Jedro

Pomanjkanje pravnega interesa ni razlog za zavrženje, ki se tiče stvari same.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti najemno pogodbo za dvosobno stanovanje v visokem pritličju stanovanjske stavbe G., za nedoločen čas in za neprofitno najemnino v višini 80,82 EUR. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.023,00 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. Opozarja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), čeprav bi moralo glede na izvor spornega razmerja na podlagi 1060. člena OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da v tej zadevi ni prišlo do pretrganja zastaranja. Nasprotna ugotovitvena tožba z dne 23. 11. 2007 je bila namenjena ugotovitvi temelja tožničinega zahtevka na sklenitev najemne pogodbe. Materialnopravno zmotna je tudi presoja, da zavrženje nasprotne ugotovitvene tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa pomeni zavrženje zaradi vzroka, ki se tiče same stvari v smislu 390. člena ZOR. Pravni interes za ugotovitveno tožbo je procesna predpostavka. Zato tožeča stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Med tožnico in toženko oziroma njeno pravno prednico je bilo vzpostavljeno obligacijsko razmerje, ki temelji na pridobljeni pravici tožnice kot bivše imetnice stanovanjske pravice do sklenitve ustrezne najemne pogodbe za navedeno stanovanje v stanovanjski hiši v zasebni lasti v skladu z določbami prvega odstavka 147., 150. in 156. člena Stanovanjskega zakona (1) (v nadaljevanju SZ). Čeprav gre za posebej urejeno obligacijsko razmerje, pa zanj veljajo tudi temeljna načela in splošna določila obligacijskega prava, kolikor SZ kot poseben predpis ne ureja drugače. Ker slednji posebnih določb o zastaranju ne vsebuje, te določbe pa so po svoji naravi splošnega pomena in veljajo za vsa obligacijska razmerja, je za zastaranje treba uporabiti določila ZOR. Pritožbeni očitek tožnice, da se je sodišče zmotno sklicevalo na določbe OZ, je utemeljen, saj razmerje med pravdnima strankama izvira iz časa pred uveljavitvijo OZ (1060. člen). Vendar to na odločitev ni vplivalo, saj so določbe o zastaranju v OZ v bistvenem enake določbam v ZOR.

Tožnica v pritožbi utemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek na sklenitev najemne pogodbe zastaral. Za zastaranje te obligacijske pravice velja splošni zastaralni rok (371. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je v mejah zatrjevanih dejstev v okviru toženkinega ugovora zastaranja ugotovilo, da je zastaralni rok začel teči 30. 5. 2007, splošni petletni rok je iztekel s 30. 5. 2012, tožnica pa je obravnavano tožbo na sklenitev najemne pogodbe vložila 18. 9. 2012. Ta dejstva v pritožbenem postopku niti niso sporna.

Sporno (in napačno) pa je stališče sodišča prve stopnje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo nasprotne tožbe s 23. 11. 2007, s katero je tožnica zoper toženko v pravdni zadevi P 2993/2007-II, kasneje pa P 1766/2012-II, uveljavljala zahtevek zaradi ugotovitve obstoja najemnega razmerja. Vzrok za pretrganje zastaranja je vložitev zahteve za pravno varstvo (388. člen ZOR). Ni sporno, da je tožnica z nasprotno tožbo uveljavljala ugotovitveni zahtevek o obstoju najemnega razmerja, s tožbo v tej pravdi pa zahtevek na sklenitev najemne pogodbe (torej dajatveni zahtevek). Vendar je tožnica že z ugotovitveno tožbo delovala s ciljem, ki naj bi jo pripeljal do uveljavitve zahtevka. Ugotovitvena tožba je bila (pravnomočno) zavržena zaradi pomanjkanja pravnega interesa (2) z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3057/2011 z dne 20. 6. 2012 (priloga B3).

V skladu s 1. odstavkom 390. člena ZOR se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča, ali kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa upnik vloži novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je pomanjkanje pravnega interesa razlog za zavrženje, ki se tiče stvari same. Pomanjkanje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo pomeni, da tožba ni dopustna; gre za formalno pomanjkljivost (3), ki je stvar procesnega prava, torej procesno pomanjkljivost, zaradi katere je sodišče tožbo zavrglo, ki pa ne zadeva same glavne stvari. Ne gre za zavrženje zaradi materialnopravnih razlogov. Zaradi stvari same se zavrže tožba, če npr. ni vložena v roku, ki je s posebnimi predpisom določen za tožbo. Kadar zahtevek obstoji, pa ga stranka ni pravilno uveljavljala, je ukrepala v smeri, ki naj bi jo pripeljala do uveljavitve zahtevka, le da si je izbrala napačno pot (4). Takšen primer je obravnavani. V takih situacijah pa ZOR določa, da je zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, če le vloži tožeča stranka novo tožbo v treh mesecih. Ob tem, da je bila prva tožba, ki je bila vložena 23. 11. 2007, pravnomočno zavržena 20. 6. 2012, je tožnica v tej zadevi tožbo 18. 9. 2009 vložila pred potekom roka iz prvega odstavka 390. člena ZOR. Tako se izkaže, da terjatev ni zastarala in je zato sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožničin zahtevek zavrnilo že iz razloga zastaranja, ni ugotavljajo obsežnega in pomembnega sklopa preostalih odločilnih dejstev, od katerih je odvisna presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sâmo ne more dopolniti postopka, saj bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico pravdnih strank do pritožbe. Zato je ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče ponovno opredeliti do ugovora zastaranja ter ob upoštevanju trditvene podlage in dokazne ponudbe strank presoditi o utemeljenosti zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 18/91-I s sprem. in dop.

(2) Ni pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, če lahko tožeča stranka isti cilj doseže z dajatveno tožbo, torej tožbo, ki ji zagotavlja celovitejše pravno varstvo.

(3) Primerjaj: odločbi VSL I Cp 2538/2010, VDS Pdp 364/2011. (4) Tako v: Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978, stran 368.