Jedro

Tožnica je ravnala smotrno in zakonito, ko je po odstopu od pogodb in zasegu vozil nemudoma pristopila k njihovi prodaji. Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora namreč storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica pred prodajo pri strokovnjaku naročila cenitev vozil, ob njihovi prodaji pa je nato dosegla celo višjo kupnino od ocenjene vrednosti. Obenem se je s hitro prodajo izognila stroškom hrambe, ki bi nazadnje bremenili toženca. Splošno je znano, da tržna vrednost vozila pada s potekom časa. Nobenega dokaza tudi ni, da bi tožnica s poznejšo prodajo vozil ali s prodajo različnim kupcem lahko iztržila višjo ceno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je zoper toženca predlagala izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 88413/2016 z dne 7. 9. 2016 bi ji moral toženec plačati 31.222,73 EUR z obrestmi in izvršilnimi stroški. Po toženčevem ugovoru je o tožničini terjatvi v pravdi odločalo sodišče prve stopnje, ki je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas od 13. 7. 2012 do 27. 9. 2012 in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek, medtem ko je v preostalem delu sklep ohranilo v veljavi. Odločilo je še, da mora toženec tožnici povrniti tudi 2.062,45 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da tožnica ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ker je predmete leasinga prodala za občutno prenizko kupnino, s prodajo pa je nerazumno hitela. Vsa tri vozila je prodala istemu kupcu v treh mesecih po odvzemu in s kar 70 % diskontom. Če bi bila tožnica dovolj skrbna, bi se lahko poplačala v celoti. Sodišče je prezrlo toženčeve navedbe in predložene dokaze o višji prodajni ceni istovrstnih vozil na trgu. Sicer pa so ugotovitve izpodbijane sodbe protispisne in v nasprotju z dejanskim stanjem.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, nasprotuje pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pri presoji tožničine terjatve ni spregledalo nobenega odločilnega dejstva. Pravilno je uporabilo tudi pravni standard profesionalne skrbnosti, ki velja za tožnico, ker se poklicno ukvarja s finančnim leasingom (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ).

6. Tožnica je ravnala smotrno in zakonito, ko je po odstopu od pogodb in zasegu vozil nemudoma pristopila k njihovi prodaji. Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora namreč storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila (četrti odstavek 243. člena OZ). V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica pred prodajo pri strokovnjaku naročila cenitev vozil, ob njihovi prodaji pa je nato dosegla celo višjo kupnino od ocenjene vrednosti. Obenem se je s hitro prodajo izognila stroškom hrambe, ki bi nazadnje bremenili toženca. Splošno je znano, da tržna vrednost vozila pada s potekom časa. Nobenega dokaza tudi ni, da bi tožnica s poznejšo prodajo vozil ali s prodajo različnim kupcem lahko iztržila višjo ceno.

7. Drugačne toženčeve trditve, ki jih ponavlja pritožba, so brez podlage in jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da jih je sodišče prezrlo; v resnici jih toženec ni dokazal. Oglasi, na katere se je skliceval, brez dvoma nimajo takšne dokazne vrednosti kot cenitev ustreznega strokovnjaka. Toženec bi se tožničinim trditvam morebiti lahko uspešno zoperstavil z izvedencem, vendar je ta dokazni predlog med pravdo brez pojasnila umaknil. Sodišče prve stopnje je zato, upoštevaje pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, utemeljeno sledilo tožnici.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Drugih kršitev pritožba opredeljeno ne uveljavlja, medtem ko posplošeni očitek o domnevni protispisnosti izpodbijane sodbe ne omogoča obrazloženega odgovora.

9. Sodišče druge stopnje je po navedenem pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

10. Toženec je s pritožbo propadel, tožnica pa s svojim odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki zato nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).