Jedro

Sporen prizidek, ki je predmet legalizacije, predstavlja novogradnjo in ne rekonstrukcije obstoječega objekta - lesene garaže, saj garaža zdaj tako po površini kot po namembnosti predstavlja manjši del celotnega posega. Pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa meni, da je treba ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.9.2001. Z njo je tožena stranka odpravila odločbo Oddelka za okolje in prostor ter kmetijstvo in gozdarstvo Upravne enote Slovenj Gradec z dne 16.10.2000, (1. točka izreka) in zavrnila tožničino zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo prizidka, in sicer za rekonstrukcijo obstoječe lesene garaže in obstoječega vhoda na zemljišču parc. št... (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 2. odstavek 54. člena ter na 1. odstavek 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. - ZUN). Navaja, da je za obravnavano območje v veljavi Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območja izven naselij v Občini Slovenj Gradec (Uradni list RS, št. 1/95 - PUP), ki zadevno zemljišče uvršča v območje z oznako A (območja in strjena naselja s pretežno stanovanjsko gradnjo). Po 8. oziroma 9. členu PUP so na tem območju med drugim dovoljene novogradnje, pa tudi rekonstrukcije, prizidave, nadzidave in drugi posegi. Po presoji sodišča prve stopnje posega, ki je predmet legalizacije, ni mogoče okvalificirati kot rekonstrukcijo obstoječega objekta (lesene garaže v izmeri 3,1 x 6 m), temveč kot prizidek k stanovanjski hiši, saj sedaj v pretežni meri služi za stanovanjske namene. Tožena stranka je ugotovila, da je sedaj etažna površina prizidka zaradi gradnje dodatne etaže skoraj dvakrat večja od površine prvotne garaže (mansarda tlorisa 5,4 m x 6 m in z nadstreškom pokrit prostor v izmeri 4,7 m x 2,3 m), zaradi nadzidave pritlične etaže s kolenčnim zidom 1 m pa je sporni objekt tudi višji od prvotne garaže. Ker PUP nima posebnih določb o odmikih za prizidke, veljajo zanje določbe PUP o odmikih, ki veljajo za novogradnje. Ker je objekt lociran neposredno na meji s sosednjo parcelo, je zanj v skladu s 5. odstavkom 11. člena PUP potrebno soglasje lastnika sosednje parcelne meje. Ker tožnica takšnega soglasja nima, stranka z interesom, G.G. kot lastnica sosednje parcele pa tudi v tožbi takšno soglasje izrecno odreka, je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka lokacijsko dovoljenje utemeljeno odpravila, sama odločila o stvari in zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnila.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Niso dopustne trditve tožene stranke in sodišča prve stopnje, da gre pri rekonstruiranem objektu za skoraj dvakratno povečanje površine objekta. Dokazuje, da se je v primerjavi s starim lesenim objektom celotna tlorisna izmera (pritličje in mansarda skupaj) novega zidanega objekta povečala le za 8,75 m2, kar predstavlja 30% tlorisne izmere prvotnega objekta. Z rekonstrukcijo objekta se stanje ob parcelni meji v primerjavi s stanjem, ki je vladalo pred posegi v objekt, ni v ničemer bistveno spremenilo. V obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o novem objektu, saj je bilo dokazano, da na istem mestu že vsaj 35 let stoji objekt in da sedanji objekt glede na velikost bistveno ne odstopa od prejšnjega ter da je lociran na istem mestu kot prejšnji. Lastnica sosednjega zemljišča neutemeljeno odklanja soglasje za obnovo obstoječega objekta. Meni, da bi bilo potrebno upoštevati spremembe na tem področju, ki jih je prinesel novi Zakon o graditvi objektov. V preostalem se sklicuje na svojo tožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da po opravljeni obravnavi odloči, da soglasje soseda mejaša za legalizacijo objekta oziroma pridobitev lokacijskega in v nadaljevanju gradbenega dovoljenja ni potrebno in razveljavi izpodbijano sodbo.

Stranka z interesom v odgovoru na pritožbo ponavlja svoje dosedanje navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Prvostopno sodišče je za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge.

Tožnica izpodbija prvostopno sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi namreč, da se je v primerjavi s starim lesenim objektom celotna tlorisna izmera novega zidanega objekta povečala za manj kot 1/3 tlorisne izmere prvotnega objekta. Ker je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo sprejelo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, glede na določbo 5. odstavka 72. člena ZUS pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati. Slednjega je v pritožbi dopustno uveljavljati le, kadar in kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotavljalo in je odločilo na podlagi podatkov (lega in gabariti prizidka, odsotnost soglasja sosede), ki jih je ugotovila tožena stranka. Zato tožnica v pritožbi ne more izpodbijati dejanskega stanja, saj to presega okvir možne presoje v pritožbenem postopku.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku, ki je povzeto v izpodbijani sodbi, je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, ki je veljalo v času izdaje prvostopne odločbe upravnega organa. In sicer 5. odstavek 11. člena PUP določa, da je s soglasjem mejaša lahko razdalja novega objekta do posestne meje tudi manjša od 4 m, če je zadovoljeno ostalim parametrom, na podlagi katerih je določen odmik v naselju. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sporen prizidek, ki je predmet legalizacije, predstavlja novogradnjo, in ne rekonstrukcije obstoječega objekta - lesene garaže, saj garaža zdaj tako po površini kot po namembnosti predstavlja manjši del celotnega posega. Za novogradnjo, ki je locirana neposredno na parcelni meji, pa je v skladu z navedeno določbo PUP potrebno soglasje mejaša, ki ga tožnica po podatkih spisa ni pridobila.

Pritožbeno sodišče ni ugodilo tožničinemu predlogu v pritožbi, da samo opravi glavno obravnavo, saj meni, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa 1. odstavek 77. člena ZUS. Po tej določbi pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa meni, da je treba ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze. V obravnavanem primeru prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja (tožnica v tožbi niti ni predlagala, da prvostopno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi), zato ta pogoj za odločanje na glavni obravnavi na pritožbeni stopnji ni izpolnjen.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.