Jedro

Čisti procesni pojem stranke ne pomeni, da materialnopravno razmerje nima vpliva na procesnopravno razmerje in na sam pojem stranke. Tožnik praviloma zatrjuje, da je materialnopravno legitimiran in da je toženec zavezan iz materialnopravnega razmerja, da je torej pasivno legitimiran. V danem primeru pa tožnik nima materialnopravne legitimacije, saj zakonsko določilo, na podlagi katerega uveljavlja odškodnino, le-to daje članom agrarne skupnosti in ne tožniku (agrarni skupnosti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, po katerem je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 668.028,00 EUR v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (primarni tožbeni zahtevek) in da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 668.028,00 EUR v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi vsakemu od v podrednem zahtevku navedenih upravičencev do 1/93 oziroma znesek 7.183,10 EUR (podredni tožbeni zahtevek)

2.Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Pritožuje se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Odločitvi sodišča očita kontradiktornost, saj je sodišče tožeči stranki priznalo lastnost stranke, nato pa zaključilo, da tožeča stranka za predmetno pravdo ni aktivno legitimirana. Če je sodišče menilo, da stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev sposobnosti biti stranka, bi moralo sodbo takoj zavreči. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS z opr. št. II Ips 553/2001, v kateri je Vrhovno sodišče dopustilo možnost, da agrarna skupnost nastopa kot stranka postopka po 10. členu ZPVAS. Prav tako se sklicuje na določbo prvega odstavka 81. člena ZPP, po kateri mora sodišče, če ugotoviti, da tisti, ki nastopa kot pravdna stranka, to ne more biti, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahtevati od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Sodišče bi moralo to storiti v okviru materialno procesnega vodstva. Zakonu (ZPVAS) pa očita nejasnost, v posledici česar je prišlo do izrazito nasprotujoče si upravne in sodne prakse na področju vračanja premoženja, kar pa po mnenju tožeče stranke ne more iti na škodo upravičencev. Za člana agrarne skupnosti lahko v njegovem imenu vedno vloži tožbo oziroma zahtevo za vrnitev premoženja tudi njegov pooblaščenec. Za vse ali posamezne člane agrarne skupnosti pa lahko skladno z določbo 9. člena ZPVAS vloži zahtevo za vrnitev premoženja tudi skupni pooblaščenec. Pravila o ustanovitvi in upravljanju Agrarne skupnosti K. v 21. členu določajo, da tožeča stranka prek svojega upravnega odbora med drugim skrbi tudi za vrnitev odvzetega premoženja, pridobitev nadomestnih zemljišč in odškodnin. Z navedeno določbo so člani pooblastili tožečo stranko, da kot skupni pooblaščenec za račun svojih članov vlaga zahtevke za vrnitev premoženja. Osebe, navedene v podrednem zahtevku, ne morejo nastopati kot pravdne stranke, saj so vse (z izjemo ene) že pokojne. V postopku po 10. členu ZPVAS je sodna praksa že večkrat naredila odstop od siceršnjih procesnih pravil, zato je tožeča stranka predlagala, da sodišče zadevo odstopi v reševanje nepravdnemu sodišču. 3.Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, saj tožeča stranka ni upravičenec do odškodnine iz 10. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic(1) ter za plačilo odškodnine agrarni skupnosti ni nobene pravne podlage. Podredni tožbeni zahtevek pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker ni bilo podane identitete med strankami postopka in nosilci pravic in obveznosti iz tožbenega zahtevka, zato zahtevek, v katerem tožeča stranka toži v korist tretjih oseb ni utemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče pa je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo.

6. 10. člen ZPVAS omogoča uveljavljanje odškodninskih zahtevkov upravičencev v primerih, ko zaradi pravne ali stvarne nemožnosti ni bilo mogoče vrniti premoženja v naravi. Oškodovanci, ki lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih po citiranem določilu so člani agrarnih skupnosti. Agrarna skupnost (tožeča stranka v danem primeru) ni aktivno legitimirana za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov, pač pa so to njeni člani, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Pri tem ne gre za vprašanje sposobnosti biti stranka, kot navaja pritožba, niti za priznanje lastnosti stranke, kar očita pritožba.

7.Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki priznalo lastnost stranke v tej pravdi, saj je ugotovilo, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjuje glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka (76. člen Zakona o pravdnem postopku(2)). Čisti procesni pojem stranke ne pomeni, da materialnopravno razmerje nima vpliva na procesnopravno razmerje in na sam pojem stranke. Tožnik praviloma zatrjuje, da je materialnopravno legitimiran in da je toženec zavezan iz materialnopravnega razmerja, da je torej pasivno legitimiran. V danem primeru pa tožnik nima materialnopravne legitimacije, saj zakonsko določilo, na podlagi katerega uveljavlja odškodnino, le-to daje članom agrarne skupnosti in ne tožniku.

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče, če je štelo, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev sposobnosti biti stranka, tožbo takoj zavreči. Sodišče ni štelo, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev sposobnosti biti stranka, saj je s sklepom tožeči stranki priznalo lastnost stranke v tej pravdi (sklep Okrožnega sodišča v Kranju z dne 17. 6. 2009 na list. št. 25 in 26). Pravilno pa je štelo, da tožeča stranka ni upravičenec do odškodnine iz 10. člena ZPVAS.

9.Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva izplačilo odškodnine vsakemu izmed v tožbi navedenih upravičencev v deležu 1/93 vtoževanega zneska. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek v tem delu zavrnilo, ker ni podane identitete med strankami postopka ter nosilci pravic in obveznosti iz tožbenega zahtevka. Tožba torej v tem delu ni sklepčna. Iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je v tožbi sicer popolno opisala življenjski primer, vendar iz njega ne izhaja zahtevana pravna posledica. Gre za primer nesklepčnosti, ki ga tudi z dodatnimi navedbami ni mogoče odpraviti in je zato pritožbeni očitek o neopravljenem materialnoprocesnem vodstvu neutemeljen.

10.Neuspešno se pritožba sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 553/2001 iz razlogov, ki jih je podalo že prvostopenjsko sodišče, in sicer aktivna legitimacija agrarne skupnosti med postopkom ni bila sporna in zato niti ni bila v reviziji preizkušana.

11.Neutemeljeni (pa tudi ne dovolj konkretizirani) so pritožbeni očitki o nerazumljivosti in nejasnosti določb ZPVAS. Tožeča stranka je uveljavljala odškodnino po 10. členu citiranega zakona. Iz citiranega določila je moč dovolj jasno razbrati, kdo so upravičenci za uveljavljanje odškodnine v primerih, ko zaradi pravne ali stvarne nemožnosti ni bilo moč vrniti premoženja v naravi.

12.Pritožbene navedbe o tem, da naj bi člani tožeče stranke le-to pooblastili, da kot skupni pooblaščenec za račun svojih članov vlaga zahtevke za vrnitev premoženja, je argumentirano zavrnilo že prvostopenjsko sodišče. Agrarna skupnost K. v tem pravdnem postopku nastopa kot tožeča stranka in ne kot pooblaščenec članov agrarna skupnost, kot skuša ponovno prikazati v pritožbi. Iz določil ZPVAS ne izhaja, da bi bila agrarna skupnost kot skupni pooblaščenec legitimirana za vložitev tožbe niti ni možno zakonskega določila obiti na podlagi internih pravil o ustanovitvi in upravljanju skupnosti.

13.Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnost, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 5/1994 in naslednji, v nadaljevanju ZPVAS

(2) Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP