Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tožnikovo vlogo po opominu za plačilo sodne takse za pritožbo štelo za zahtevo za odmero sodne takse po 27. členu ZST, saj je tožnik ob opominu ugovarjal višini sodne takse. Tožnik v tem upravnem sporu ne more uspeti s pritožbenim ugovorom o združitvi postopkov. Odločitev o združitvi postopkov po 41. členu ZUS je procesna odločitev, na katero odmera sodnih taks ne more vplivati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 349/2001-21 z dne 21.2.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo sodno takso za pritožbo zoper sodbo, opr. št. U 349/2000-15 z dne 20.12.2002 v višini 2000 točk in sodno takso v višini 500 točk za opomin za pritožbo zoper navedeno sodbo (1. točka izreka) in odločilo, da znaša vrednost točke na dan izdaje sklepa 19 SIT (2.točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnik 14.1.2003 poslal sodišču dopis, v katerem se pritožuje na opomin o plačilu sodne takse v gotovini z dne 8.1.2003. Ker taksni zavezanec zoper opomin za plačilo sodne takse nima pravice do pritožbe, je sodišče prve stopnje to vlogo obravnavalo kot tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse, zoper katero je v skladu s 27. členom Zakona o sodnih taksah (ZST) dopustna pritožba. Tožnik je dolžan plačati takso za pritožbo zoper navedeno sodbo na podlagi 1. odstavka tarifne št. 28 a taksne tarife, v vrednosti 2000 točk. Taksna obveznost za pritožbo zoper navedeno sodbo je nastala z dnem vložitve pritožbe (1. točka 2. odstavka 4. člena ZST). Ker tožnik taksne obveznosti ob vložitvi pritožbe ni plačal, je na podlagi tarifne št. 37 taksne tarife dolžan plačati tudi sodno takso za opomin v vrednosti 500 točk. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi navedlo, da so bile sodne takse v tej zadevi odmerjene, ker tožnik od vložitve pritožbe pa vse do prejema opomina za plačilo sodnih taks ni podal predloga za oprostitev plačila sodnih taks, niti ni predlagal, da se mu plačilo odloži ali da se mu dovoli obročno odplačilo (13.člen ZST).

Tožnik se v pritožbi sklicuje na svojo vlogo z dne 13.1.2003, v kateri je navedel, da naj se predmetna zadeva, zaradi ekonomičnosti postopka združi z zadevo št. U 226/02 in se izda ena odločba, ne pa, da se od njega zahteva dvojno plačilo sodne takse. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, da je predlagal tudi odlog plačila sodne takse. Ker sodišče prve stopnje o predlogu za odlog plačila sodne takse ni odločilo, je izpodbijani sklep preuranjen. Tožnik tudi meni, da ni dolžan plačati takse za opomin za pritožbo, saj je v vlogi z dne 13.1.2003 predlagal odlog plačila sodne takse, kar pomeni, da je pravočasno ugovarjal plačilu sodnih taks. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, oziroma, da izpodbijani sklep spremeni tako, da mu plačilo sodnih taks odloži do končanja pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tožnikovo vlogo po opominu za plačilo sodne takse za pritožbo štelo za zahtevo za odmero takse po 27. členu ZST, saj je tožnik ob opominu ugovarjal višini sodne takse. Z izpodbijanim sklepom je bila taksa na podlagi 1. odstavka tarifne št. 28 a in tarifne št. 37, upoštevaje vrednost točke na dan izdaje sklepa, tožniku pravilno odmerjena tudi po višini.

Tožnik v tem upravnem sporu ne more uspeti s pritožbenim ugovorom o združitvi postopkov. Ali bo sodišče po 41. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS) združilo več postopkov v enega, je v presoji sodišča. Odločitev o združitvi postopkov je procesna, na katero odmera sodnih taks ne more vplivati.

Izpodbijani sklep tudi ni preuranjen, ker prvostopno sodišče ni odločilo o tožnikovem predlogu za odlog plačila sodne takse. Sama narava odložitve plačila dolga (tudi taksnega) je namreč v tem, da se dovoli odložitev plačila dolga po nastanku taksne obveznosti. Zato odločitve o predlogu za odlog plačila sodnih taks ni mogoče opreti na določbo 1. odstavka 14. člena ZST, saj se navedena določba nanaša izključno le na predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki pa mora biti res vložen pred nastankom taksne obveznosti. Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijanem sklepu napačno navedlo, da tožnik ni predlagal odloga plačila pred nastankom taksne obveznosti. O predlogu za odlog plačila, ki ga je tožnik podal v vlogi z dne 13.1.2003, bo zato moralo prvostopno sodišče, kolikor to še ni, meritorno odločiti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. v zvezi s 1. odstavkom 68. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.