju družbene lastnine zaradi neekvivalentnosti vzajemnih izpolnitev vsaj v višini razlike med obrestmi D+8% in D+plačane obresti.

18. Zahtevek na razveljavitev pogodb zaradi neekvivalentnosti vzajemnih izpolnitev je zato po temelju utemeljen. Pritožbeno sodišče je na podlagi 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je z vmesno sodbo odločilo o utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka, odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku pa je razveljavilo, ker sodišče o podrejenem tožbenem zahtevku ne odloča, če je primarni utemeljen. Razveljavilo je tudi odločitev o stroških postopka, o katerih bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo v končni odločbi (164. člen ZPP). Pritožbo zoper sklep o zavrženju pa je zavrnilo in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Odločilo je še, da se odločanje o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo .