Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na navedbe v tožbi in pripravljalnih vlogah obstoja tožnikove pravne koristi za obravnavano tožbo ni moč ugotoviti. Tožnik v predmetnem postopku zahteva ugotovitev ničnosti ponudbe z dne 12. 4. 2011, sestavljene iz ponudbe za odkup nepremičnin, pogodbe namesto razlastitve in poročila o ocenjevanju vrednosti nepremičnin, na podlagi katere je toženka v upravnem postopku dosegla razlastitev njegovih nepremičnin. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da navedbe o tem, zakaj tožnik postavlja takšen zahtevek, predstavljajo le ekonomski interes.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišče prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora povrniti 550,80 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 21. 6. 2012 ter odločilo, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom, v skladu s 163. členom ZPP.

2. Tožnik je 1. 7. 2020 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pritožbo. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje s sklepom z dne 3. 7. 2020, ki je postal pravnomočen 23. 7. 2020, zavrglo, zato je pritožbenemu sodišču predložena vloga kot pritožba zoper uvodoma navedeni sklep, ki jo je tožnik vložil zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzema, da je sodišče tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da ne obstaja pravni interes za ugotovitveno tožbo, ker: a) tožnik ni izkazal, da je njegov pravni položaj ogrožen in to ne izhaja niti iz njegovih navedb; in b) njegov pravni položaj je že zavarovan v drugem postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu N 3/2014. Meni, da je sodišče napačno uporabilo določili 181. člena in prvega odstavka 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Na podlagi dejstva, da teče sodni postopek pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu na določitev odškodnine pod opr. št. N 3/2014, v katerem naj bi po mnenju sodišča tožnik imel možnost uveljaviti svoja nestrinjanja s ponujeno odškodnino, je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik izkazuje le ekonomski in ne pravnega interesa. Sodišče je zaključilo, da iz navedb tožnika ne izhaja pravni interes, ki ga sodišče utemeljuje le skozi nestrinjanje s ponujeno odškodnino, pri čemer je tudi napačno razumelo navedbe tožnika (in jih tudi pomanjkljivo povzelo v sklep). Vprašanje odškodnine je večplastno, saj s temi trditvami tožnik utemeljuje ne le pravni interes za ugotovitveni zahtevek, pač pa glede na ponujeno odškodnino s strani tožene stranke, utemeljuje tudi ničnost dane ponudbe, na podlagi katere je bila dosežena prisilna razlastitev. Sodišče je tudi preuranjeno, saj tožeči stranki ni bila niti dana možnost, da predoči aktualno stanje v tej zvezi ob upoštevanju sprememb, ki so se zgodile tekom postopka, zaključilo, da tožnik lahko v drugem postopku zavaruje svoj pravni položaj v zvezi z odvzetimi nepremičninami in stranskimi stroški (o slednjih je že pravnomočno odločeno). Tožnik ponavlja tožbene navedbe o tem, zakaj je njegov pravni položaj ogrožen in zakaj je ravno ta tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti. Navaja, da je podrobno argumentiral, zakaj je ponudba toženke, na kateri je slednja utemeljila zahtevo za razlastitev, nična, in poudarja, da iz tožbenih trditev jasno izhaja pravni interes in dopusten cilj, da do razlastitve (utemeljene na nični ponudbi za odkup) ne pride. Izpostavljeno je bilo, da tožnik odločitev o ničnosti ponudbe potrebuje za potrebe upravnega razlastitvenega postopka in je njegov cilj preprečiti razlastitev, in da s tem razumljivo varuje svojo lastninsko pravico z vsemi upravičenji, ki mu jih ta daje (zlasti uporaba nepremičnin za potrebe gospodarjenja z gozdovi). Lastninska pravica razumljivo daje višjo pravno korist od pravnih upravičenj, ki jih je tožnik upravičeno lahko pričakoval od toženke v primeru odvzema nepremičnin (kamor sodi zlasti pravična odškodnina za odvzeta zemljišča in izgradnja nadomestne infrastrukture - pomožnih skladišč za les po toženki). Kot je izpostavil tudi na naroku dne 3. 4. 