Jedro

Iz tožbenih navedb izhaja, da je bila tožnica na sestanku na sedežu tožene stranke prisiljena napisati izjavo, da želi sporazumno prenehanje delovnega razmerja in da podpisati sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. V času podpisa zaradi psihičnega pritiska in šoka (verbalni napadi, žalitve, neupravičene obtožbe in očitki obeh vodij ter zadrževanje v pisarni) ni imela v oblasti svojega ravnanja in tudi ni mogla razumeti posledic svojega ravnanja, postalo ji je slabo in začelo se ji je vrteti, zato se je ustrašila za svoje zdravje in varnost in ob tem ni vedela, kaj podpisuje. Tožnica je predlagala postavitev izvedenca psihiatra, ki bi ugotovil, ali je bila v času podaje pisne izjave o sporazumni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v času podpisovanja sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi glede na njeno psihofizično stanje poslovno sposobna. Glede na tožbene trditve in izpoved tožnice sodišče ne more samo ugotoviti, ali se je tožnica zavedala posledic svojega ravnanja, saj za to nima ustreznega strokovnega znanja. Ocena sodišča prve stopnje o nepotrebnosti izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga dne 11. 3. 2014 sklenili pravdni stranki, kot nezakonit razveljavi in da se ugotovi, da je tožeča stranka še nadalje v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki oziroma ji delovno razmerje ni prenehalo in je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo zaposliti na ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji njene strokovne izobrazbe, znanju in njenim delovnim zmožnostim, jo prijaviti v obvezno zavarovanje in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in iz naslova plače v mesečnem bruto znesku 2.894,69 EUR po plačilu davkov in prispevkov, plačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega prvega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo pa je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka in sicer iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje na zadnjem opravljenem naroku za glavno obravnavo dne 6. 3. 2015 zavrnilo vse s strani tožeče stranke predlagane dokaze, čemur je pooblaščenec tožeče stranke ugovarjal. Nadalje navaja, da je problem tudi v tem, ker pooblaščenec tožeče stranke ni prejel zapisnika oziroma prepisa obravnave, o čemer se lahko prepriča pritožbeno sodišče z vpogledom v spis. Kljub temu, je pooblaščenec tožnice uspel vložiti pritožbo. Navaja, da je dejstvo, da se tožeča stranka v tožbi sklicuje na bistveno zmanjšano prištevnost v času kritičnega dogodka (na sestanku dne 11. 3. 2014 na sedežu delodajalca). Sodišče prve stopnje pa ni izvedlo nobenega dokaza tožeče stranke, torej zaslišanja predlaganih prič taksista A.A., bivše sodelavke B.B., C.C. in D.D., ki bi vedele povedati o tožničinem psihičnem stanju neposredno po dogodku, pa tudi o podobnih ukrepih tožene stranke do svojih zaposlenih in podrejenih. Prav tako pa tudi ni sprejelo dokaznega predloga tožnice za postavitev izvedenca s področja psihiatrije. Ta bi lahko podal mnenje o obsegu oziroma okrnjenosti prištevnosti tožnice v času sklepanja spornega sporazuma, saj sodišče ne razpolaga z ustreznim znanjem s področja psihiatrije. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 283/2004, ki jo je pooblaščenec tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi omenil, sodišče ne more sprejemati laičnih sodb o duševnem stanju stranke, če ni pridobilo strokovne podlage v izvedenskem mnenju. Sodišče prve stopnje je tako sledilo zgolj dokazom tožene stranke, v zvezi s tožničinim zatrjevanjem o napakah volje v času dane izjave pa ni izvajalo nobenih dokazov. Tožeča stranka pritožbeno sodišče še seznanja s tem, da zoper E.E., ki je bila v obravnavani zadevi ključna priča, pri Okrajnem sodišču v Ljubljani teče kazenski postopek pod opr. št. VI K 48589/2014, zaradi kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 133. člena KZ-1. Tožeča stranka ta dejstva navaja takoj, ko je zanje izvedela in predlaga vpogled v navedeni spis. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo ne strinja s pritožbenimi navedbami tožeče stranke in jim nasprotuje, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Nadalje še navaja, da je bila obtožba zoper E.E. zavrnjena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 4. 2014 opr. št. VI K 48589/2014, ki jo prilaga. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožeča stranka v pritožbi, zaradi česar dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, posledično pa pritožbeno sodišče ni moglo preveriti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi podpisan dne 11. 3. 2014 kot nezakonit razveljavi, da se ugotovi, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju pri toženi stranki oziroma, da ji delovno razmerje pri njej ni prenehalo ter zahtevka na reintegracijo in reparacijo. Ugotovilo je, da pri tožnici ni bilo napak volje in da se je tožnica zavestno odločila za prenehanje delovnega razmerja, saj se je zavedala posledic svojega ravnanja. Zavrnilo je dokazne predloge tožnice po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke in dokazne predloge za zaslišanje prič, ki bi vedele povedati, v kakšnem psihičnem stanju je bila tožnica po podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter podaji izjave o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zavrnitev teh dokaznih predlogov je utemeljilo s tem, da so nepotrebni, ker izvedeni dokazi nudijo zadostno podlago za odločitev.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz tožbenih navedb izhaja, da je bila tožnica na sestanku dne 11. 3. 2014 na sedežu tožene stranke prisiljena, da napiše izjavo, da želi sporazumno prenehanje delovnega razmerja in da podpiše sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. V času podpisa zaradi psihičnega pritiska in šoka (verbalni napadi, žalitve, neupravičene obtožbe in očitki obeh vodij F.F. in E.E. ter zadrževanje v pisarni) ni imela v oblasti svojega ravnanja in tudi ni mogla razumeti posledic svojega ravnanja, postalo ji je slabo in začelo se ji je vrteti, zato se je ustrašila za svoje zdravje in varnost in ob tem ni vedela kaj podpisuje. Počutila se je ogroženo, zato je želela poklicati policijo, vendar pri sebi ni imela telefona, zato je vse podpisala in v šoku zapustila toženo stranko. Zadevo je prijavila na Policiji, naslednji dan pa je obiskala zdravnika, ki ji je izdal potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela od 12. 3. 2014 dalje, ji predpisal antidepresive in izdal napotnico za psihiatra. Dne 17. 3. 2014 je obiskala UKC G., kjer so ugotovili, da je utrpela anksiozno depresivno motnjo, dne 31. 3. 2014 pa je ponovno iskala zdravniško pomoč, saj se je njeno zdravstveno stanje dodatno poslabšalo. Tožnica je predlagala postavitev izvedenca psihiatra, ki bi ugotovil, ali je bila tožnica v času podaje pisne izjave o sporazumni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v času podpisovanja sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, glede na njeno psihofizično stanje, poslovno sposobna.

8. Kot utemeljeno opozarja pritožba sodišče prve stopnje ne more samo, glede na postavljene tožbene trditve in izpoved tožnice, ugotoviti, da se je zavedala posledic svojega ravnanja, saj za to nima ustreznega strokovnega znanja. Ocena sodišča prve stopnje o nepotrebnosti izvedbe dokaza o tem, da je izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca nepotrebna zato pomeni, nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno in tako absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), v katerem bo izvedlo predlagani dokaz in o zadevi ponovno odločilo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da samo ne more odpraviti kršitve, saj je potrebno postaviti izvedenca psihiatrične stroke, ki bo ugotovil, ali je bilo ravnanje tožnice kritičnega dne skladno z njeno voljo. Če bi ta dokaz prvič izvedlo pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam odvzeta pravica do pritožbe. V zvezi s predlogom tožeče stranke po zaslišanju prič, ki bi vedele povedati o tožničinem stanju po dogodku na sedežu tožene stranke, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaslišanje teh prič ni potrebno, saj o njenem stanju ob podpisu spornih listin ne bi vedele iz lastnega povedati ničesar.

9. Skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.