Jedro

Če tožeča stranka trdi, da je tožena javno predvajala fonograme na svojih prireditvah, potem mora v postopku te svoje trditve tudi dokazati. Izpoved kontrolorja, ki je odgovarjal na splošno, na konkretna ravnanja sodišča pa ni podal prepričljivih odgovorov, ter s strani te priče enostransko sestavljen zapisnik, za uspeh v dokaznem postopku (ob prepričljivih izpovedbah prič v korist tožene stranke) pač niso zadoščali.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 153497/2013 z dne 1. 10. 2013 v prvem, tretjem, četrtem in petem odstavku izreka, zavrnilo tožbeni zahtevek, ter tožeči stranki naložilo, da toženi povrne 251,32 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni izreklo glede njenih listinskih dokazov ter priloženih avdio in video zapisov, hkrati pa je izpovedbe prič tožene stranke označilo za prepričljivejše od izpovedbe priče A. A. S tem je naredilo napačno dokazno oceno. Kljub jasni izpovedi A. A. ter predloženim avdio in video posnetkom je nekritično verjelo izpovedbam prič tožene stranke, čeprav so priče kljub dolgemu časovnemu obdobju neverjetno usklajeno izpovedovale, da se fonogrami na prireditvi Veselo pod kostanji s strani tožene stranke niso predvajali. Prav tako se sodišče ni opredelilo do dopisa F. P. in elektronskega sporočila I. P., da vrt in terasa „A.“ nista ozvočena. Nadalje trdi, da je iz videoposnetkov prireditve D. jasno razvidno, da je šlo v času nastopa glasbenih skupin, kot tudi v času odmorov, za zelo glasno predvajanje fonogramov iz odrskega ozvočenja. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev in vrnitev v novo odločanje.

3. Tožena stranka je na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila, prerekala pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka napravilo prepričljivo in življenjsko logično dokazno oceno, izčrpno je pojasnilo razloge, zakaj verjame posameznim pričam, nato je vse izpovedbe prič ocenilo kot celoto in odločilo, da tožena stranka na prireditvah ni predvajala fonogramov. Tem razlogom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

6. Pritožnica skuša omajati dokazno oceno in vztraja, da se je na prireditvah V. in D. javno predvajalo fonograme, in da je to počela tožena stranka. Glede A. A. izpovedi enostavno ne drži to, kar tožeča stranka trdi v pritožbi. Priča A. A. je namreč na vprašanja sodišča odgovarjal splošno, hipotetično in neprepričljivo, in to kljub opozorilom, da naj odgovarja, kako je bilo v konkretnem primeru. Prav tako je bil neprepričljiv v odgovorih o tem, katera glasba se je vrtela na prireditvah, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bila njegova izpoved manj verodostojna od izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka in ki so prepričljivo pojasnile okoliščine obeh prireditev. Logično je, da je sodišče prve stopnje kot neprepričljive štelo tudi zapisnike o kontroli, ki jih je naredil A. A., če njegovi izpovedi ni sledilo. S strani te priče enostransko sestavljen zapisnik o tem, da je se je glasba vrtela prek fonogramov, ne da bi bile v njem zapisani ugotovitve (kako je preveril, od kod se je prevajala glasba; ali je stopil v kontakt z organizatorjem; itd.) ob tako neprepričljivi izpovedi ne prepriča niti pritožbenega sodišča. 7. Nerazumljiva, pa tudi nepravilna je pritožbena navedba, da je splošno jasno, da lahko priče (tožene stranke), ko so enkrat v sodnem postopku, svoje izpovedbe hitro prilagodijo potrebam posamezne stranke v postopku. Tudi ne drži, da iz izpovedi prič izhaja, da so bile njihove izpovedbe prirejene potrebam tožene stranke in temu postopku oziroma naučene. Česa takega pritožbeno sodišče na podlagi posplošenih pritožbenih očitkov niti ne more preveriti. Tožeča stranka se mora zavedati, da je na njej dokazno breme in da je ona tista, ki mora ne le trditi, temveč tudi dokazati svoje trditve, da so se na dveh prireditvah javno predvajali fonogrami. Očitek o kršitvah iz prvega odstavka 339. člena ZPP torej ni utemeljen.

8. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni izreklo glede avdio in video posnetkov, ni utemeljen, saj se je sodišče v 12. točki svoje sodbe opredelilo tudi do teh dokazov. Ocenilo jih je v povezavi z neprepričljivim pričanjem A. A. in zapisniki o kontroli, ter presodilo, da na podlagi avdio in video posnetkov ne more zaključiti, da je na spornih prireditvah tožena stranka javno predvajala fonograme.

9. Dejstvo, ki naj bi se dokazovalo z listinskih dokazi - dopisom F. P. (A 20) in elektronskim sporočilom I.P. (A 21), in sicer da vrt in terasa „A.“ nista ozvočena in da se plačuje nadomestilo samo za 30 m2 prostor, je pravno neodločilno za obravnavano zadevo. V obravnavanem postopku se ne ugotavlja vsebine pogodbe med pritožnikom in podjetjem C., s. p., zato se sodišču prve stopnje do teh dokazov ni bilo treba opredeliti (pravno neodločilni dokazi) Posledično ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožba je neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo drugih pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

11. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor tožene stranke na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ta strošek ni bil potreben in sama krije svoje stroške, nastale z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).