Jedro

Toženka je pri odločanju o stroških postopka s tem, ko je namesto določbe 40. člena ZUOPP-1 smiselno uporabila določbo 113. člena ZUP, nepravilno uporabila materialno pravo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, št. 60340-64/2015/14 z dne 17. 2. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 235,19 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka je dolžna A.A. povrniti stroške tega postopka v znesku 114,24 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju drugostopenjski organ ali toženka) pod 1. točko izreka zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov v postopku usmerjanja mld. B.B., pod 2. točko izreka pa odločilo, da v postopku usmerjanja niso nastali dodatni stroški.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo Zavoda RS za šolstvo (v nadaljevanju prvostopenjski organ), št. 963-361-95/2011-22 z dne 18. 8. 2015, tožnikova hčerka B.B. usmerjena v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom. Drugostopenjski organ je z odločbo, št. 60340-64/2015/13 z dne 10. 2. 2016, tožnikovi pritožbi ugodil, prvostopenjsko odločbo odpravil in v zadevi sam odločil tako, da se B.B. usmeri v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Tožnik je v pritožbi zahteval tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka (po pooblaščencu je priglasil stroške zastopanja, in sicer 200 točk za pritožbo, 50 točk za poročilo stranki o vloženi pritožbi, 50 točk za poročilo stranki o uspehu pritožbe in 6 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR, skupaj z DDV znaša 171,35 EUR). O njegovi zahtevi je bilo odločeno s posebnim, to je izpodbijanim sklepom. V utemeljitvi sklepa toženka navaja, da postopek usmerjanja otrok s posebnimi potrebami ureja Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1). Postopek se začne, med drugim, na podlagi zahteve staršev (25. člen ZUOPP-1). Starši zahtevo vložijo na predpisanem obrazcu, iz katerega je razvidno, da za uvedbo postopka usmerjanja zadostuje, da zahtevo poda le eden od staršev. V konkretni zadevi je zahtevo vložila A.A., to je mati mld. B.B. Tožnik, ki je oče mld. B.B., uvedbi postopka usmerjanja ni nikoli nasprotoval, tekom postopka (v ugovoru zoper strokovno mnenje Komisije za usmerjanje prve stopnje ter v izjavi glede strokovnega mnenja Komisije za usmerjanje druge stopnje) je sam priznaval, da deklica potrebuje strokovno pomoč in usmeritev v zanjo primeren program, kar je tudi sicer skupni interes obeh staršev. Toženka je zato njegovo zahtevo za povrnitev stroškov (pritožbenega) postopka zavrnila, ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. 3. Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo v upravnem sporu, kot navaja, zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V tožbi ugovarja, da je toženka nepravilno uporabila določbo prvega odstavka 113. člena ZUP. Postopek usmerjanja se namreč ni začel na tožnikovo zahtevo, ampak na zahtevo A.A. Sam je uvedbi postopka nasprotoval in s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo v celoti uspel. Pritožbene stroške bi moral nositi prvostopenjski organ, saj jih je ta povzročil z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja, kar je bilo (na podlagi utemeljene in argumentirane pritožbe tožnika) ugotovljeno z drugostopenjsko odločbo. Sicer pa sta z materjo otroka v postopku nastopala kot stranki z nasprotujočimi si interesi, zato bi morala toženka, če stroškov ne bi naložila v breme prvostopenjskemu organu, o priglašenih pritožbenih stroških odločiti na podlagi prvega odstavka 114. člena ZUP in jih v plačilo naložiti A.A. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter ugodi tožnikovi zahtevi za povračilo pritožbenih stroškov in te stroške naloži v plačilo prvostopenjskemu organu. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter ugodi njegovi zahtevi za povračilo pritožbenih stroškov in te stroške naloži v plačilo A.A. Še podrejeno pa, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. V vsakem primeru zahteva, da mu toženka povrne stroške tega upravnega spora, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika, da je nasprotoval postopku usmerjanja. Kot izhaja iz listin v upravnem spisu, je sam izpostavil, da deklica potrebuje dodatno strokovno pomoč, in v izjavi glede strokovnega mnenja Komisije za usmerjanje druge stopnje navedel, da se v celoti strinja s predlogom Komisije, da se deklica usmeri v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. V zvezi s predlogom, da naj sodišče sporne stroške postopka naloži v plačilo prvostopenjskemu organu, toženka opozarja, da to ni pritožbeni organ, zato nanj ni mogoče prevaliti bremena plačila stroškov pritožbenega postopka. V ostalem ponavlja razloge izpodbijanega sklepa, pri katerem vztraja. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Sodišče je tožbo vročilo A.A. kot stranki z interesom v tem upravnem sporu (19. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj je tožnik med drugim predlagal, naj se izpodbijani sklep spremeni tako, da se plačilo spornih stroškov naloži njej. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je bil postopek usmerjanja uveden na podlagi njene zahteve, ki pa jo je bila primorana vložiti, saj se je prejšnja, za čas vrtca veljavna odločba iztekla in je zato z vstopom B.B. (ki ji je zaupana v varstvo in vzgojo) v šolo nastala potreba po novi odločbi. Preložitev tožnikovih pritožbenih stroškov nanjo ni upravičena, saj je (tudi ona) v postopku uspela. B.B. je bila usmerjena v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Uvedba postopka usmerjanja se je tako izkazala kot upravičena, pri čemer je stranka z interesom podala zgolj zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja otroka s posebnimi potrebami, ne pa tudi predloga, v kakšni obliki naj se ta strokovna pomoč oziroma usmeritev izvaja, saj za to ni strokovno usposobljena. Zato bi tožnikove pritožbene stroške kvečjemu lahko trpela toženka, nikakor pa ne stranka z interesom. Ta zato sodišču predlaga, da tožbo, kolikor tožnik predlaga, da sodišče sporne stroške naloži v plačilo stranki z interesom, zavrne kot neutemeljeno. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožnik v vlogi, vloženi dne 15. 6. 2016, vztraja pri svojih stališčih. Priznava, da hčerka potrebuje dodatno pomoč, kot ključno pa izpostavlja razliko med izobraževalnim programom s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ter prilagojenim izobraževalnim programom z nižjim izobrazbenim standardom.

7. Stranka z interesom v vlogi, vloženi dne 10. 8. 2016, zavrača vse tožnikove očitke, da ni delovala v skladu z največjo koristjo mld. Noemi, sicer pa smiselno vztraja pri navedbah iz odgovora na tožbo.

K točki I. izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Postopek usmerjanja otrok s posebnimi potrebami ureja ZUOPP-1, na katerega se sklicuje tudi toženka v izpodbijanem sklepu. ZUOPP-1, kot lex specialis v razmerju do ZUP, v prvem odstavku 40. člena določa, da stroške postopka usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, ki jih vodi Zavod Republike Slovenije za šolstvo, in stroške pritožbenega postopka, kakor tudi stroške članov strokovnih komisij, nosi organ, ki vodi postopek. Toženka je zato pri odločanju o stroških postopka v konkretnem primeru s tem, ko je namesto citirane določbe ZUOPP-1 smiselno uporabila v sklepu navedeno določbo ZUP, nepravilno uporabila materialno pravo. Iz besedila prvega odstavka 40. člena ZUOPP-1 namreč jasno izhaja, da nosi stroške pritožbenega postopka (med katere spadajo tudi stroški pravnega zastopanja, kar med strankami niti ni sporno), organ, ki vodi postopek, v obravnavanem primeru torej organ druge stopnje. Takšno stališče podpira tudi besedilo Predloga ZUOPP-1 (Poročevalec Državnega zbora RS z dne 19. 5. 2011), v katerem je v obrazložitvi k navedenemu členu zapisano: "Postopek usmerjanja otroka s posebnimi potrebami stroškovno bremeni organ, ki vodi postopek, ne pa tudi stranke v postopku, država pa zagotavlja plačilo stroškov za delovanje komisije za usmerjanje (npr. nagrada članov komisije, potni stroški) oziroma ostalih stroškov, ki nastanejo v postopku".

10. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter, glede na zavzeto stališče o uporabi zakona (iz katerega izhaja, da je zavezanec za povračilo spornih pritožbenih stroškov drugostopenjski organ in ne organ prve stopnje ali stranka z interesom), zadevo vrnilo toženki (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), ki bo morala v ponovnem postopku o tožnikovi zahtevi za povračilo stroškov postopka odločiti skladno s pravnim mnenjem iz te sodbe.

11. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj tista dejstva, ki so glede na pravno stališče sodišča pomembna za odločitev, izhajajo iz upravnih spisov in med strankami niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Iz tega razloga sodišče tudi ni zaslišalo tožnika in stranke z interesom, kar sta predlagala v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo.

K točki II. izreka:

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, je tožnik na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen, da mu toženka povrne stroške upravnega spora, ki jih je sodišče odmerilo v okviru njegove zahteve (prvi in drugi odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) ter določb Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu. Tožnik je uveljavljal povračilo odvetniških stroškov v skupni višini 420 točk po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), ob vrednosti točke 0,459 EUR to znaša 192,78 EUR, kar mu je sodišče priznalo, saj zahtevani znesek ne presega višine pavšala, ki je v drugem odstavku 3. člena Pravilnika predviden za primer, kot je obravnavani, ko je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Ker je slednji zavezanec za DDV, se priznani znesek, v skladu z ustaljenim stališčem Vrhovnega sodišča, poveča za uveljavljani 22 % DDV. Toženka mora tako tožniku povrniti skupaj 235,19 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka skladno z zakonom določenega paricijskega roka (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

K točki III. izreka:

13. Stranka z interesom je v odgovoru na tožbo zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora, ki naj jih sodišče naloži v plačilo glavnima strankama, ter nato priglasila še stroške pripravljalne vloge. ZUS-1 ne ureja vprašanja povrnitve stroškov, ki jih imajo stranke z interesom zaradi sodelovanja v upravnem sporu. Glede na stališča Vrhovnega sodišča je treba primerno uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. V tem pogledu prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Sodišče je upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera. Stranka z interesom se je z odgovorom na tožbo uprla (le) predlogu, da se tožnikovi pritožbeni stroški naložijo v plačilo njej, in to, glede na predhodno obrazložitev, utemeljeno, v tem smislu je bila torej uspešna. Pri čemer je do tega upravnega spora, v katerem je tožnik uspel, prišlo, ker je toženka izdala izpodbijani sklep, v katerem je napačno uporabila materialno pravo. Stroške stranke z interesom je zato dolžna plačati toženka, ki v upravnem sporu ni uspela. Sodišče je stranki z interesom priznalo stroške odgovora na tožbo: 200 točk za sestavo odgovora (tar. št. 30/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) ter pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 2% (11. člen OT), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR skupaj znaša 93,64 EUR. Ker sta pooblaščeni odvetnici stranke z interesom zavezanki za DDV, se priznani znesek poveča za uveljavljani 22 % DDV. Ni pa sodišče stranki z interesom priznalo stroškov pripravljalne vloge, ker to niso bili potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP. V tej vlogi namreč ni navedb oziroma stališč, ki bi bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki bi vplivale na odločitev sodišča, saj je stranka z interesom v tej vlogi odgovarjala na tožnikove navedbe, ki niso pomembne za odločitev, sicer pa le smiselno ponavljala stališča iz svojega odgovora na tožbo. Toženka mora tako stranki z interesom povrniti skupaj 114,24 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe. Kot je utemeljeno v predhodni točki obrazložitve, zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje.