Jedro

Pravica delavca, da ostane v delovnem razmerju do dokončne odločitve o prenehanju delovnega razmerja je korelat dolžnostnemu upravičenju delodajalca, da ne sme izvršiti svoje odločitve pred njeno dokončnostjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 24.4.1998 in sklep komisije za ugovore in pritožbe z dne 22.5.1998, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje po 6. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). V posledici razveljavitve izpodbijanih sklepov tožene stranke je slednjo zavezala, da pozove tožnika nazaj na delo in mu za čas nezakonite odsotnosti z dela prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo od 25.5.1998 dalje do dneva izdaje prvostopne sodbe. Ugotovilo je, da za uporabo določila 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, saj je bil tožnik od 27.1.1998 do 16.3.1998 v bolniškem staležu, od 17.3.1998 dalje pa se je ravnal po izdanem (sicer nedokončnem) sklepu o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.2.1998. Na podlagi tega sklepa naj bi mu - tako je tožnik razumel - prenehalo delovno razmerje že z dnem 27.1.1998, na delo pa ni bil ponovno pozvan.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je kot pravilno sprejelo ugotovljeno dejansko stanje in se zato strinjalo s pravno presojo prvostopnega sodišča. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu ZPP vložila revizijo.

Pritožbenemu sodišču očita, da ni pravilno uporabilo določb materialnega prava, predvsem 5. in 6. točke prvega odstavka 100. člena isto 6. člena ZDR. Delavec se namreč do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, izdanega na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, lahko vrne na delo, če bi tožnik to storil, bi mu delovno razmerje prenehalo šele z dokončno odločitvijo izdanega sklepa. Noben materialni predpis pa ne zavezuje delodajalca, da pozove delavca, ki mu je bolniški stalež prenehal, nazaj na delo. Tožniku je bil dne 16.3.1998 bolniški stalež zaključen, sklep direktorja tožene stranke z dne 5.2.1998 pa še ni postal dokončen, zato bi se moral vrniti na delo. Ker tega ni storil, je njegov izostanek od 16.3.1998 do 23.4.1998 šteti za neopravičen. Sklicevanje tožnika na nepoznavanje prava ga za odsotnost ne more opravičevati. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, in sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila (390. člen ZPP-77).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izdalo sodbo dne 9.10.1998, torej pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP). Zato je na podlagi njegovega 498. člena uporabilo v revizijskem postopku določbe prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 - ZPP-77).

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP-77, v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) bistvenih kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 revizijsko sodišče ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljene. Revizija nobene postopkovne kršitve niti formalno niti vsebinsko ne opredeljuje, zato jih revizijsko sodišče ni bilo dolžno preizkušati.

Revizijska graja, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno, ni utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijane sodne odločbe, ki ni predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP-77). Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je določba 5. oziroma 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, s katerima je določeno, kdaj preneha delavcu, ki je neupravičeno izostal z dela zaporedoma najmanj pet delovnih dni, delovno razmerje. V 5. točki omenjenega zakonskega določila je urejen primer, ko se delavec po neupravičeni odsotnosti vrne na delo pred dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, v 6. točki pa primer, ko se delavec do dokončnosti sklepa ne vrne na delo.

Izraz neupravičenost iz obeh zakonskih norm je presojati v okviru pojma dovoljene odsotnosti z dela. Odsotnost z dela zaradi začasne delovne nezmožnosti ali drugih razlogov, ki imajo svojo podlago v zakonu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu, je namreč dovoljena. Med trajanjem delovnega razmerja je torej zdravstvena nezmožnost (nesposobnost) za delo opravičljiv razlog za delavčevo odsotnost z dela. Po določbi 80. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 29/98 - ZZVZZ) je osebni (izbrani) zdravnik pooblaščen, da ugotalja začasno nezmožnost za delo in druge razloge za zadržanost od dela do 30 dni, zdravniška komisija prve stopnje pa ugotavlja začasno nezmožnost za delo nad 30 dni in presoja oceno pooblaščenega zdravnika, zdravniška komisija druge stopnje pa presoja mnenje zdravniške komisije prve stopnje (81. člen).

V obravnavanem primeru sta zdravniška komisija prve in druge stopnje na podlagi specialističnega izvida lečečega psihiatra z dne 2.2.1998 ugotovili, da je bila pri tožniku od 27.1.1998 do 16.3.1998 podana začasna zadržanost z dela. Upravičena tožnikova odsotnost z dela v navedenem obdobju tudi za toženo stranko ni več sporna. Sporno ostaja ves čas postopka in tudi na revizijski stopnji tožnikovo ravnanje po zaključenem bolniškem staležu od 16.3.1998 do izdaje dokončnega sklepa pristojnega organa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku, to je do dne 23.4.1998. Tožnik na delo ni prišel, čeprav po 16.3.1998 za njegovo odsotnost niso več obstajali zdravstveni zadržki, prav tako ne pravne ovire.

Odločba direktorja tožene stranke z dne 5.2.1998 zaradi vloženega ugovora ni postala dokončna in zato tudi ne izvršljiva. Po določbi prvega odstavka 106. člena ZDR ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve, razen v izjemnih primerih, določenih v drugem odstavku. Odložilni (suspenzivni) učinek vloženega ugovora traja do sprejetja sklepa drugostopnega organa, pristojnega za odločanje o zahtevah za varstvo pravic delavcev. V tem času ostanejo pravice, obveznosti in odgovornosti delavca iz delovnega razmerja ohranjene, kar pomeni, da jih mora uresničevati na način in po postopkih, določenih z zakonom in podzakonskimi predpisi. Nedokončna odločba o prenehanju delovnega razmerja ne opravičuje delavca za njegovo odsotnost z dela. Pravica delavca, da ostane v delovnem razmerju do dokončne odločitve je namreč korelat dolžnostnemu upravičenju delodajalca, da ne sme izvršiti svoje odločitve pred njeno dokončnostjo.

V obravnavanem primeru pa je bilo z dokončnim sklepom komisije za ugovore in pritožbe dne 23.4.1998 ugodeno tožnikovemu ugovoru in razveljavljen sklep glavnega direktorja z dne 5.2.1998 o prenehanju delovnega razmerja. Ker je bil prvostopni sklep tožene stranke v celoti razveljavljen, to pomeni, da je šteti tožnikov izostanek do dokončne odločitve za opravičen. Z razveljavitvijo (oziroma odpravo) sklepa glavnega direktorja z dne 5.2.1998, so bile odpravljene njegove pravne posledice, to je prenehanje delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostanka z dela za čas od 27.1.1998 do dokončnosti sklepa (5. točka 1. odstavka 100. člena ZDR). Pravni učinki navedenega razveljavitvenega sklepa pa so nastopili šele z njegovo dokončnostjo oziroma pravnomočnostjo.

Pravni učinek pravnomočnosti je v tem, da izdane odločbe ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z novo odločbo, s katero bi se nadomestila prejšnja odločba - razen v primerih posebej določenih s procesnimi zakoni. Takšno lastnost, ki izključuje možnost odprave, razveljavitve ali spremembe, daje izdani odločbi inštitut pravnomočnosti, ki hkrati tudi določa njeno časovno veljavnost. Pravnomočnost je dvojna - formalna in materialna. Formalna pravnomočnost pomeni, da se v določeni stvari izdana odločba ne more izpodbijati z rednim pravnim sredstvom (pritožbo). Materialna pravnomočnost pa pomeni dokončnost pravnega razmerja, ki izhaja iz dispozitiva izdane odločbe. Materialna pravnomočnost nastopi sočasno s formalno pravnomočnostjo.

Ker je bila zoper sklep tožene stranke z dne 23.4.1998 dovoljena zahteva za sodno varstvo v petnajstih dneh po prejemu, je postal (ob domnevi, da je bil istega dne vročen tožniku) ta sklep dokončen in pravnomočen s potekom roka za sodno varstvo, to je 8.5.1998. Do tega dne je bila tožena stranka po načelu formalne in materialne pravnomočnosti iz 333. člena ZPP-77 v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) in 103. členom ZDR vezana na svojo lastno odločitev, v katero z izdajo novega sklepa z dne 24.4.1998 ni smela več posegati. Zato ni smela v izpodbijanem sklepu o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 4.4.1998 ponovno šteti tožnikov izostanek za čas od 16.3.1998 do dokončnosti sklepa (8.5.1998) za neopravičen, saj je bilo z dokončnim sklepom o opravičenosti odsotnosti tožnika v tem času pravnomočno odločeno in s tem njena odločitev že izčrpana. Če je štela tožnikov izostanek za opravičen le do 16.3.1998, bi morala ugovoru tožnika le delno - ne pa v celoti - ugoditi.

Za izdajo sklepa po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR z dne 24.4.1998 zato niso bili izpolnjeni pogoji iz omenjenega zakonskega določila za tak način prenehanja delovnega razmerja tožniku.

Ker niso podani razlogi zaradi katerih je bila vložena revizija, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP-77).

Določbe ZPP-77, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).