Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Čeprav so sedanji uporabniki hiše, ki je družbeno premoženje, vpisani v zemljiški knjigi kot souporabniki po idealnih solastninskih deležih, imajo v skladu s pogodbami te deleže že razdeljene. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je v skladu s čl. 145 ZIKS vrnilo predlagatelju njegovemu pravnemu predniku solastni delež do 1/2 z opisom, kaj ta delež predstavlja v naravi.
Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani delni sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. in sklepa opr. št. odločilo, da se pokojnemu G.B. vrne zaplenjeno premoženje tako, da se pri 1/2 nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 228 k.o. L., kjer je vknjižena pravica uporabe za nasprotna udeleženca B. do 176/1000 in za Občino L. do 324/1000, izbriše vknjižba pravice uporabe za navedena uporabnika ter se vzpostavi prejšnje lastninsko stanje tako, da se vknjiži lastninska pravica v korist in na ime G.B., L., M. 19 do 1/2 nepremičnine, kar v naravi predstavlja 1/2 podstrešja, ki gleda na Ljubljanico, celotno drugo nadstropje in celotno tretje nadstropje ter 2 prostora v pritličju in sicer prostor, ki ga zaseda čevljar in prostor, ki ga zaseda P. Nadalje je odločilo, da bo o plačilu odškodnine glede tiste nepremičnine, ki je ni mogoče vrniti v naravi ter glede zahtevka za vrnitev zaplenjenega premičnega premoženja odločilo s končnim sklepom. Končno je vzelo na znanje umik predloga za vrnitev zaplenjenega premoženja proti preostalim nasprotnim udeležencem, to so P. Ljubljana, Z. Celje ter Mesto L. in pa delni umik predloga zoper Občino L. v obsegu 134/1000. V tem delu oziroma zoper te nasprotne udeležence je nepravdni postopek končan.
Proti temu sklepu sta se pritožila druga nasprotna udeleženka, to je Občina L., in tretji nasprotni udeleženec Mesto L. iz vseh treh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP. Izrecno se ne pritožujeta proti delu, v katerem je odločeno, da se postopek proti Mestu L. ustavi. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da v zemljiški knjigi ni vknjižena solastnina Mesta L.. Iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je Mesto L. solastnik nepremičnine do 180/1000, Občina L. pa do 458/1000. Nepravilna je ocena, da je bila solastnina že pred zaplembo med solastnikoma razdružena. Potrdilo F.S., izdano med postopkom, nima dokazne vrednosti. Za oceno veljavnosti razdružitve pa je treba uporabiti dotedanje predpise, to je določila ODZ in ne sedaj veljavnih zakonov. Iz izjave F.S. izhaja, da je šlo le za "gentlemanski dogovor", ki navzven nima učinka. Na podlagi predloženega dogovora si bosta predlagatelj in F.S. po končanih postopkih lahko razdelila odškodnino. Iz podatkov v spisu je mogoče ugotoviti, da je Mesto L. z zakonito gradnjo povečalo vrednost solastninskega deleža, ki ga je kupilo od Z. Celje. Zahtevek, o katerem je odločilo sodišče, ni zrel za končno odločbo. Upoštevati je treba v skladu z določilom člena 145 ZIKS premoženje kot celoto, da se bo lahko ugotovil znesek odškodnine, ki jo je dolžna plačati Občina L., ki je zaplenjeno premoženje prevzela. Zatrjevane delitve premoženja in delnega umika zahteve v nepravdnem postopku proti Občini L. sodišče ne bi smelo upoštevati ob analogni uporabi člena 3 ZPP. Ni razčiščeno, kateri del nepremičnine ima Občina L. v lasti na podlagi zaplembe premoženja pokojnega B.G. in katerega na podlagi podržavljenja premoženja F.S.. Predlagatelj ni obrazložil, zakaj je zahtevek do Občine L. umaknil do 134/1000, kar ne ustreza polovici v zemljiški knjigi vpisanega solastniškega deleža te občine v obsegu 458/1000. Predlagatelj je očitno hotel doseči, da bi celotno prvo nadstropje postalo predmet denacionalizacijskega postopka, sem pa je Mesto L. vložilo znatna sredstva. Tudi Občina L. ima pravni interes, da v nepravdnem postopku vrne čim večji del premoženja v naravi, ker bo plačala manjšo vsoto odškodnine. Najprej pa je treba izvesti razdružitev solastnine. Pritožba zato predlaga, da drugostopno sodišče izpodbijani delni sklep razveljavi.
Odgovor na pritožbo sta vložila šesti nasprotni udeleženec B. in predlagajoča stranka. Oba predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.
Pritožba ni utemeljena.
Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ni našlo nobenih procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (člen 365/2 v zvezi s členom 354/2 Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s členom 37 Zakona o nepravdnem postopku). Pritožba posebej ne navaja, v čem naj bi bile bistvene procesne kršitve. Ta pritožbeni razlog torej neutemeljeno uveljavlja.
Dejansko stanje glede zaplembe premoženja predlagajoče stranke in razveljavitve sodbe, s katero je bilo to premoženje zaplenjeno, med strankama v postopku ni sporno. Pritožba se predvsem protivi odločitvi, ki je že v naravi določila, kaj je treba predlagatelju vrniti. Vsi souporabniki tega sedaj družbenega premoženja so namreč vknjiženi v zemljiški knjigi kot idealni solastniki. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo na podlagi citiranih pogodb in odločb, ki so tudi v spisu, da ima vsak od teh solastnikov oziroma souporabnikov točno določeno v naravi, kaj in koliko predstavlja v naravi delež njegove idealne solastnine. Nasprotni udeleženec Mesto L. v pritožbi prvič navaja, da je vložilo znatna sredstva v obnovo prvega nadstropja hiše. S tem naj bi se povečal njen solastninski delež na celoti. Ob upoštevanju, da je že v naravi razdruženo solastništvo, ki sicer v knjigo etažnih lastnikov še ni vpisano, pa dejstvo, da je eden od nasprotnih udeležencev v svoj del zgradbe vlagal sredstva pri adaptiranju, ne more vplivati na odločanje v tej nepravdni zadevi, ki se na tisti del stavbe ne nanaša. Pritožba vztraja pri tem, da bi bilo potrebno pred odločitvijo v tem postopku izvesti razdružitev solastnine, vendar pa je bil tak predlog že vložen s strani šestega nasprotnega udeleženca B.. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je postopek vodil pod opr. št. N 680/91, kjer je bil izdan sklep z dne 17.1.1994, ki še ni pravnomočen. S tem sklepom je bil predlog za razdružitev zavrnjen, češ da so solastniki v naravi že razdružili solastno premoženje.
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določilo člena 145 Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), ki določa, da se v primeru, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali posameznih njegovih delov stvarno ali pravno ni več mogoče, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela. To zakonsko določilo posebej izpostavlja torej stanje v času zaplembe. To pa se nedvomno nanaša tudi na stanje, kakršno zatrjuje predlagajoča stranka, podprto s pismeno izjavo F.S., katerega pravni prednik je bil v času zaplembe premoženja solastnik s predlagateljevim pravnim prednikom celotne hiše M. 19 (in sicer vsak do 1/2). Pritožbeno sodišče se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je tej izjavi, povezani z navedbami predlagajoče stranke, verjelo, da sta si namreč tedanja solastnika v naravi razdelila solastništvo hiše skladno s tem, kakršne so bile njune potrebe in kakor sta prostore tudi dejansko uporabljala. Tak dogovor med njima je bil torej dejansko izvršen, o čemer med njima ni nobenega spora, zato tudi neka pismena pogodba kot dokaz o tej razdružitvi ni pomembna. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo stanje ob zaplembi. Tako je ugotovilo, da je 1/2, lastna pravnemu predniku predlagatelja, v naravi obsegala celotni drugo in tretje nadstropje, v pritličju pa dva prostora, tudi opisana v izreku, poleg tega pa še opisano polovico podstrešja. Med strankami ni spora o tem, izhaja pa tudi iz priloženih listin, da v zemljiški knjigi vknjiženih 176/1000 pravice souporabe za B. v naravi predstavlja stanovanje v izmeri 212 m2 v tretjem nadstropju hiše M. 19. Ker imajo, kot rečeno, ostali nasprotni udeleženci, razen Občine L., točno določene prostore opredeljene kot svoj solastninski delež, noben od njih, kot rečeno, razen Občine L., pa poleg že navedenega B. v prostorih, ki so predmet zahtevka, ni udeležen, je torej preostali del do 1/2 celotne nepremičnine tisti solastninski del, ki odpade na Občino L. 1/2 zahtevane solastnine predstavlja 500/1000, od tega odpade na B. 176/1000, preostalo razliko do 500/1000 pa predstavlja 324/1000, kar je, kot izhaja iz gornjih ugotovitev, solastninski delež Občine L. S tem je odgovorjeno tudi pritožbenim pomislekom, zakaj ni Občini L. naložena vrnitev polovice njenega solastninskega deleža, ki znaša 458/1000. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določilo člena 145 ZIKS, ko je odločilo, da se vrne predlagatelju v izreku delnega sklepa opisano premoženje. Neutemeljeni pritožbi zato ni bilo mogoče ugoditi.
Izrek o pritožbenih pravdnih stroških je odpadel, ker niso bili prijavljeni.