Jedro

Tožnik, ki je dne 2. 7. 2009 predlagal obnovo postopka zoper odločbo toženca, ki je postala dokončna 8. 5. 2004, je prekoračil 3-letni objektivni rok za obnovo postopka, zato je bilo postopanje toženca, ko je njegov predlog zavrgel, in postopanje sodišča, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe o zavrženju predloga za obnovo postopka, pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi sklep toženca z dne 2. 9. 2009 in odločba z dne 18. 9. 2009 ter, da se dovoli obnova postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da se izpodbijana odločba razveljavi. V pritožbi ponavlja dosedanje navedbe v tožbi in sicer, da je tožnik po dokončnosti odločbe z dne 11. 2. 2004 podal izjavo o odpovedi jugoslovanski pokojnini, prejel dopolnilno odločbo MNZ, s katero mu je priznana pravica do stalnega bivanja v R Sloveniji od 26. 2. 1992 do 18. 12. 2001, ko je pridobil slovensko državljanstvo in stalno bivanje in meni, da gre za nova dejstva in nove dokaze, ki narekujejo drugačno odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistveno kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V predmetni zadevi tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Pritožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Glede bistvenih kršitev določb postopka ne navede ničesar, zato preizkus v tej smeri ni bil mogoč.

V predmetni zadevi se spor nanaša na presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženke z dne 18. 9. 2009 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika in potrjen sklep organa prve stopnje, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za obnovo pravnomočno končanega postopka.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je toženka z odločbo z dne 11. 2. 2004 in z dne 5. 5. 2004 zavrnila zahtevo tožnika za priznanje starostne pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami), kar je bilo v okviru sodnega varstva potrjeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1415/2004 z dne 14. 12. 2005 in s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 221/2006 z dne 10. 1. 2007. Tožnik je dne 2. 7. 2009 podal predlog za obnovo postopka za priznanje pravice do starostne pokojnine na podlagi odločbe z dne 11. 2. 2004 iz razloga, ker je v vmesnem času pridobil dopolnilno odločbo Ministrstva za notranje zadeve – priznana mu je bila pravica do stalnega bivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 do 18. 12. 2001, pridobil je slovensko državljanstvo in podal naj bi izjavo o odpovedi jugoslovanski, srbski pokojnini. Navedeno naj bi bila nova dejstva in novi dokazi, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik v postopku pred upravnim organom in sodiščem prve stopnje uveljavljal obnovitveni razlog iz 1. točke 260. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki se na podlagi 12. in 249. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) uporablja za odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen če ZPIZ-1 določa drugače. Ker glede obnove postopka ZPIZ-1 nima posebnih določb je potrebno upoštevati glede pogojev za obnovo postopka ZUP.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (dokonča odločba), ponovi deloma ali v celoti ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačna odločba v upravni zadevi. Obnova postopka je dopustna le v pogojih, ki jih določa zakon. Člen 260 določa dva osnovna pogoja za obnovo postopka. Prvi je, da je upravni postopek končan z odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna. Odločba je dokončna, če je ni mogoče izpodbijati s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Dokončne so vse druge odločbe druge stopnje, pravnomočnost odločbe ni pogoj za obnovo postopka, zadošča njena dokončnost. Drugi pogoj za obnovo postopka je obstoj obnovitvenega razloga iz 260. čl. ZUP. Za obnovo postopka zadošča, da obstaja vsaj eden izmed obnovitvenih razlogov. Stranka lahko predlaga obnovo postopka znotraj subjektivnega in znotraj objektivnega roka, kakor je določen v 263. čl. ZUP. Subjektivni rok za primere iz 1. točke 260. čl. je določen tako, da lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. V 4. odst. 263. čl. pa je določen objektivni rok, ki znaša 3 leta.

Po preteku objektivnega roka 3 let, od dneva dokončnosti odločbe, obnove postopka ni mogoče več predlagati in tudi ne uvesti postopka po uradni dolžnosti. Objektivni rok je določen tako za upravičene predlagatelje kot tudi za organ. Tožnik je predlagal obnovo postopka zoper odločbo, ki je postala dokončna 8. 5. 2004 in sicer je predlog za obnovo vložil 2. 7. 2009 tako, da je prekoračil 3 letni objektivni rok in je bilo ravnanje toženke, ko je njegov predlog zavrgla in ravnanje sodišča, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, povsem pravilno.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.