Jedro

Tožena stranka je pravilno uporabila namen prostega preudarka in uporabo prostega preudarka tudi ustrezno obrazložila. Namen prostega preudarka je po tretjem odstavku 12. člena ZDRS opredeljen s pojmom nacionalnega interesa. Tožena stranka je zelo obsežno in podrobno pojasnila, zakaj meni, da ni v nacionalnem interesu, da se tožnika sprejme v državljanstvo Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, hkrati pa je odpravila zagotovilo z dne 9. 10. 2007, ki ga je izdala Upravna enota Kranj. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri Upravni enoti Kranj vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS). Tretji odstavek 12. člena ZDRS določa, da lahko pristojni organ, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije osebo, ki je že najmanj tri leta poročena z državljanom Republike Slovenije, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, če ima urejen status tujca in če izpolnjuje pogoje iz 1., 2., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. V nadaljevanju tožena stranka opisuje potek dotedanjih postopkov. Svojo odločitev utemeljuje na predpostavki, da je bilo tožniku državljanstvo Republike Slovenije odvzeto, odvzem državljanstva po 26. členu ZDRS pa predstavlja izjemen primer posega v vez med državo in posameznikom. Nadalje navaja, da se izpostavi vprašanje, ali je v nacionalnem interesu Republike Slovenije, da sprejme v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo osebo, ki ji je bilo predhodno kot državljanu Republike Slovenije to državljanstvo odvzeto na podlagi določbe 26. člena ZDRS kot najtežje oblike prenehanja državljanstva zaradi škodovanja mednarodnim ali drugim interesom Republike Slovenije v najbolj občutljivem času, ko je Republika Slovenija postavljala ustavne in demokratične temeljne samostojne države. Po mnenju tožene stranke je v interesu Republike Slovenije, da z naturalizacijo pridobijo državljanstvo osebe, ki so s svojim večletnim življenjem na območju Republike Slovenije razvile močno vez z Republiko Slovenijo kot samostojno državo, v kateri živijo in v kateri se podrejajo njenemu ustavnemu redu, na Republiko Slovenijo pa jo vežejo poklicne, ekonomske, socialne in druge vezi. Navzven se takšna povezanost kaže v spoštovanju vseh prisilnih predpisov, v spoštovanju moralnih in kulturnih vrednot v slovenskem okolju, kot tudi v uporabi slovenskega jezika. V primeru odvzema državljanstva pa je vez med državo in posameznikom pretrgana. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da ni podan nacionalni interes za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo. Nacionalni interes ni podan kljub navedbam tožnika, da je v svojem delovanju v JLA storil precej dobrega za razvoj blaginje v Sloveniji in da si je tu ustvaril družino, vendar pa po drugi strani ne gre prezreti dejstva, da so bile v času osamosvajanja Republike Slovenije, ko je Slovenija potrebovala podporo vseh državljank in državljanov, predvsem pa članov takratnega zakonodajnega organa, ugotovljene okoliščine, ki so pripeljale do odvzema državljanstva. Samo dejanja, ki bi bila storjena po odvzemu državljanstva in bi pripomogla k razvoju in blaginji ali mednarodnemu ugledu Republike Slovenije, bi bila lahko podlaga za ugotavljanje, ali je ponovno podan nacionalni interes Republike Slovenije, da se tožnika ponovno sprejme v državljanstvo Republike Slovenije. Le taka dejanja bi lahko izničila negativne posledice odvzema državljanstva. Vseeno pa Republika Slovenija ne želi preprečiti tožniku življenja v Republiki Sloveniji, saj mu je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Tožena stranka še navaja, da je bil odvzem državljanstva zaključen s pravnomočno odločitvijo, zato sklicevanje na protizakonitost postopka za odvzem državljanstva ne more pripeljati do drugačnega zaključka. Tožena stranka se strinja s tem, da od tedaj naprej, ko je tožnik pridobil dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, živi nekonfliktno življenje v okviru svoje družine in ni kršilec ustavnih in zakonskih predpisov ter da ga na Slovenijo vežeta ekonomska in socialna vez. Interes Republike Slovenije je, da se take osebe sicer sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, vendar pa tak interes ni podan, če je bilo taki osebi predhodno odvzeto državljanstvo. V takem primeru pa ni dovolj, da oseba izkaže, da živi v Republiki Sloveniji nekonfliktno življenje, ampak mora s svojimi dejanji in aktivnostmi doprinesti nekaj več, torej doprinesti k razvoju na državni ali lokalni ravni ali mednarodnemu ugledu Republike Slovenije, po drugi strani pa tudi izraziti obžalovanje za dejanja, ki so bila podlaga za odvzem državljanstva. Takšnih dejanj pa tožena stranka ni zaznala. Res je tudi to, da je od odvzema državljanstva minilo več kot 20 let, vendar ZDRS ne določa rehabilitacijskih določb v primeru odvzema državljanstva, kot to določa Kazenski zakonik. Glede na vse navedeno je tožena stranka ocenila, da ni podan nacionalni interes, da se tožnika sprejme v državljanstvo Republike Slovenije. Z vsemi dejstvi in okoliščinami je tožena stranka tožnika tudi seznanila in mu dala možnost, da se opredeli do vseh ugotovitev. Po odgovoru tožnika tožena stranka ugotavlja, da se tožnik do vsebinskih ugotovitev ni opredelil, ampak je ponovno izpostavljal nezakonitost odvzema državljanstva. Na drugačno odločitev tožene stranke pa tudi ne more vplivati naknadno priloženo potrdilo o sodelovanju tožnika v civilno-družbenih aktivnostih. Iz potrdila, ki ga je izdala A.A., direktorica Centra za človekove pravice Civil Link, izhaja, da je tožnik aktivist in soorganizator številnih civilno-družbenih aktivnosti, s katerimi si Koalicija za REKOM prizadeva za krepitev zaupanja, sprave in trajni mir med narodi v regiji. Po mnenju tožene stranke to potrdilo posplošeno navaja aktivnosti tožnika v Koaliciji za REKOM, nikjer pa ne navaja konkretnih dejanj, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti kakšna sta bila njegova vloga in prispevek v koaliciji.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je bila odločba o odvzemu državljanstva, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 1/1992 z dne 11. 1. 1992, izdana na podlagi določila 26. člena ZDRS, ker naj bi bil tožnik kot aktivni pripadnik jugoslovanske armade udeležen v oboroženih aktivnostih, ki jih je ta armada v Sloveniji izvajala v obsegu in na način, ki pomeni grobo kršitev mednarodno priznanih norm. Toda zoper tožnika je bila leta 1996 na zahtevo državnega tožilstva uvedena preiskava zaradi suma storitve kaznivega dejanja služenja v sovražnikovi vojski po 370. členu KZ, a je bila nato pravnomočno ustavljena, ker ni bilo dokazov, da bi storil to kaznivo dejanje. Torej odločba o odvzemu državljanstva temelji na neresničnih trditvah. Ustavljen postopek zaradi pomanjkanja dokazov ima zanesljivo večjo težo, kot pa ugotovitev tožene stranke v odločbi o odvzemu državljanstva. Poleg tega se je tedaj tožnik prostovoljno odzval vabilu preiskovalnega sodnika, prišel na zaslišanje in sodeloval v preiskovalnem postopku. Dalje se tožnik sprašuje, kaj lahko z izbrisom in odvzemom državljanstva stigmatizirani upokojenec, star 80 let, stori takega, kar bi pripomoglo k razvoju in blaginji ali mednarodnemu ugledu Republike Slovenije. Največ, kar je lahko storil, je bilo to, da je v poštene državljane vzgojil dva otroka, štiri vnuke in enega pravnuka, da plačuje vse davke in druge dajatve in da ima rad Slovenijo, v kateri živi že več 60 let. Po tožnikovem mnenju tožena stranka tudi marginalizira sodelovanje tožnika kot aktivista in soorganizatorja aktivnosti v Koaliciji za REKOM. Razen tega tožena stranka tožniku očita njegovo delovanje kot legalno izvoljenemu članu zakonodajnega organa, to pa je protiustavno in nezakonito. Sicer pa je v izpodbijani odločbi pravilno navedeno, da je v interesu Republike Slovenije, da z naturalizacijo pridobijo državljanstvo tisti, ki so s svojim večletnim življenjem na območju Republike Slovenije razvili močno vez z Republiko Slovenijo kot samostojno državo, v kateri živijo in v kateri se podrejajo njenemu ustavnemu redu. Tožnik izpolnjuje take zahteve, saj že od leta 2003 stalno prebiva v Sloveniji. V tem času ni niti enkrat kršil njenih zakonov. Na Republiko Slovenijo ga vežejo tudi ekonomske in socialne vezi, saj ima tu družino, torej ženo, otroke in vnuke. Tudi po določilih Kazenskega zakonika se po preteku 15 let izbrišejo celo obsodbe za kazen nad 10 do 15 let zapora. Od odvzema državljanstva je minilo 23 let, to pa je vsekakor doba, ko se pri ocenjevanju, ali sprejeti tožnika v državljanstvo ali ne, ni mogoče opirati na tako staro odločitev. Nobenega razloga ni, da tožena stranka tožnikovi prošnji ne bi ugodila. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji za sprejem v državljanstvo ugodi, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in vrne toženi stranki zadevo v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tožnik je vložil vlogo za sprejem v državljanstvo na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDRS. Navedeno določilo določa, da pristojni organ lahko, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije osebo, ki je že najmanj tri leta poročena z državljanom Republike Slovenije, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, če ima urejen status tujca in če izpolnjuje pogoje iz 1., 2., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona. Iz vsebine tretjega odstavka 12. člena ZDRS je torej razvidno, da gre pri sprejemu v državljanstvo po tem določilu za odločanje po prostem preudarku, kar je v tem zakonskem določilu tudi izrecno navedeno. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno s 40. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišče je pri tem ugotovilo, da je tožena stranka pravilno uporabila namen prostega preudarka in uporabo prostega preudarka tudi ustrezno obrazložila. Namen prostega preudarka je po tretjem odstavku 12. člena ZDRS opredeljen s pojmom nacionalnega interesa. Tožena stranka je zelo obsežno in podrobno pojasnila, zakaj meni, da ni v nacionalnem interesu, da se tožnika sprejme v državljanstvo Republike Slovenije.

6. Tožnik v tožbi izpodbija odločbo o odvzemu državljanstva s tem, ko trdi, da je bil kazenski postopek zoper njega zaradi suma storitve kaznivega dejanja služenja v sovražnikovi vojski ustavljen, odločba o odvzemu državljanstva pa temelji na trditvah, da naj bi tožnik kot aktivni pripadnik jugoslovanske armade bil udeležen v oboroženih aktivnostih, ki jih je ta armada v Sloveniji izvajala v obsegu in na način, ki pomeni grobo kršitev mednarodno pravno priznanih norm. S tem v zvezi želi sodišče zgolj na splošno pojasniti, da sta postopek odvzema državljanstva in kazenski postopek različna postopka. Pri postopku odvzema državljanstva gre za upravni postopek, kjer upravni organ povsem samostojno odloča, ali so podane okoliščine, ki kažejo na to, da nekdo s svojim delom škoduje mednarodnim ali drugim interesom Republike Slovenije. Po mnenju sodišča ni nujno, da bi upravni organ, ki odloča o odvzemu državljanstva, bil vezan na potek ali rezultat kazenskega postopka. 26. člen ZDRS le v 3. točki drugega odstavka določa, da se šteje, da nekdo škoduje mednarodnim ali drugim interesom Republike Slovenije, če je ta oseba pogosti storilec kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti in prekrškov zoper javni red in mir. V vseh ostalih primerih pa po mnenju sodišča ni nujno, da je v postopku odvzema državljanstva upravni organ vezan na kazenske postopke. Ne glede na navedena, povsem splošna pojasnila, ki niso vezana na konkretni primer, pa sodišče ugotavlja, da je postopek odvzema državljanstva pravnomočno zaključen, zaradi česar se sodišče ne more opredeljevati do pravilnosti navedene odločbe, ker bi s tem posegalo v pravnomočno urejeno razmerje.

7. Tožnik v tožbi nadalje pojasnjuje, da kot starejša oseba ne more kaj več prispevati k razvoju, blaginji ali mednarodnemu ugledu Republike Slovenije, od tistega, kar je že storil, to je, da je ustvaril družino in da plačuje Sloveniji vse davke. Nadalje nasprotuje temu, da tožena stranka ne daje tolikšne teže tožnikovi aktivnosti v koaliciji za REKOM. V presojo odločitve tožene stranke glede tega, ali je dala premajhno težo tem njegovim aktivnostim ter ali preveč zahteva od tožnika, češ da bi moral več prispevati k blaginji Republike Slovenije, da bi bilo v nacionalnem interesu, da se ga sprejme v državljanstvo, se sodišče ne sme spuščati, saj gre v konkretnem primeru za odločanje po prostem preudarku, obseg sodne kontrole pa je pri odločanju po prostem preudarku v upravnem sporu omejen zgolj na presojo o tem, ali so bile meje prostega preudarka prekoračene in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Sodišče se pri tem ne spušča v presojo primernosti uporabljenega prostega preudarka, ker bi s tem ravnalo v nasprotju s 40. členom ZUS-1. 8. Tožnik v tožbi omenja tudi navedbe tožene stranke iz odpravljene odločbe z dne 8. 5. 2013, ki se nanašajo na podporo članov zakonodajnega telesa osamosvajanju Slovenije. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da je tudi v izpodbijani odločbi navedeno, da so bile v času osamosvajanja Republike Slovenije, ko je Slovenija potrebovala podporo vseh državljank in državljanov, predvsem pa članov takratnega zakonodajnega organa, ugotovljene okoliščine, ki so pripeljale do odvzema državljanstva. Vendar pa iz tega stavka ne izhaja, da tožena stranka tožniku očita njegova mnenja, ki jih je dal v zakonodajnem telesu kot njegov predstavnik. Iz njega izhaja zgolj to, da je tožena stranka z omembo članov zakonodajnega telesa želela opredeliti časovno obdobje, ko so nastale okoliščine za odvzem državljanstva, ni pa tožena stranka navedla, da so te okoliščine tožnikova mnenja, ki jih je izražal v zakonodajnem telesu.

9. Tožnik v tožbi pod točko 6 obsežno navaja, da že dolgo biva v Sloveniji, da ga nanjo vežejo poklicne, ekonomske, socialne in druge vezi, da se ni nikoli prekršil zoper njene zakone in da bi morala tožena stranka upoštevati njegovo življenje v času po odvzemu državljanstva do danes ter da je od odvzema državljanstva minilo že zelo dolgo obdobje. Tudi do teh navedb se sodišče ne more opredeliti, ker bi s tem že ocenjevalo primernost uporabljenega prostega preudarka in bi bilo to v nasprotju s 40. členom ZUS-1, ki v primeru odločanja po prostem preudarku obseg sodne kontrole omejuje zgolj na presojo, ali so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

10. Ker je izpodbijana odločba iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

11. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.