2014, je edina rešitev, da lahko tožnik cesto kot lastno zemljišče uporablja kot lastnik (kar bi bilo mogoče doseči le z vzpostavitvijo stanja pred razlastitvijo) ali pa da toženka ponudi in izvede nadomestno infrastrukturo zlasti deponije ob cesti, ki bi omogočale spravilo lesa. Ker se je tekom pravdnega postopka upravni postopek razlastitve končal, bi bilo ta cilj mogoče doseči z izrednimi pravnimi sredstvi v upravnem postopku. Tako je v predlogu za nadaljevanje postopka z dne 14. 8. 2019 dodatno pojasnil pravni interes za ugotovitveno tožbo - možnost uveljavitve pravice v upravnem postopku s ciljem, da se doseže lastninsko stanje pred razlastitvijo, kar bi tožniku omogočilo najvišjo pravno korist. Sodišče tega zatrjevanega pravnega interesa sploh ni ugotavljalo, niti povzelo trditev v tej smeri, čeprav je jasno, da tega cilja tožnik v postopku za določitev odškodnine ne more doseči. Razen v predmetnem postopku z ugotovitveno tožbo in nato v upravnem postopku z izrednimi pravnimi sredstvi tožnik vrnitve lastninske pravice ne more doseči. Iz tožnikovih trditev tako izhaja, da je pravni položaj tožnika (zaradi izvedene razlastitve) ogrožen in je ugotovitvena tožba edino možno sredstvo za odpravo te negotovosti. Nadalje navaja, da je napačna in najmanj preuranjena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikov pravni položaj že zavarovan v drugem postopku. Drži, da je o stranskih stroških že pravnomočno odločeno v postopku določitve odškodnine N 3/2014 tako, da je bilo tožniku iz naslova odvzema prostora za spravilo lesa prisojenih 6.021,00 EUR, kar pa pomeni, da naj bi s to denarno odmeno tožnik sam izgradil pomožna skladišča za les. Realizacija pravnomočnega sklepa in pravno zavarovanje položaja pa po mnenju tožnika ne predstavlja zgolj plačilo denarne odškodnine, ampak šele izgradnja pomožnih skladišč po tožniku. Sodišče je zato preuranjeno zaključilo, da je tožnikov pravni položaj že zavarovan, saj ni upoštevalo, da sama pravnomočnost sklepa (in na tej podlagi izplačilo denarnega zneska) še ne zagotavlja, da je uresničitev pravice, to je izgradnja nadomestnih skladišč za les na način, da je tožniku omogočeno spravilo lesa, mogoča. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno zadovoljilo s tem, da teče drug sodni postopek, ne da bi se prepričalo, ali slednji daje tožniku takšno korist (pravico, pravno korist), kot jo zasleduje v predmetnem sodnem postopku. Tudi o realizaciji sklepa se sodišče prve stopnje ni prepričalo, že razpisani narok za dne 4. 6. 2020, na katerem bi tožnik lahko pojasnil okoliščine v tej zvezi, pa brez razloga preklicalo ter zavrglo tožbo. S tem je tožniku odvzelo pravico do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnik je namreč izgradnjo nadomestnih skladišč za les izvajal letos v mesecu aprilu in maju, vendar zaradi objektivnih okoliščin terena (skala, zamočvirjenost) izgradnje ni mogel izvršiti tako, da bi mu bilo omogočeno spravilo lesa, kar se je pokazalo šele ob izvedbi. Od predvidenih petih skladišč za les je lahko zgradil le dve. Kljub izgradnji teh dveh skladišč pa ni zadoščeno pogojem spravila lesa iz Soglasja Direkcije za infrastrukturo ter ZCest-1, medtem ko izgradnja treh pomožnih skladišč zaradi konfiguracije terena (močvirje, skala, strmina) kljub temu, da jih predvideva izvedensko mnenje, izdelano v nepravdnem postopku N 3/2014, sploh ni bila mogoča. Tožniku tako še vedno ni omogočeno spravilo lesa iz 30 ha gozdnih zemljišč in torej njegov pravni položaj ni zavarovan. Tožnik se je s temi nepredvidenimi okoliščinami lahko dokončno seznanil šele konec maja 2020, ko je z izvedbo del zaključil. Ker je bil v tem času že razpisan narok v tem postopku, je upravičeno pričakoval, da bo o teh dejstvih seznanil sodišče in predlagal dokaze na naroku dne 4. 6. 2020, ki pa ga je sodišče preklicalo brez razloga o preklicu. Ker so okoliščine nastale šele konec maja letos, jih pred tem sodišču tudi ne bi mogel posredovati. Poleg tega do 1. 6. 2020 zaradi razglašene epidemije tudi niso tekli sodni roki in te dolžnosti tožnik tudi ni imel. Okoliščine, dokazi in izkaz pravnega interesa so tudi predmet že vloženega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, na katerega se tožnik sklicuje tudi kot del pritožbe. Ker so bistvene navedbe iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje enake že zgoraj povzetim iz pritožbe zoper sklep, jih pritožbeno sodišče ne povzema. Nadalje pritožnik navaja, da je jasno, da postopek ni v fazi predhodnega preizkusa tožbe in je sodišče doslej vodilo postopek v smeri meritorne odločitve o glavni stvari, zato sklep, ki ga je sodišče brez predhodno izvedenega naroka in možnosti, da tožnik zahtevek dodatno pojasni/utemelji, za tožnika čisto presenečenje. Sodišče bi moralo postopati po 285.členu ZPP. Ker ni tako postopalo, je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. Zaradi napačne uporabe določb ZPP sodišče ni ugotavljajo obsežnega in pomembnega sklopa odločilnih dejstev in se ni vsebinsko opredelilo do navedb tožeče stranke in ni izvedlo ponujenih dokazov, zato je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno oziroma ni bilo vsebinsko odločeno o tožbenem zahtevku, kar pomeni kršitev pravice do sodnega varstva. Sodišče je tožeči stranki odvzelo pravico do izjave in možnost učinkovitega varovanja pravno zavarovanih upravičenj, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in tudi ustavno zagotovljenih pravic. Tožnik uveljavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi v sklepu glede odločilnega dejstva, ali je njegov pravni položaj sedaj zavarovan, nejasni oziroma sklep o tem sploh nima razlogov.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe kot procesne predpostavke pravdnega postopka v smislu drugega odstavka 181. člena ZPP, ki določa, da se takšna tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Izključena je torej dopustnost ugotovitvene tožbe, ki bi bila sicer materialnopravno utemeljena, vendar tožeča stranka z njo ne bi zasledovala cilja zagotovitve varstva svojih civilnopravnih pravic in pravno priznanih individualnih interesov. Na podlagi ugotovitvene tožbe mora torej tožeča stranka izkazati, da bo v primeru uspeha s tožbo imela pravno varovano korist in ne zgolj ekonomske koristi.

6. Neutemeljen je očitek v pritožbi, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa odločilo po že opravljenem naroku za glavno obravnavo in opravljenih drugih procesnih dejanjih in odločitev utemeljilo na 274. členu ZPP, ki se nanaša na predhoden preizkus tožbe. Obstoj pravnega interesa za vložitev tožbe je namreč procesna predpostavka, ki mora biti izkazana ves čas postopka, zato mora sodišče nanjo paziti ves čas postopka.1 Tožnik zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pred sprejemom odločitve postopati vsaj v skladu z 285. členom ZPP in od tožnika zahtevati ustrezna dodatna pojasnila v zvezi s pravnim interesom, če jih ni znalo razbrati iz njenih vlog. Sodišče je pravilno presodilo navedbe v zvezi pravnim interesom, zato ni bilo potrebno postopanje po 285. členu ZPP in ni podana bistvena kršitev določb ZPP. Že iz razloga, ker mora sodišče ves čas postopka paziti na obstoj pravnega interesa, kar je moralo biti tožniku ob zadostni procesni skrbnosti znano, odločitev sodišča za tožnika ne more biti presenečenje, ne glede na v pritožbi izpostavljeno, da postopek teče že 8 let (pri čemer je dodati, kar navaja tudi sam pritožnik, da je bil postopek v tem času dalj časa - od 18. 8. 2016 do 5. 9. 2019 - prekinjen zaradi odprtega postopka N 3/2014 Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu zaradi določitve odškodnine), da sta si stranki izmenjali večje število vlog, da je sodišče dne 3. 4. 2014 opravilo narok za glavno obravnavo in izvedlo druga procesna dejanja.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na navedbe v tožbi in pripravljalnih vlogah obstoja tožnikove pravne koristi za obravnavano tožbo ni moč ugotoviti. Tožnik v predmetnem postopku zahteva ugotovitev ničnosti ponudbe z dne 12. 4. 2011, sestavljene iz ponudbe za odkup nepremičnin, pogodbe namesto razlastitve in poročila o ocenjevanju vrednosti nepremičnin, na podlagi katere je toženka v upravnem postopku dosegla razlastitev njegovih nepremičnin. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da navedbe o tem, zakaj tožnik postavlja takšen zahtevek, predstavljajo le ekonomski interes. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da iz navedb v tožbi in nadaljnjih tožnikovih pripravljalnih vlogah izhaja, da se tožnik prvenstveno ne strinja z višino ponujene odškodnine za odvzeta zemljišča. Sodišče prve stopnje je skladno s podatki v spisu navedlo, da je sam tožnik poudaril, da v kolikor bo v nepravdnem postopku dosegel odškodnino, ki bo pokrila vse vidike njegovega oškodovanja, ne bo več imel pravnega interesa za tožbo v predmetnem postopku. Tudi v pripravljalni vlogi z dne 3. 10. 2012 je tožnik izrecno navedel, da ne nasprotuje dejstvu, da tožena stranka pridobi lastninsko pravico na spornih nepremičninah, po katerih poteka javna cesta, vendar le, ko tožeči stranki kot lastniku zemljišč in imetniku zaščitene kmetije, ki je od ceste odvisna, nadomesti vse vidike oškodovanja in s tem omogoči nadaljnje upravljanje s kmetijo. Takšne kasnejše navedbe v postopku utemeljujejo sklep, da tožnik ni nasprotoval sami razlastitvi, pač pa se ni strinjal z višino ponujene odškodnine za odvzeta zemljišča. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo o tem, da so izpolnjeni pogoji za razlastitev tožnikovih nepremičnin, že ugotovljeno v upravnem razlastitvenem postopku, ki je tudi že pravnomočno zaključen, medtem ko se bo o odškodnini za odvzeta zemljišča odločilo v posebnem sodnem postopku določitve odškodnine. Kot je pravilno ugotovilo, so se pogajanja za odkup zemljišč v lasti tožnika pričela že v letu 2009, ker pa med strankama soglasja ni bilo mogoče doseči, je razlastitvena upravičenka, toženka, dne 10. 6. 2011 na Upravno enoto Slovenj Gradec vložila zahtevo za razlastitev nepremičnin razlastitvenega zavezanca, tožnika. Dne 8. 10. 2012 je upravna enota izdala odločbo, s katero je odločila, da se v korist toženke razlastijo nepremičnine v lasti tožnika, da z dokončnostjo odločbe toženka pridobi lastninsko pravico in posest na razlaščenih nepremičninah ter da se po pravnomočnosti odločbe v zemljiški knjigo izvede izbris zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka in vknjiži vpis lastninske pravice v korist toženke. Odločba je postala dokončna dne 12. 12. 2012, pravnomočna pa dne 12. 3. 2014. Ker pa v razlastitvenem postopku ni bilo mogoče doseči sporazuma o višini odškodnine, je tožnik dne 13. 1. 2014 vložil predlog za določitev odškodnine pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu. V navedenem nepravdnem postopku, ki se vodi pod opr. št. N 3/2014, se bo torej odločalo o zahtevku, ki se nanaša na odškodnino za odvzeta zemljišča. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je bil v navedeni zadevi dne 18. 6. 2015 že izdan delni in vmesni sklep, s katerim je sodišče določilo način določitve odškodnine za razlaščene nepremičnine ter končno odločilo o povrnitvi stranskih stroškov, povezanih z razlastitvijo nepremičnine. Tožnikova pritožba zoper ta sklep je bila s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1041/2015 z dne 2. 2. 2016 zavrnjena in potrjen sklep sodišča prve stopnje, tožnikova revizija zoper sklep sodišča druge stopnje pa je bila nato zavrnjena s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 129/2016 z dne 15. 9. 2016. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz navedenega izhaja, da bo tožnik torej svoj pravni položaj v zvezi z odvzetimi nepremičninami lahko zavaroval v drugem postopku. Po obrazloženem, ko je sodišče pravilno ugotovilo, da se tožnik prvenstveno ne strinja z višino ponujene odškodnine za odvzeta zemljišča, se ni moč strinjati, da tožnik odločitev o ničnosti ponudbe potrebuje za potrebe upravnega razlastitvenega postopka in da je njegov cilj preprečiti razlastitev Iz istega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da je vprašanje odškodnine večplastno in da s temi trditvami tožnik utemeljuje ne le pravni interes za ugotovitveni zahtevek, pač pa glede na ponujeno odškodnino s strani tožene stranke, utemeljuje tudi ničnost dane ponudbe, na podlagi katere je bila dosežena prisilna razlastitev.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče zatrjevanega pravnega interesa, kot ga je tožnik navajal v predlogu za nadaljevanje postopka z dne 14. 8. 2019, ni ugotavljalo, saj je v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa obrazložilo, da na podlagi navedb, ki jih je podal tožnik v tožbi in pripravljalnih vlogah, obstoja tožnikove pravne koristi ni moglo ugotoviti, torej je presojalo tudi navedbe v vlogi z dne 14. 8. 2019, kar izhaja tudi iz nadaljnje obrazložitve, da je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti ponudbe, na čemer temelji tudi v vlogi z dne 14. 8. 2019 pojasnjen pravni interes za ugotovitveno tožbo - možnost uveljavitev pravice v upravnem postopku s ciljem, da se doseže lastninsko stanje pred razlastitvijo. Sicer pa je tožnik tudi že v vlogi z dne 8. 5. 2014, ki jo je sodišče tudi upoštevalo, podal smiselno enake navedbe, in sicer je navajal, da ima pravni in ekonomski interes za ugotovitev ničnosti, da bo na tej podlagi dosegel odpravo razlastitvene odločbe in da mu bo nato toženka v predhodnem postopku pred razlastitvijo ponudila odškodnino v skladu z določbami 2. in 4. odstavka 19. člena ZJC-B in 97. ter 105. člena ZUreP-1. 9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je napačna in najmanj preuranjena tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikov pravni položaj že zavarovan v drugem postopku. Sodišče je pravilno obrazložilo, da bo o odškodnini za odvzeta zemljišča odločeno v posebnem postopku, in da je z delnim in vmesnim sklepom sodišče v tem nepravdnem postopku določilo način določitve odškodnine za razlaščene nepremičnine ter končno odločilo o povrnitvi stranskih stroškov, povezanih z razlastitvijo nepremičnine. Kot navaja sam tožnik, drži, da je o stranskih stroških že pravnomočno odločeno v postopku določitve odškodnine N 3/2014 tako, da je bilo tožniku iz naslova odvzema prostora za spravilo lesa prisojenih 6.021,00 EUR, kar pa pomeni, da naj bi s to denarno odmeno tožnik sam izgradil pomožna skladišča za les. V kolikor tožnik izgradnje pomožnih skladišč zaradi objektivnih okoliščin terena ni mogel izvršiti tako, da bi mu bilo omogočeno spravilo lesa, kar se je po pritožnikovih trditvah pokazalo šele ob izvedbi, ta okoliščina še ne pomeni, da je sodišče preuranjeno zaključilo, da je tožnikov pravni položaj že zavarovan. Ne drži, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno zadovoljilo s tem, da teče drug sodni postopek, ne da bi se prepričalo, ali slednji daje tožniku takšno korist (pravico, pravno korist), kot jo zasleduje v predmetnem sodnem postopku. Bistveno je, da je imel tožnik možnost v nepravdnem postopku zahtevati odškodnino in da je odškodnino tudi zahteval. V nepravdnem postopku se namreč skladno z določbo 97. člena ZNP odloči o odškodnini, zato sme tožnik v nepravdnem postopku, ki še ni končan, navajati gornja dejstva v zvezi z izgradnjo pomožnih skladišč za les in tudi to, da mu še vedno ni omogočeno spravilo lesa s 30 ha gozdnih zemljišč. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo potrebno prepričati o realizaciji sklepa nepravdnega sodišča. S tem ko je že razpisan narok 4. 6. 2020 preklicalo in zavrglo tožbo, pa sodišče tožniku ni odvzelo pravice do izjave in torej ni podana bistvena kršitev določb postopka.

10. Ker je sodišče pravilno tožbo zavrglo, niso utemeljeni niti nadaljnji pritožbeni očitki, da sodišče zaradi napačne uporabe določb ZPP ni ugotavljajo obsežnega in pomembnega sklopa odločilnih dejstev in se ni vsebinsko opredelilo do navedb tožeče stranke in ni izvedlo ponujenih dokazov, zato je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno oziroma ni bilo vsebinsko odločeno o tožbenem zahtevku, kar pomeni kršitev pravice do sodnega varstva. Sodišče tožeči stranki ni odvzelo pravice do izjave in možnosti učinkovitega varovanja pravno zavarovanih upravičenj, saj je to izkoristila s pritožbo, zato ne drži, da vse predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in tudi ustavno zagotovljenih pravic. Tožnik pa tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da so razlogi v sklepu o tem, ali je njegov pravni položaj sedaj zavarovan, nejasni oziroma sklep o tem sploh nima razlogov. Sklep sodišča ima razloge o vseh pravnorelevantnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni izkazal pravne koristi za ugotovitveno tožbo.

11. Ker niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. in 366. členom ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki, ki je obrazloženo odgovorila na pritožbo in je zato šteti stroške, ki jih je priglasila v odgovoru na pritožbo, za potrebne pravde stroške, pa mora povrniti priznane stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 366. členom ZPP). Tožena stranka bi bila upravičena do nagrade za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi v višini 1.177,60 EUR, a ker je priglasila le stroške v višini 900 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 540,00 EUR, ji je pritožbeno sodišče priznalo zgolj 540,00 EUR in 2 % materialnih stroškov, skupaj 550,80 EUR. Tožeča stranka mora toženi stranki priznane stroške pritožbenega postopka povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 155/2001.