Jedro

Tožnik je tožbo na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vložil po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka (3. odstavek 204. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je zato tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter s tem povezanim reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom, pravilno zavrglo (274. člena ZPP).

Tožena stranka je zaradi poslabšanja finančnega položaja zaposlenim znižala plače. Direktor ni sprejel pisnega sklepa o znižanju plač, temveč je svoje delavce na jutranjem sestanku le obvestil, da se jim bo plača znižala. Tožena stranka s tožnikom ni podpisala aneksa o znižanju osnovne plače. Med strankama ni prišlo do dogovora, ki bi bil podlaga za znižanje plače. Ker je tožena stranka tožniku od spornega dne dalje izplačevala nižjo osnovno neto plačo, kakor je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, je tožnikov zahtevek na plačilo razlike plače iz tega naslova utemeljen.

Tožnik je izvršil svojo pogodbeno obveznost in toženi stranki za vtoževano obdobje predložil izpolnjene obrazce za plačilo kilometrine, skladno s svojo pogodbeno obveznostjo. Tožena stranka obrazcev ni zavrnila in od tožnika ni zahtevala naj obrazloži morebitne zanjo sporne relacije. Zato je tožnik upravičen do vtoževane kilometrine.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se VI. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki zvišajo iz zneska 409,19 EUR na znesek 488,97 EUR.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba v nespremenjenem delu in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 2,00 EUR v 8 dneh po prejemu te sodne odločbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2012 nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje dne 30. 11. 2012 ni prenehalo ter še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas od 30. 11. 2012 dalje do vrnitve na delu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu od 1. 12. 2012 dalje do vrnitve na delo izplačati mesečno neto plačo v višini 2.033,00 EUR z zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu od plače za pretekli mesec, ter od neto plače plačati davke in prispevke (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek v višini razlike med izplačano odpravnino v višini 3.747,14 EUR in med odpravnino za 6 let delovne dobe, pri čemer osnova za izračun dolgovane razlike odpravnine predstavlja povprečna mesečna bruto plača tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, ki je obračunana v zvezi z neto zneskom 1.669,17 EUR, od te razlike je tožena stranka dolžna plačati tožniku zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 1. 12. 2012 dalje do plačila, višji zahtevek iz naslova odpravnine pa zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku razliko v plači za obdobje od junija 2012 do novembra 2012, v mesečni višini 169,17 EUR neto in z zakonskimi zamudnimi obrestmi razvidnimi iz III/1 točke izreka sodbe, ter od navedenih neto zneskov plačati vse davke in prispevke, višji tožbeni zahtevek iz naslova razlike v plači pa je zavrnilo (III/2 točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku iz naslova kilometrine 8.136,91 EUR v mesečni višini in z zapadlostjo, razvidno iz IV/1 točke izreka sodbe, višji zahtevek iz naslova kilometrine pa zavrnilo (IV/2 točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za neizkoriščen dopust v višini 2.517,00 EUR neto in z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 409,19 EUR v roku 8 dni od vročitve sodne odločbe, po potek tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (VI. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo in sklep sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep o zavrženju tožbe iz pritožbenih razlogov zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve postopka in zmotne presoje dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi ter podrejeno, da sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje s stroškovno posledico. Glede sklepa o zavrženju tožbe kot prepozne navaja, da je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2012, tožbo pa je vložil v 30 dnevnem roku od prejema odpovedi dne 19. 12. 2012. Sodišče je zahtevek glede odpovedi pogodbe zavrglo kot prepozen iz razloga, ker je na odpovedi, ki jo je spis vložil tožnik, naveden datum 16. 10. 2012. Odpoved je bila datirana retroaktivno za nazaj, sodišče pa je verjelo toženi stranki, da je tožniku dejansko tega dne vročila odpoved, čeprav tožena stranka tega dejstva ni dokazala in ni predložila nobene listine, vročitve pa niso potrdile s strani tožene stranke predlagane priče. Na datum vročitve odpovedi dne 27. 11. 2012 se navezujejo tudi drugi dokumenti, ki so povezani z vročitvijo odpovedi, kar posebej velja za izjavo z dne 27. 11. 2012, s katero je toženka zahtevala od tožnika, da se odpove vsem zahtevkom iz delovnega razmerja. Poleg izjave z dne 27. 11. 2012 je tožnik na toženo stranko naslovil tudi zahtevek za izplačilo priznane pa neizplačane kilometrine. Vsa medsebojna razmerja v zvezi z zahtevki tožnika iz dela in delovnega razmerja ter v zvezi z odpovedjo sta pravdni stranki reševali dne 27. 11. 2012, kar potrjuje, da je bila tega dne tožniku tudi vročena odpoved. Vročitev odpovedi tega dne potrjuje tudi priča A.A., ki je tožnikov oče in je prepričljivo izpovedal, da mu je tožnik prinesel pokazati odpoved. Priča res ni bila povsem prepričana glede datuma 27. 11. 2012, kar je razumljivo, vendar iz celotne izpovedbe priče izhaja, da mu je tožnik odpoved pokazal v zadnjih dneh novembra. Vsa navedena dejstva potrjujejo vročitev odpovedi dne 27. 11. 2012, vročitev dne 16. 10. 2012 pa ne potrjuje niti eno dejstvo, zato je sodišče prve stopnje zmotno zavrglo tožbo. Pritožbo vlaga tudi zoper zavrnilni del izreka sodbe, s katero je sodišče zavrnilo plačilo razlike v plači. Navaja, da je bila s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2006 dogovorjena osnovna neto plača v višini 400.000,00 SIT mesečno, kar je v protivrednosti 1.669,17 EUR. Tožena stranka mu je od zaposlitve dalje postopoma zviševala osnovno plačo in je v novembru 2009 znašala 2.500,00 EUR, decembra 2010 pa je dosegla 2.520,00 EUR. Od decembra 2010 dalje je znašala osnovna plača tožnika vse do nezakonitega znižanja 2.520,00 EUR neto. Tožena stranka mu od septembra 2011 dalje ni izplačevala celotne osnovne plače v višini 2.520,00 EUR, temveč je do vključno meseca maja 2012 prejemal znižano neto osnovno plačo samo v višini 2.020,00 EUR, od vključno junija 2012 dalje pa je toženka tožniku izplačevala samo še neto plačo v višini 1.500,00 EUR. Sodišče mu je prisodilo samo razliko med dejansko prejeto plačo do plače, ki je bila navedena v pogodbi o zaposlitvi, kar je po mnenju tožnika nezakonito, saj je bila njegova osnovna plača po odredbi direktorja od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje zvišana na neto znesek 2.520,00 EUR, ki bi mu jo sodišče prve stopnje moralo priznati. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo nadomestilo zaradi neizkoriščenega dopusta že iz razloga, ker je zavzelo zmotno stališče, da je tožnik odpoved prejel 16. 10. 2012. V kolikor bi tožnik dejansko prejel odpoved tega dne, bi res lahko še koristil dopust oziroma zaprosil za koriščenje dopusta, dejansko pa je tožnik prejel odpoved tri dni pred potekom odpovednega roka in iz tega razloga dopusta ni mogel koristiti. Pritožuje se tudi zoper zavrnilni del zahtevka iz naslova odpravnine, iz enakih razlogov, ki jih je uveljavljal pri plačilu razlike v plači. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper sodbo sodišča prve stopnje v celotnem ugodilnem delu ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico. Navaja, da je materialnopravno in procesno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se tožnik z izjavo ni mogel pravno veljavno odpovedati denarnim zahtevkom, ki jih je nato uveljavljal s tožbo v predmetnem postopku. Sodišče tudi ne loči odpovedi že nastali terjatvi po Obligacijskem zakoniku in odpovedi pravici (iz delovnega razmerja). Kot izhaja iz vsebine listine je tožnik s sporno izjavo izjavil, da po plačilu še neizplačanih plač in odpravnine nima nobenih zahtevkov ali drugih terjatev do tožene stranke. Takšna odpoved je pravno veljavna, saj ne gre za odpoved sami pravici. Sklicevanje sodišča prve stopnje na ustaljeno sodno prakso ni na mestu, saj gre za drugačen primer. V konkretnem primeru je namreč situacija povsem drugačna, predvsem v delu, ki se nanaša na tožnikov zahtevek za povračilo kilometrine. Vračilo potnih stroškov v zvezi s tako imenovanimi službenimi potmi v obliki kilometrine je v avtonomiji strank. In takšne avtonomije sta se v konkretnem primeru poslužili tudi pravdni stranki s podpisom pogodbe o uporabi osebnega avtomobila z dne 1. 12. 2006. Sodišče je torej pri presoji ničnosti odpovedi zahtevkom izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da plačilo kilometrine predstavlja obveznost delodajalca, ki je določena v zakonu, zato je napačno zaključilo, da se tožnik ni mogel pravno veljavno odpovedati denarnim zahtevkom. Glede kilometrine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta stranki sklenili pogodbo o uporabi osebnega vozila ter pri tem pravilno povzelo vsebino tretjega člena pogodbe, po katerem je moral delavec predložiti obračun potnega naloga, na katerem direktor oziroma namestnik direktorja s podpisom potrdi obračun lokalnih voženj za službene namene. Navedeno pomeni, da je upravičenost do izplačila vezana na potrditev predloženega obračuna s strani delavca. Sporni obračuni, na katerih je tožnik utemeljil svoj zahtevek za izplačilo kilometrine, niso bili potrjeni s strani direktorja družbe. Golo dejstvo, da je tožnik predložil obrazce, ob tem, da jih pristojna oseba tožene stranke ni ustrezno potrdila, prav gotovo ne omogoča zaključka o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tudi okoliščina, da je tožnik na obrazce vedno pisal več kilometrov, kot jih je bilo dejansko narejenih, a se tega direktorju ni ljubilo kontrolirati, ne more iti v škodo tožene stranke. Četudi je bila v predhodnih obdobjih tožniku izplačana previsoka kilometrina, to ne pomeni, da je tudi v drugih primerih upravičen do izplačila takšne. Morebitna predhodna neskrbna praksa tožene stranke, nikakor ne utemeljuje izplačila kilometrine po lažnih obračunih. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi tožnika in bi moralo, upoštevaje dokazno breme ter tudi same okoliščine, da tožnik v trditveni podlagi sploh ni navedel odločilnih dejstev, oziroma natančno ugotoviti, katere poti so dejansko upravičene ter tožniku priznati zgolj in samo te poti. Pritožbo vlaga tudi glede odločitve o stroških postopka. Navaja, da je nepravilen zaključek sodišča, ki je oprt na 41. člen ZDSS-1 v delu, ki se nanaša na kritje stroškov postopka, ki odpadejo na spor o zakonitosti odpovedi delovnega razmerja. V konkretnem primeru je namreč tožnik z vložitvijo tožbe, vedoč, da je zamudil 30-dnevni prekluzivni rok, zlorabil svoje procesne pravice in kljub podpisani listini neresnično zatrjeval drugačen datum vročitve, vse z namenom, da v takšnem prednostnem sporu uveljavlja tudi denarne zahtevke. Sodišče je tudi spregledalo, da je tožnik razširil tožbeni zahtevek iz naslova nadur za znesek 22.061,00 EUR, čemur pa je tožena stranka nasprotovala in sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe v tej smeri. Sodišče prve stopnje bi moralo bodisi ta del stroškov v vsakem primeru naložiti v plačilo tožniku, ali pa upoštevati v celotni masi stroškov, torej ob upoštevanju bistveno višjega spornega predmeta. Nepravilno je sodišče od celotnih stroškov posamezne stranke najprej odštelo del, ki se nanaša na spor o nezakonitosti odpovedi. Pravilno bi moralo vrednotiti uspeh glede na vrednost denarnih zahtevkov ter upoštevaje to vrednost (28.270,79 EUR) tudi obračunati stroške, upoštevaje zgolj uspeh tožnika v višini 34 % in 66% uspeh tožene stranke. Pri odmeri nagrade sodišče ne bi smelo upoštevati vrednosti spornega predmeta skupaj z vrednostjo spornega predmeta glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pač pa zgolj glede na vrednost denarnih zahtevkov.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor na pritožbo tožene stranke je podal tudi tožnik in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne s stroškovno posledico.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen delno v odločitvi o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je izvršitev podana, če ima sodba (sklep) pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov ali v njen niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe in sklepa, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe in sklepa ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Glede zavrženja tožbe Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tožnika, direktorja tožene stranke ter priče B.B., C.C., A.A. in D.D., ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - da sta stranki dne 1. 2. 2006 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za vodjo projekta izvedbe II; - da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, datirano z dne 16. 10. 2012, iz katere izhaja, da je zaradi zmanjšanja števila pridobljenih poslov v podjetju za 80 % od maja 2012 dalje in zmanjšanja obsega dela sektorja za izvedbo investicij prišlo do ukinitve delovnega mesta vodje projekta izvedbe II in bo prenehala potreba po tožnikovem delu, tožniku pa bo delovno razmerje prenehalo po izteku 45-dnevnega odpovednega roka, ki bo pričel teči naslednji dan po vročeni odpovedi (A4); - da je odpoved žigosana in podpisana s strani tožene stranke in da je pod natipkanim besedilom „Podpisani E.E. potrjujem prejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi“, ročno zapisan datum 16. 10. 2012 in podpis tožnika (A4); - da je tožnik tožbo, s katero izpodbija odpoved vložil dne 19. 12. 2012; - da je tožnik zatrjeval, da mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 27. 11. 2012 in ga je tožena stranka prisilila, da je podpisal prejem odpovedi z datumom za nazaj; da je istega dne, ko je prejel odpoved, na toženo stranko naslovil dopis za povrnitev potnih stroškov, kar naj bi dokazovalo, da je prejel odpoved dne 27. 11. 2012, tega dne pa mu je bila tudi vročena izjava o odpovedi nadaljnjim zahtevkom, ki je datirana z dne 27. 11. 2012; navedeno naj bi dokazovala tudi pisna izjava očeta z dne 24. 5. 2013, iz katere izhaja, da je tožnik dne 27. 11. 2012 okoli 10:00 ure dopoldne prišel k očetu v stanovanje, mu pokazal obvestilo o nameravani odpovedi iz poslovnih razlogov z dne 12. 10. 2012 in odpoved iz poslovnega razloga z dne 16. 10. 2012 ter mu povedal, da je dokumente prejel pred eno uro in da jih mora podpisati za nazaj na zahtevo direktorja. Prav tako pa naj bi vročitev odpovedi dne 27. 11. 2011 potrdil sodelavec B.B., ki mu je tožnik tega dne dejal, da je dobil dokumente o odpovedi ter da se bosta videla le še tri dni, saj je v odpovedi pisalo, da je zadnji dan dela 30. 11. 2012, te dokumente pa mu je pokazal na razdalji 1,5 metra; - da je sodišče prve stopnje upoštevajoč izpoved očeta tožnika glede datuma vročitve odpovedi ugotovilo, da izvedeni dokazi ne potrjujejo trditve tožnika, da mu je bila odpoved vročena šele 27. 11. 2012. Iz izpovedi očeta izhaja, da vsebino pisne izjave z dne 24. 5. 2013 (A19) ni sestavil sam, temveč tožnik, da je pred podpisom izjavo prebral in se z njo strinjal, pri čemer mu je bila izjava podana v podpis s strani sina (tožnika) skoraj pol leta po dogodku, na katerega se nanaša vsebina izjave; zaslišan kot priča je izpovedal, da si datuma obiska ni zapisal in natančno ne ve, ali je to bilo ravno dne 27. 11. 2012. Dodaten dvom v natančnost izpovedi in pisne izjave te priče pa so sodišču porajale tudi ugotovitve, da je tožnik navajal, da mu je direktor dne 27. 11. 2012 zjutraj (pred odhodom tožnika k očetu) istočasno z odpovedjo vročil tudi izjavo o odpovedi zahtevkom, in da je prejete listine tega dne še pred podpisom pokazal očetu, pri čemer iz pisne izjave očeta (A19) in njegove izpovedbe ne izhaja, da je bila med dokumentacijo, v katero naj bi vpogledal dne 27. 11. 2012 tudi izjava odpovedi vsem zahtevkom; - nedokazana je ostala tudi trditev tožnika, da naj bi priča B.B. potrdil vročitev odpovedi tožniku dne 27. 11. 2012. Navedena priča je pojasnila, da je bila s tožnikom sodelavec in sta imela delovne prostore v sosednih pisarnah. Kdaj je tožnik dobil odpoved, pa priča ni vedela, saj se o tem nista pogovarjala. Prav tako tožnik priči ni pokazal kakšne dokumentacije v zvezi z odpovedjo delovnega razmerja in o tem nista govorila. Neresnična se je tudi izkazala izpoved tožnika, da sta C.C. in B.B. naslednjega dne, torej 28. 11. 2012 dobila odpoved; - iz izpovedi prič B.B. in C.C., ki so poleg tožnika in F.F. dobila odpoved izhaja, da je tožena stranka sprejela odločitev, da delavcem odpove pogodbo o zaposlitvi. Ker so imeli ti delavci različne odpovedne roke so jim odpovedi vročene tako, da se jim je upošteval odpovedni rok, delovno razmerje pa se jim je izteklo s 1. 12. 2012. Tako je B.B. izpovedal, da je pri toženi stranki zaradi zmanjšanega obsega dela prejel odpoved v začetku oktobra 2012, v delovnem razmerju pa je bil do izteka odpovednega roka, to je do začetka decembra 2012; C.C. pa je izpovedala, da je bila pri toženi stranki zaposlena do 30. 11. 2012, ko se ji je iztekel 60-dnevni odpovedni rok, saj ji je bila odpoved vročena dva meseca pred tem; - sodišče je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki, enako kot ostalim delavcem, prenehalo 30. 11. 2012, to je po poteku 45-dnevnega roka od vročitve odpovedi, ki je bila upoštevajoč zabeležko na odpovedi in navedbo tožene stranke vročena tožniku dne 16. 10. 2012, kar je tožnik podpisal z lastnoročnim podpisom; - tudi izjava, ki je bila tožniku vročena 27. 11. 2012, da se odpoveduje nadaljnjim zahtevkom, po zaključku sodišča prve stopnje ne dokazuje, da je bila tudi odpoved vročena tožniku tega dne, saj navedena listina v ničemer ne omenja odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njene vročitve.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožniku odpoved vročena 16. 10. 2012, kakor izhaja iz zapisa na odpovedi: Podpisani E.E. potrjujem prejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kar je natipkano), ročno pa je zapisan datum 16. 10. 2012 in podpis tožnika. Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, je pravilni zaključek, da tožnik ni dokazal, da mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena šele 27. 11. 2012 in da je datirana za nazaj. Ker je bila tožniku odpoved vročena 16. 10. 2012, tožbo, s katero izpodbija njeno zakonitost, pa je vložil 19. 12. 2012, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbo vložil po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka (3. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je zato tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter s tem povezanim reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom, pravilno zavrglo, skladno z določbo 274. člena ZPP.

Glede denarnih zahtevkov Neutemeljena je pritožba tožnika tudi v delu, ko izpodbija zavrnilni del razlike v plači (III/2. točke izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je osnovna plača tožnika po 6. členu pogodbe o zaposlitvi znašala 400.000,00 SIT neto na mesec (1.669,17 EUR) in da je tožena stranka tožniku v obdobju od januarja 2011 do avgusta 2011 za polni delovni čas obračunala neto plačo 2.520,46 EUR, za september 2011 v višini 2.016,37 EUR, za oktober in november 2011 v višini 2.032,87 EUR neto, za obdobje od decembra 2011 do maja 2012 v neto višini 2.033,47 EUR in za junij in julij 2012 v neto višini 1.500,00 EUR. Neutemeljene in protispisne so pritožbene navedbe tožnika, da je njegova osnovna plača znašala 2.520,00 EUR neto, ker je toliko prejemal od januarja 2011 pa vse do avgusta 2011. Po izpovedbi priče D.D. in direktorja tožene stranke je v konkretnem primeru šlo za nagrado delavcem, ki jim je bila izplačana zaradi uspešnosti poslovanja tožene stranke. Tako je delavcem poleg osnovne plače glede na uspešnost projekta, izplačal tudi nagrado. Ker je bila tožniku in tudi drugim delavcem izplačana nagrada zaradi uspešnosti poslovanja, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 453/2011 z dne 26. 10. 2011, kjer je šlo za drugačno dejansko stanje. V citirani zadevi je direktor sprejel sklep, s katerim so se določile nove višine bruto osebnih dohodkov, te pa sporočil računovodstvu, ki je na podlagi tega izplačevalo plače. Odločitev o povišanju plače pa je bila delavcem sporočena ustno. V konkretnem primeru pa je tožnik in drugi delavci prejeli nagrado zaradi uspešnosti poslovanja, kar pa ne pomeni, da se jim je s tem zvišala tudi osnovna plača, dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi.

V skladu z 29. členom ZDR se morata delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita tudi o znesku osnovne plače. Ker sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da je znesek osnovne plače tožnika v višini neto 1.669,17 EUR, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik v obdobju od septembra 2011 do vključno maja 2012 (ko je prejemal višjo plačo kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi), ni bil prikrajšan pri izplačilu dogovorjene osnovne neto plače, zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v osnovni plači zavrnilo.

Tožena stranka pa je v obdobju po 1. 6. 2012 zaradi poslabšanja finančnega položaja zaposlenim znižala plače. Po izpovedi direktorja sam ni sprejel pisnega sklepa o znižanju plač, temveč je svoje delavce le na jutranjem sestanku obvestil, da se jim bo plača znižala. Prav tako tožena stranka s tožnikom ni podpisala aneksa o znižanju osnovne plače, med strankama pa tudi ni prišlo do kakšnega drugega dogovora, ki bi bil podlaga za znižanje plače. Ker je tožena stranka tožniku od junija 2012 dalje izplačevala nižjo osnovno neto plačo, kakor je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, in sicer le v višini 1.500,00 EUR, čeprav je imel v pogodbi o zaposlitvi določen znesek neto 1.669,17 EUR, mu je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo razliko v plači od junija 2012 do vključno novembra 2012 v mesečnem neto znesku 169,17 EUR neto, glede teh zneskov pa toženi stranki tudi pravilno naložilo, da mora obračunati in plačati davke in prispevke (III/1. točka izreka sodbe).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da se je tožnik z izjavo z dne 27. 11. 2012 odpovedal vsem zahtevkom iz delovnega razmerja pri toženi stranki, med drugim tudi premalo izplačani plači. Z izjavo z dne 27. 11. 2012 iz katere izhaja: „Podpisani E.E., potrjujem, da z dnem prejema izplačila še neizplačanih plač (mesečni bruto znesek 2.490,68 EUR) in odpravnine v višini 1,5 bruto plače nimam nobenih zahtevkov ali katerihkoli drugih terjatev do družbe G. d.o.o., H. več, in se vsem nadaljnjim zahtevkom iz delovnega razmerja pri družbi G. d.o.o., H., odpovedujem.“ (A8). Tožnik je navedeno izjavo prejel 27. 11. 2012, kar je na izjavi posebej zabeležil in s podpisom potrdil le prejem izjave v vednost, pri čemer je direktorju rekel, da se z vsebino izjave ne strinja. Ker je tožnik na izjavi jasno zapisal, da podpisuje le prejem z dne 27. 11. 2012, ne pa da se z izjavo strinja in z njo soglaša, takšna izjava ne pomeni soglasje volj strank. Kot takšna izkazuje zgolj voljo tožene stranke (kot ponudbo), je nezavezujoča. Ker izjave že iz tega razloga ni mogoče upoštevati, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na vsebino izjave in vprašanje, ali se je tožnik z navedeno izjavo lahko odpovedal denarnim zahtevkom, ne odgovarja.

Neutemeljena je pritožba tožnika, da bi mu morala tožena stranka obračunati odpravnino upoštevaje pripadajočo neto plačo, ki po njegovem mnenju znaša 2.033,00 EUR neto, ne pa nezakonito znižano neto plačo v višini 1.500,00 EUR, kar je tožena stranka upoštevala, ko je tožniku izplačala odpravnino. Ker je bila med strankama dogovorjena osnovna plača v neto znesku in sicer v višini 1.669,17 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo osnovo za izračun odpravnine znesek in sicer v višini 1.669,17 EUR in tožniku priznalo razliko v odpravnini upoštevajoč naveden znesek, enako kot je tožniku priznalo razliko v plači (od junija 2012 do vključno novembra 2012), višji tožbeni zahtevek pa utemeljeno zavrnilo.

Neutemeljen in protispisen je pritožbeni očitek tožene stranke, da bi sodišče moralo, ko je odločalo o kilometrini, ki tožniku pripada, upoštevati dokazno breme in da tožnik v trditveni podlagi sploh ni navedel odločilnih dejstev in natančno ugotoviti, katere poti so dejansko upravičene ter tožniku priznati zgolj te poti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče izhaja: - da sta tožeča in tožena stranka dne 1. 12. 2006 sklenili Pogodbo o uporabi osebnega vozila (A2) in v 2. členu določili, da bo tožnik proti plačilu kilometrine za službene namene v kraju in izven sedeža podjetja uporabljal avtomobil, katerega lastnik je tožnik; - iz 3. člena pogodbe pa izhaja, da bo tožnik vožnje z lastnim osebnim avtomobilom za službene opravke opravljal na podlagi naloga za vožnjo, ki ga odobri direktor; kot dokaz za opravljeno vožnjo za službene opravke pa mora tožnik predložiti obračun potnega naloga, na katerem direktor s podpisom potrdi obračun lokalnih voženj za službene namene - v primerih, da obračun potnega naloga ne bo sestavljen skladno s tem, tožnik ni upravičen do izplačila kilometrine; - da je tožena stranka tožniku od leta 2006 do marca 2010 vedno plačala kilometrino na podlagi predloženih podatkov o prevoženih kilometrih in izpolnjenih obrazcih, pri čemer tožnik ni bil dolžan prilagati zapisnikov o sestankih, niti dajati posebnih poročil; - da je imel tožnik letni potni nalog in ni bilo potrebno, da bi mu tožena stranka vsako posamezno relacijo vnaprej odobrila; - da je tožena stranka tožniku za leto 2011 in leto 2012 izdala potni nalog z veljavnostjo koledarskega leta in za smer vožnje po Sloveniji in tujini (A3 in A4); - da tožniku ni bila plačana kilometrina za obdobje od 31. 3. 2010 do 30. 4. 2011 in od 30. 6. 2012 do 31. 10. 2012, čeprav je tožnik toženi stranki predložil podatke o prevoženih kilometrih in izpolnjene obrazce, ki jih tožena stranka ni zavrnila.

Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bistvenega pomena za spor ugotovitev, da so bili toženi stranki predloženi obrazci o obračunu kilometrine za sporno obdobje in je tožnik tako izpolnil svojo obveznost iz 3. člena Pogodbe o uporabi osebnega avta. Tožena stranka je neplačilo kilometrine utemeljevala z obrazložitvijo, da obračunane postavke na obrazcih niso bile podprte z dokazili, ki bi izkazovali namen službene poti, z zapisnikom o opravljenem sestanku ali z navedbo oseb, ki so bile prisotne na sestanku, enako pa uveljavlja tudi v pritožbi. Pritožbeno soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da to ne more biti upravičen razlog za odklonitev plačila kilometrine, saj iz dokaznega postopka ne izhaja, da je tožena stranka od tožnika kadarkoli (tudi v obdobju, ko mu je plačevala kilometrino) zahtevala takšna dokazila. Predložitev dodatnih listin, ki bi dokazovale službene poti, pa tudi ne določa 3. člen Pogodbe o uporabi osebnega avtomobila. Sicer pa je sam direktor izpovedal, da tožniku v obdobju, ko mu je bila kilometrina izplačana, ni bilo treba prilagati k obrazcu posebnega popisa o tem, kje je bil in s kom je bil. Če se je strinjal s službenimi potmi, je obrazec parafiral in potrdil. V obdobju, ko je bila tožniku izplačana kilometrina, je direktor le enkrat imel pripombe na obrazec, ker je tožnik napačno seštel kilometre. V zvezi z obrazci, ki pa se na nanašajo na sporno obdobje, pa tožena stranka tudi ni nikoli od tožnika zahtevala pojasnila, ker da so v predloženih obrazcih kakšne nejasnosti.

Ker je tožnik izvršil svojo pogodbeno obveznost in toženi stranki tudi za vtoževano obdobje predložil izpolnjene obrazce za plačilo kilometrine, skladno s svojo pogodbeno obveznostjo, tožena stranka pa teh obrazcev ni zavrnila in tudi od tožnika ni zahtevala naj obrazloži morebitne zanjo sporne relacije, je tožnik upravičen do vtoževane kilometrine, kakor je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Izjava direktorja tožene stranke, da obrazca ni parafiral, ker mu je bilo „dovolj vsega“, in ker naj bi si tožnik na obrazce pisal več kilometrov kot je bilo dejansko narejenih, vendar se mu tega ni ljubilo kontrolirati, kaže na to, da tožena stranka ni ravnala niti s povprečno skrbnostjo, še manj pa s skrbnostjo dobrega gospodarja. Kot delodajalec bi bila dolžna od tožnika ob prejemu obrazca najmanj zahtevati, da obrazloži zanjo sporne relacije, v kolikor je menila, da te obstajajo. Glede na to, da je tožena stranka tožniku izračunavala kilometrino tako, da je število kilometrov pomnožila z 0,37, kakor to izhaja iz obrazca za kilometrino za maj 2012 (B24), kar toženka tudi ni prerekala, je sodišče prve stopnje tožniku priznalo število kilometrov na obrazcih, v vrednosti kilometra 0,37 za obdobje od marca 2010 do aprila 2011 in od junija 2012 do oktobra 2012, višji zahtevek pa pravilno zavrnilo.

Tožnik v predmetnem sporu uveljavljal tudi plačilo odškodnine za neizkoriščen dopust in pri tem zatrjeval, da bi dopust lahko izkoristil, če bi mu tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom. Skladno z izpovedbo tožnika so bili zadnji objekti pri toženi stranki končani v mesecu marcu 2012, nato pa je delal v službi kar mu je bilo naročeno in z dovoljenjem direktorja je lahko odšel domov tudi predčasno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožnik v letu 2012 lahko koristil letni dopust, če bi zanj zaprosil, saj pri toženi stranki niso bile podane okoliščine, ko bi ta zaradi prevelikega obsega dela delavcem ne dopuščala koriščenje letnega dopusta. Prav nasprotno, zaradi pomanjkanja dela delavci na delu niti niso bili vedno prisotni polni delovni čas. V letu 2012 tudi ni bilo primera, ko bi tožnik zaprosil za koriščenje dopusta, pa mu tožena stranka koriščenja ne bi dovolila. Ker tožnik za koriščenje letnega dopusta niti ni zaprosil, pri tem pa iz dokaznega postopka tudi ne izhaja, da do dneva prenehanja delovnega razmerja dopusta ne bi mogel koristiti iz objektivnih razlogov oz. razlogov na strani delodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno njegov zahtevek za odškodnino zaradi neizkoriščenega dopusta za leto 2012, zavrnilo.

Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke v delu v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka in sicer v delu, ko je sodišče vrednost spornega predmeta tako glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi (pcto. 15.000,00 EUR) in vrednost glede preostalih denarnih zahtevkov (pcto. 28.270,79 EUR) seštelo in glede na skupno vrednost izračunalo uspeh tožeče in tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik uveljavljal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijski zahtevek (I. točka izreka sklepa), ki je spor o prenehanju delovnega razmerja, kar pomeni, da se pri odločanju o stroških v zvezi s tem sporom uporablja 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ta določba opredeljuje, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice. Neutemeljeno pritožba tožene stranka uveljavlja, da je tožnik z uveljavljanjem tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki zlorabljal procesne pravice. Zlorabo procesnih pravic ZPP definira z generalno klavzulo, kot uporabo pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Tega pa tožena stranka v predmetnem sporu ni dokazala. Vložitev tožbe, ki je bila sicer zavržena kot prepozna, ne more pomeniti zlorabe procesnih pravic, kar neutemeljeno uveljavlja toženka, saj bi to v skrajnem primeru pomenilo, da je tako rekoč vsaka pravda posledica zlorabe pravice do sodnega varstva - bodisi tožnikova, ker je vložil prepozno tožbo, bodisi toženca, ki se je neutemeljeno upiral zahtevku. Zato tožena stranka stroške postopka v zvezi z prenehanjem delovnega razmerja skladno s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1 krije sama. Neutemeljeno pritožba tožene stranke uveljavlja tudi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati razširitev tožbe pri končnem uspehu strank v postopku. Sodišče prve stopnje ni dovolilo razširitve tožbe in tako pravilno pri uspehu strank v postopku ni upoštevalo v zvezi s tem višjega spornega predmeta.

Preostale terjatve, ki jih tožnik vtožuje v tem individualnem delovnem sporu (plačilo odpravnine, plačilo razlike v plači, kilometrine in odškodnine za neizkoriščen letni dopust) pa se uvrščajo med premoženjske pravice iz delovnega razmerja, pri katerih se o povrnitvi stroškov postopka individualnega delovnega spora odloča glede na uspeh strank v postopku. Glede na vrednost spornega predmeta, ki glede denarnih zahtevkov znaša 28.270,79 EUR, uspeh tožnika v višini 9.740,98 EUR pomeni 34 % uspeh, med tem ko je tožena stranka uspela v višini 66 %. Tožnik je tako glede na vrednost spornega predmeta (28.270,79 EUR) upravičen do nagrade za postopek v znesku 640,90 EUR, nagrade za narok v znesku 591,60 EUR, pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev višini 20,00 EUR in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.528,05 EUR. Glede na uspeh tožnika (34 %), je tako upravičen do povrnitve stroškov postopka v znesku 519,54 EUR. Tožena stranka je upravičena do nagrade za postopek v znesku 640,90 EUR, nagrade za narok 591,60 EUR in pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, tako da skupni stroški tožene stranke znašajo v višini 1.528,05 EUR. Glede na uspeh tožene stranke v postopku (66 %) je upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 1.008,51 EUR. Po pobotu tako ugotovljenih stroškov je tožnik dolžan toženi stranki povrniti del pravdnih stroškov v znesku 488,97 EUR v 8 dnevnem paricijskem roku, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Podlago za odločitev o pravdnih stroških, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, je imelo pritožbeno sodišče v 3. točki 365. člena ZPP.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj v tem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v znesku 79,78 EUR, kar predstavlja 0,3 % uspeh, je v tej višini tudi upravičena do povrnitve priglašenih stroškov postopka, ki znašajo v znesku 690,03 EUR. Upoštevaje pritožbeni uspeh je tožnik dolžan toženi stranki povrniti del pritožbenih stroškov in sicer v znesku 2,00 EUR. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 154. člena ZPP). Odgovora na pritožbo, ki sta jih podala tako tožnik kot tožena stranka nista doprinesla k rešitvi zadeve, zato tako tožnik kot tožena stranka sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP).