Jedro

Pri grdem ravnanju je šlo za dva udarca z dlanjo, s katerima je obsojenec oškodovanca zbil na tla in mu povzročil krvavitev, ki pomeni konkreten poseg v telesno celovitost oškodovanca, saj je potreboval zdravniško oskrbo. Zato ne more iti zgolj za realno razžalitev, ki bi bila lahko podana le takrat, kadar ravnanje za oškodovanca ne bi imelo nobenih posledic, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot prizadetost telesne ali duševne integritete.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 15306/2011 z dne 9. 9. 2013 obsojenca D. V. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj grožnje, in sicer enkrat po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 za dejanje, opisano pod 1. točko izreka, in dvakrat po prvem odstavku 135. člena KZ-1 za dejanje, opisano pod 2. točko izreka. Sodišče prve stopnje je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo enotno kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP pa mu je naložilo, da mora povrniti stroške oškodovancev.

2. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožbe obsojenca sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dejanje, opisano pod 2. točko izreka, pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 (namesto dveh kaznivih dejanj po prvem odstavku 135. člena KZ-1), ter mu za to kaznivo dejanje znotraj pogojne obsodbe določilo kazen 2 mesecev zapora, zaradi česar je spremenilo tudi določeno enotno kazen iz 5 mesecev na 4 mesece zapora. Pritožbo obsojenca je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, predvsem zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Obsojenec navaja, da naj opisa dejanj iz 1. in 2. točke izreka izpodbijane sodbe ne bi vsebovala konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, predvsem naj ne bi bil opisan zakonski znak resne grožnje. Po mnenju obsojenca besedne zveze iz izreka izpodbijane sodbe, naj ne bi ustrezale standardu resne grožnje v objektivnem smislu, saj naj na vsebino in pomen ravnanj storilca ne bi bilo dopustno sklepati zgolj po subjektivnem kriteriju na podlagi občutkov in ravnanj oškodovanca. Ker naj bi bila besedna zveza »resna grožnja« pojmovno odprta, bi jo bilo po mnenju obsojenca treba normativno konkretizirati. Obsojenec meni, da v obravnavani zadevi ne gre za resno grožnjo napada na življenje ali telo kakšne osebe, zato naj ne bi bili izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Grdo ravnanje naj bi po razlagi slovarja slovenskega knjižnega jezika ustrezalo le pojmoma trpinčenje ali maltretiranje. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer priznava, da je »klofutnil« oškodovanca D. Đ., ker naj bi bil pred tem precej izzvan in sprovociran, šlo pa naj bi zgolj za »vzgojno« klofuto. Obsojenec meni, da je lahko uporaba fizične sile zoper oškodovanca, ki ne povzroči posledice, le realna razžalitev, če nakazuje na podcenjevanje drugega, ni pa je mogoče opredeliti kot grdo ravnanje. Po mnenju obsojenca besedna zveza »če si stvar prijavil policiji in bom šel zaradi tega sedet, se boš ti ulegel«, ki naj bi bila sicer izmišljena in je obsojenec naj ne bi nikoli izrekel, ne ustreza pravnemu standardu resne grožnje. Ker naj bi oškodovanec grožnjo prejel po telefonu, ko je bil na varnem mestu pri zdravniku, po mnenju obsojenca ob tem nikakor ni mogel biti ogrožen. Tudi glede besednih zvez, opisanih pod 2. točko izreka izpodbijane sodbe, ki naj bi bile izrečene oškodovancema B. V. in A. V., obsojenec navaja, da v nikakršni kombinaciji ne morejo tvoriti resne grožnje, da bo obsojenec napadel življenje ali telo oškodovancev ali uničil njuno premoženje ali da bo ta dejanja storil zoper njune bližnje osebe. Navedene besedne zveze naj ne bi ustrezale pravnemu standardu resne grožnje. Sodišče naj bi pod 1. točko izreka izpodbijane sodbe obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti na podlagi KZ-1, ki po 15. 5. 2012 ni več v veljavi, s čimer naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Obsojenec navaja, da naj sodišče v izpodbijani sodbi ne bi navedlo, katera odločilna dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov ter naj ne bi podalo dokazne ocene, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov in izpovedb, kar bi vse moralo logično in sprejemljivo obrazložiti. V izpodbijani sodbi bi naj sodišče le izrazilo prepričanje, da je obsojenec storil tri kazniva dejanja. Obsojenec zatrjuje, da naj se sodišče ne bi opredelilo do protislovnosti med pričanjem oškodovanca D. Đ., ki je zatrjeval, da ga je obsojenec klical, in pričanjem B. V., ki je na glavni obravnavi povedal, da je videl SMS, ki bi ga naj D. Đ. poslal obsojenec, v katerem bi naj med drugim bilo zapisano »da ga bo odležal«. Po mnenju obsojenca se sodišče v izpodbijani sodbi naj ne bi opredelilo do nasprotij v izjavi oškodovanca D. Đ. in mnenja izvedenca travmatološke stroke do nastalih posledic udarcev, ki jih je oškodovancu zadal obsojenec. Obsojenec nadalje navaja, da naj bi sodišče deloma modificiralo izjave prič D. Đ. in S. G. Slednja naj na zaslišanju ne bi potrdila izrečenih groženj, temveč bi jih naj kvečjemu zanikala, saj naj bi na sojenju jasno povedala, da D. Đ. telefonskega klica ni prejel. Tudi glede dejanja, opisanega pod 2. točko izreka izpodbijane sodbe, obsojenec sodišču očita, da je nekritično sledilo protislovnim izjavam prič. Priči V. P. in B. I. naj ne bi potrdili očitkov iz obtožnega predloga, v katerem bi se naj obsojencu očitalo, da je grožnje izrekel prav v prisotnosti teh dveh prič. Poleg tega naj bi oškodovanec B. V. izpovedal popolnoma nasprotno od oškodovanke A. V., in sicer da naj bi se obsojenec ob izreku groženj nahajal na svoji strani razpravne dvorane in naj še ne bi odhajal iz razpravne dvorane. Priča M. V. pa naj bi povedal tretjo opcijo, in sicer bi naj obsojenec pristopil do oškodovancev, ki sta se nahajala na sredini dvorane. V ostalem delu obsojenec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ko navaja: da bi naj oškodovanec D. Đ. govoril neresnico glede telesnih poškodb, ki jo je ovrgel sodni izvedenec; da je neresnična izjava oškodovanca D. Đ., da je z obsojencem med letoma 1995 in 2005 govoril po telefonu; da naj bi se oškodovanec D. Đ. šele na sugestivno vprašanje ODT spomnil, da mora potrditi navedbe iz obtožnega predloga o resni grožnji, ki bi si jo naj oškodovanec izmislil, saj naj telefonskega klica ne bi nihče slišal; da naj bi oškodovanci D. Đ., A. V., B. V. in priča M. V. delovali usklajeno z namenom nasilja nad obsojencem s kazenskopravnega vidika; da obsojenec besedne zveze iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe nikoli ni izrekel, temveč da naj bi si A. V., B. V. in M. V. po glavni obravnavi v pravdnem postopku izmislili besedno zvezo in šli podat kazensko ovadbo.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 3. 3. 2015 na zahtevo za varstvo zakonitosti navedla, da obsojenec v zahtevi obširno utemeljuje svoje razumevanje ugotovljenih dejstev in izvedenih dokazov, ki je drugačno od tistega, ki sta ga sprejeli obe sodišči. S tem naj bi obsojenec po vsebini uveljavljal razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Vrhovna državna tožilka poudarja, da naj bi obe sodbi na podobne očitke tekom postopka tudi odgovorili, o čemer bi naj obe sodbi imeli tudi vse potrebne razloge. Glede uporabe določbe 135. člena KZ-1 v obliki, kot je bila spremenjena z novelo KZ-1B, ki je stopila v veljavo 15. 5. 2012, vrhovna državna tožilka opozarja, da je bilo dejanje kaznivo tudi takrat, ko ga je obsojenec storil, spremenjena določba prvega odstavka 135. člena KZ-1, ki je bila vpeljana z novelo KZ-1B in je pričela veljati po storitvi kaznivega dejanja iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe, pa naj bi bila za obsojenca milejša, saj je predpisana nižja kazen, kot je bila v času storitve kaznivega dejanja. Zato je uporaba kasnejše določbe po mnenju vrhovne državne tožilke utemeljena na določbi 7. člena KZ-1. 5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu, ki se je o njem izjavil. In sicer se obsojenec ni strinjal z zaključkom vrhovne državne tožilke, da bi naj v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal predvsem razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč naj bi se navedbe iz zahteve nanašale na kršitve, ki pomenijo kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, predvsem po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem je obsojenec opozoril na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-758/03, v kateri je Ustavno sodišče RS poudarilo, da iz načela zakonitosti v kazenskem pravu, kot je zapisano v prvem odstavku 28. člena Ustave RS, med drugim izhaja, da je lahko kaznivo le človekovo dejanje kot objektivno zaznaven dogodek, ki mora biti opisano konkretno ter specifično glede vseh znakov očitanega kaznivega dejanja. Obsojenec opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-259/00, v kateri je Ustavno sodišče RS poudarilo, da v primeru, ko dejanje, ki ga obdolžencu očita obtožba, ne izpolnjuje katerega izmed znakov kaznivega dejanja, kakor so določeni z zakonom, obdolženec pa je obsojen, je prekršeno načelo zakonitosti kot obdolženčeva pravica iz prvega odstavka 28. člena Ustave RS, hkrati pa je kršen tudi kazenski zakon. V nadaljevanju svoje izjave obsojenec ponavlja razloge, ki jih je predstavil že v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po prvem odstavku 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP pa se sme na citirane kršitve iz prvega odstavka 420. člena vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavil, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vložnik zahteve mora že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja kasneje v zahtevi za varstvo zakonitosti.

7. Obsojenec ima prav, da mora grožnja v smislu 135. člena KZ- biti tudi objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca, pri čemer zgolj dejstvo, da se je oškodovanec zaradi grožnje prestrašil in počutil ogroženega za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja ne zadostuje (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 240/2010 z dne 9. 12. 2010, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 55124/2010-55 z dne 6. 9. 2012 in sodba Vrhovnega sodišča I Ips 54545/2011-77 z dne 11. 12. 2014). Presoja objektivne resnosti grožnje pa je odvisna od okoliščin vsakega konkretnega primera (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 28011/2010-55 z dne 19. 1. 2012).

8. Kar zadeva dejanje iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da gre za resno grožnjo, ki jo je obsojenec storil z grdim ravnanjem. Svoje zaključke glede subjektivne in objektivne resnosti grožnje in glede grdega ravnanja je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo (stran 9 in 10 sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je pri grdem ravnanju šlo za dva udarca z dlanjo, s katerima je obsojenec oškodovanca zbil na tla, mu povzročil krvavitev, potreben je bil obiska kliničnega centra, med katerim je oškodovanec prejel klic od obsojenca z grožnjami, ki jih ni mogoče vzeti drugače kot grožnje zoper življenje ali telo. Opisano grdo ravnanje je pomenilo konkreten poseg v telesno celovitost oškodovanca D. Đ., saj mu je bila povzročena krvavitev, zaradi česar je potreboval zdravniško oskrbo. Zato v obravnavanem primeru ne more iti zgolj za realno razžalitev, kot to zmotno navaja obsojenec. Realna žalitev bi bila lahko podana le takrat, kadar ravnanje za oškodovanca ne bi imelo nobenih posledic, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot prizadetost telesne ali duševne integritete (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 117/2009 z dne 3. 9. 2009). Resnost grožnje, ki se nanaša na besede, izrečene v telefonskem klicu, je sodišče prve stopnje presojalo prav v povezavi z napadom v javnosti, ki se zgodil tik pred telefonskim klicem. Dejstvo, da se je oškodovanec ob prejemu telefonskega klica nahajal v bolnici, nima nobenega vpliva na resnost groženj niti v objektivnem niti v subjektivnem smislu. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da tudi navzočnost policije ne more pomeniti, da grožnje oškodovancu ne bi mogle biti izrečene, niti da ne bi mogle povzročiti dejanske ogroženosti oškodovanca (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 21976/2010-118 z dne 16. 1. 2014). Okoliščina, kje se je oškodovanec nahajal v trenutku, ko mu je obsojenec izrekel grožnje po telefonu, nima vpliva na presojo resnosti grožnje, saj je grožnje mogoče uresničiti tudi kasneje in ne nujno v trenutku, ko so izrečene. Obrazložitvi sodišča prve stopnje glede grdega ravnanja in resnosti grožnje v zvezi z dejanjem iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe je sledilo tudi sodišče druge stopnje v 8. točki obrazložitve svoje sodbe, kar je tudi ustrezno utemeljilo. Sodišči prve in druge stopnje sta glede dejanja iz 1. točke izreka izpodbijane pravilno zaključili, da sta izpolnjena zakonska znaka grdega ravnanja in resne grožnje, kar sta tudi ustrezno obrazložili.

9. Tudi glede dejanja iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe sta sodišči prve in druge stopnje ustrezno obrazložili, zakaj gre pri izrečenih besedah za resno grožnjo v objektivnem in subjektivnem smislu. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo (stran 14 sodbe sodišča prve stopnje), da so priče o grožnjah izčrpno povedale ter da so bile vse grožnje takšne narave, da jih je tako objektivno kot subjektivno mogoče šteti za resne, sodišče prve stopnje pa je na resnost groženj sklepalo tudi iz dejstva, da so grožnje pri oškodovancih dejansko dosegle in ustvarile občutek prestrašenosti in ogroženosti, zaradi česar so dejanje prijavili policiji. Ob obravnavanju obsojenčeve pritožbe je sodišče druge stopnje dodatno pojasnilo, da se je sodna praksa že opredelila, da besedna zveza »tudi ti boš dobila« lahko predstavlja izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja ogrožanja varnosti oziroma grožnje, pri čemer je treba upoštevati, da sta oškodovanca B. V. in A. V. izrečene grožnje povezala z nedavnim napadom obsojenca na D. Đ., s katerim sta bila seznanjena in sta lahko utemeljeno pričakovala, da je obsojenec svoje grožnje dejansko sposoben uresničiti (stran 7 in 8 sodbe sodišča druge stopnje). Sodišči prve in druge stopnje sta tudi glede dejanja iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe pravilno zaključili, da gre za resne grožnje, kar sta tudi ustrezno obrazložili.

10. Ne drži, da sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo, katera odločilna dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov ter da ni podalo dokazne ocene. Glede dejanja iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje podalo ustrezno dokazno oceno na 8. in 9. strani svoje sodbe. Tudi glede dejanja iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na strani 14 svoje sodbe obrazložilo, zakaj šteje posamezna dejstva za dokazana. Tudi sodišče druge stopnje se je dovolj konkretno opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi je obsojenec izpodbijal dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obstoja odločilnih dejstev (4., 5., 6., 8. in 9. točka sodbe sodišča druge stopnje).

11. Obsojenec neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do domnevnih protislovnosti v izjavah posameznih prič. Kot je bilo obsojencu pojasnjeno že s strani sodišča druge stopnje (5. točka), se je sodišče prve stopnje na 10. strani sodbe opredelilo do razhajanj med oškodovančevo izpovedbo in mnenjem izvedenca travmatološke stroke o posledicah udarcev, ki jih je oškodovancu zadal obsojenec. Tudi glede izpovedbe priče B. V. o morebitnih grožnjah po SMS sporočilih, je sodišče druge stopnje obsojencu pojasnilo, da te niso predmet obravnavanega kazenskega postopka in da se sodišču prve stopnje do njih ni bilo treba opredeljevati. Tudi sicer je treba poudariti, da sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o grožnjah izrečenih oškodovancu D. Đ. po telefonu ni oprlo na izpovedbo priče B. V. Glede priče S. G. je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je priča povedala, da se ne spomni, da bi oškodovanec D. Đ. v tistem času prejel kak telefonski klic, zato so neutemeljene navedbe obsojenca, da bi naj sodišče »modificiralo« izjavo priče. 12. Sodišče druge stopnje je obsojencu tudi pravilno pojasnilo, da gre pri posameznih izpovedbah prič glede vprašanja, kje v razpravni dvorani bi se naj nahajal obsojenec ob izreku groženj oškodovancema A. V. in B. V., za nebistvene neskladnosti, saj gre za podrobnost, ki ni odločilna, temveč je pomembno, da so vse tri priče skladno izpovedale, da je obsojenec pristopil k oškodovancema in jima izrekel besede iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je obsojencu pravilno pojasnilo tudi, da sama okoliščina, da priči V. P. in B. I. nista potrdili izrečenih groženj, še ne pomeni, da grožnje niso bile izrečene, saj sta priči povedali zgolj, da groženj nista slišali, ne pa da niso bile nikoli izrečene. Ne drži, da bi se naj obsojencu v obtožnem aktu ali v izreku izpodbijane sodbe očitalo, da je grožnje B. V. in A. V. izrekel prav v prisotnosti prič V. P. in B. I. 13. Obsojenec uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker naj bi sodišče pod 1. točko izreka izpodbijane sodbe obsojenca spoznalo za krivega dejanja ogrožanja varnosti na podlagi KZ-1, ki po 15. 5. 2012 ni več v veljavi. Gre za razlog, ki ga obsojenec v svoji pritožbi z dne 23. 11. 2013 zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal, temveč ga uveljavlja šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato ni izpolnjen pogoj iz petega odstavka 420. člena ZKP.

14. V preostalem delu se navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti nanašajo na uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

15. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, ki jih zahteva uveljavlja, je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16. Izrek o stroških kazenskega postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zapletenosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.