Jedro

Glede zatrjevanega pomembnega pravnega vprašanja oz. odstopa od sodne prakse sodišče ugotavlja, da je v zadevi, na katero se sklicujeta revidentki, bilo presojano izpolnjevanje pogojev za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici in ne na določitev upravičencev za denacionalizacijo, tako da zatrjevani odstop od sodne prakse ni izkazan. Zatrjevanih zelo hudih posledic za stranko pa revidentki zgolj s pavšalnimi navedbami nista izkazali.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo, njeno dovolitev pa utemeljuje z nastankom hudih posledic, saj bi odločitev imela za posledico tudi to, da bi bilo v zadevi ob istem dejanskem stanju in isti pravni podlagi odločeno popolnoma drugače. Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 22.8.2006, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 8.12.2006. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožečih strank za denacionalizacijo polovice stavbe, parc. št..., k.o....

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu št. Up-858/08 z dne 3.6.2008 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Tožeča stranka smiselno uveljavlja dovoljenost revizije po določbah 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, komu je bilo premoženje podržavljeno oziroma, kdo je upravičenec za denacionalizacijo. Tožeča stranka pa v zvezi s tem zatrjuje, da bi (izpodbijana) odločitev sodišča prve stopnje imela za posledico tudi to, da bi bilo v zadevi ob istem dejanskem stanju in isti pravni podlagi glede spornega pravnega vprašanja (v zvezi z J.V.) odločeno popolnoma drugače. Pri tem sicer ne opredeli natančno zadeve, v kateri naj bi bila sprejeta drugačna odločitev, a je iz navedb mogoče zaključiti, da gre za zadevo, ki se je obravnavala pred sodiščem pod št. U 2326/00. Vendar pa je v slednji sodišče presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe Ministrstva za okolje in prostor, s katero je bila prvostopenjska odločba z dne 1.6.2000, razveljavljena po nadzorstveni pravici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvostopni organ ni očitno prekršil materialnega zakona, zato niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo tega izrednega pravnega sredstva in je drugostopenjsko odločbo odpravilo, tako odločitev pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo opr. št. I Up 629/2002-2 z dne 10.2.2005. Pri tem pa določitev upravičencev za denacionalizacijo ni bila predmet spora oziroma se ni presojalo okoliščin v zvezi z zapuščinskim postopkom in dednimi izjavami, niti se ni sodišče spuščalo v odločitev organa prve stopnje, ki je J.V. določil kot upravičenca na podlagi dogovora strank. Glede na navedeno po mnenju vrhovnega sodišča tožeča stranka ni izkazala obstoja zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije, saj ni izkazala zatrjevanega odstopa od sodne prakse v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija, zelo hude posledice za stranko. Zgolj s pavšalno navedbo v reviziji, da bi s sodbo upravnega sodišča nastale hude posledice, tožeča stranka zatrjevanemu pogoju za dovolitev revizije ni zadostila. Ni namreč navedla, katere konkretne posledice lahko z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zanjo nastanejo, da bi jih sodišče sploh lahko presojalo, niti jih ni izkazala. Da bi revident izpolnil dokazno breme o obstoju zelo hudih posledic, bi namreč moral navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Ker tožeča stranka v reviziji tega ni storila, niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in torej tudi iz tega razloga revizije ni mogoče dovoliti.

Glede na to, da tožeča stranka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.