Jedro

Pritožbeno sodišče je po vpogledu v izvensodne poravnave ugotovilo, da se poravnave po vsebini nanašajo na škodo, ki je tožniku nastala do konca leta 2012. Iz zapisa „škoda“ v poravnavah ne izhaja, da se plačilo nanaša le in zgolj na škodo iz naslova izplačanih družinskih pokojnin. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi vsebine poravnav zaključilo, da tožnik ni izkazal, da se plačani zneski nanašajo izključno na plačilo škode iz naslova izplačanih družinskih pokojnin. Sama vsebina regresnih zahtevkov, v katerih je tožnik od zavarovalnice zahteval izplačilo škode iz tega naslova, pa ni odločilna za presojo vsebine sklenjenih poravnav. Za presojo, kaj je bilo na podlagi sodnih poravnav tožniku izplačano, je odločilna vsebina poravnave. Iz nje pa jasno izhaja, da plačani zneski zajemajo škodo, nastalo do 31. 12. 2012. V ta okvir pa po presoji pritožbenega sodišča sodi tudi škoda, ki je tožniku nastala zaradi izgube prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker besedilo poravnav ne omogoča zaključka, da se po poravnavah plačani zneski nanašajo le na plačilo škode iz naslova družinskih pokojnin, je pobotni ugovor toženca utemeljen.

Terjatvi tožnika in toženca sodišče pobota do vzajemne višine terjatev. Po izrecni zahtevi tretjega odstavka 324. člena ZPP in tretjega odstavka 319. člena istega zakona mora izrek sodbe obsegati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota, takšna odločba pa postane pravnomočna. O ugovoru pobota je mogoče odločiti le pod pogojem, da obe terjatvi v času odločanja sodišča še obstajata – ko nastopijo časovne meje pravnomočnosti sodbe – to pa je trenutek zadnje glavne obravnave. Trenutek, ko se terjatvi pobotata, je trenutek, ko sodišče odloči o obstoju pobotne terjatve, to pa je dan izdaje sodbe. Sodna odločba, v kateri sodišče odloči tudi o ugovoru pobota in sodno pobota medsebojni terjatvi pravdnih strank, lahko učinkuje le za naprej, zato se pobot opravi na dan zaključka glavne obravnave. Zaključek glavne obravnave pa je dan izdaje izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 21.997,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 10. 2015 do 7. 5. 2018. II. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v višini 19.331,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 8.569.52 EUR v času od 27. 10. 2010 do 7. 5. 2018, od zneska 3.581,41 EUR v času od 31. 5. 2011 do 7. 5. 2018, od zneska 3.592,62 EUR v času od 1. 8. 2012 do 7. 5. 2018 in od zneska 3.588,05 EUR v času od 29. 4. 2013 do 7. 5. 2018;

III. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 21.997,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2015 do plačila, se zavrne.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.810,98 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 4.764,88 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v višini 21.997,54 EUR (I. točka izreka) ter da ne obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki (II. točka izreka). Nato je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 21.997,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (V. točka izreka).

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Cp 2087/2018 z dne 8. 5. 2019 pritožbama tožeče in tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek v I. in III. točki izreka zvišalo na 41.900,07 EUR, natančneje opredelilo terjatev tožene stranke in spremenilo stroškovno odločitev (I. točka izreka). V preostalem delu je pritožbi zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka), odločilo pa je tudi o pritožbenih stroških (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom II Ips 6/2020 reviziji tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo v celoti ter še v preostalem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, sodbo sodišča druge stopnje pa je razveljavilo, kolikor je bilo z njo odločeno o pritožbi tožene stranke ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (II. točka izreka). Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

4. V ponovnem sojenju je pritožbeno sodišče v skladu s sodbo in sklepom VS RS II Ips 6/2020 odločalo o pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje.

5. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) se pritožuje zoper I., II., III. in V. točko sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v ustreznem delu zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Materialno zmotna je odločitev o neupoštevanju plačil odškodnine, nakazanih v poravnavo škode iz predmetnega škodnega dogodka. Razlogi sodišča v točkah 18 - 21 obrazložitve so napačni. V zvezi s plačili v skupnem znesku 19.331,60 EUR je bilo tožniku pojasnjeno, da gre za povračilo škode iz obravnavanega škodnega dogodka in da bi se zneski morali upoštevati kot izpolnitev obveznosti. Uveljavljan je bil tudi pobotni ugovor. Sodišče je dalo sklenjenim izvensodnim poravnavam napačen pravni pomen. Razlogi sodišča, da iz poravnav zaradi nerazvidnosti pravne podlage ne more ugotoviti, kaj obsega sorazmerni del škode in zato teh zneskov ne more upoštevati, so pravno zmotni. Bistvo poravnav oz. pravna podlaga za plačilo zneskov po poravnavah je povračilo škode iz konkretnega škodnega dogodka. Ob ugotovitvi, da je tožnik upravičen le do sorazmernega dela prispevkov in da se poravnave nanašajo na povračilo škode iz obravnavanega škodnega dogodka, bi moralo sodišče upoštevati vsa izvedena plačila kot delno plačilo škode v višini 21.997,54 EUR. Sama pravna narava dogovorjenih plačil ni merodajna. Tudi če bi šlo za plačilo na podlagi ZPIZ-1, bi to kvečjemu pomenilo zmoto o pravni naravi obveznosti, kar pa ni bistveno. S plačilom zneskov v višini 19.331,60 EUR je terjatev iz obravnavanega škodnega dogodka v višini prejetih zneskov prenehala. Sodišče zmotno meni, da bi moral toženec posebej izkazati, da se plačani zneski po poravnavah nanašajo na prispevke. Stališče, da gre pri plačilih po poravnavah za vračilo dela izplačanih pokojnin, bi pomenilo, da je toženec plačal „nedolg“, kar vodi v zaključek o tožnikovi neupravičeni obogatitvi. V danem primeru, ko je bil namen poravnav plačilo škode iz škodnega dogodka, ne pride v poštev uporaba 191. člena OZ. Poravnava mora imeti podlago, ta pa je povračilo škode. Sodišče je vzpostavilo nedopustno situacijo, ki predstavlja tožnikovo obogatitev. Upoštevati bi moralo, da iz poravnav izhaja, da je poravnana celotna škoda do konca leta 2012. V zvezi s pobotnim ugovorom je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je izrek v II. točki nejasen in pomanjkljiv. Sodišče je napačno uporabilo Odvetniško tarifo, ker ni upoštevalo prave vrednosti spornega predmeta. Neutemeljeno mu ni priznalo stroškov pripravljalne vloge z dne 4. 4. 2018 ter urnine za narok z dne 15. 5. 2017. 6. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) na pritožbo toženca ni odgovorila.

7. Pritožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je tožnik od toženca zahteval povrnitev škode iz naslova v letih 2013 do 2015 plačanih družinskih pokojnin trem otrokom A.A., ki je 4. 8. 2006 umrl v prometni nesreči. Nesrečo je povzročil B. B., ki je imel vozilo zavarovano pri tuji zavarovalnici. Tožnik je uveljavljal tudi plačilo sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo dela izplačanih družinskih pokojnin v celoti zavrnilo, medtem ko je zahtevku za plačilo sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delno ugodilo v višini 21.997,54 EUR.

9. Ob upoštevanju sodbe in sklepa VS RS II Ips 6/2020 je pravnomočna I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje (obstoj tožnikove terjatve v višini 21.997,54 EUR), glede pritožbe toženca pa je bila zadeva vrnjena pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Toženec je v pritožbi izpodbijal zavrnitev pobotnega ugovora kot neutemeljenega ter grajal stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

10. V odgovoru na tožbo je toženec navedel, da v pobot uveljavlja terjatev v višini 19.331,60 EUR, kar naj sodišče upošteva v revalorizirani višini na dan izdaje sodne odločbe. Zatrdil je, da je znesek 19.331,60 EUR plačal v več delih: 8.569,52 EUR je plačal 27. 10. 2010, znesek 3.581,41 EUR je plačal 31. 5. 2011, znesek 3.592,62 EUR je bil plačan 1. 8. 2012 in znesek 3.588,05 EUR dne 29. 4. 2013. Tožnik je med postopkom zatrjeval, da se plačila po poravnavah nanašajo na škodo, nastalo zaradi izplačevanja družinskih pokojnin (na podlagi ZPIZ), toženec pa, da gre za plačila na podlagi ZOZP in ne na podlagi ZPIZ, pri čemer je trdil, da sta stranki s poravnavami uredili vsa pretekla razmerja, zato tožnik ne more terjati ničesar več.

11. Toženec v pritožbi navaja, da izvensodne poravnave izkazujejo poplačilo celotne škode do konca leta 2012. Pritožbeno sodišče sledi tožencu o pravočasni podanosti navedb o tem, da sta pravdni stranki s poravnavami uredili vsa pretekla razmerja iz škodnega dogodka. Trditev, da iz izvensodnih poravnav izhaja poplačilo celotne škode do konca leta 2012, je zato pravočasna.

12. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti pobotnega ugovora vpogledalo v regresne zahtevke tožnika (A31, A34, A38) in sklenjene poravnave (A32, A35, A39, B2). Pritožbeno sodišče je zaradi upoštevanja in presoje utemeljenosti pravočasne trditve toženca, da je s poravnavami zajeta vsa škoda, nastala do konca leta 2012, na seji ponovno vpogledalo v navedene listine (prvi odstavek 347. člena ZPP). Iz poravnave v prilogi A32 izhaja, da se plačilo zneska 3.581,41 EUR nanaša na škodo, ki je tožniku nastala do 31. 12. 2010. Poravnava v prilogi A35 izkazuje, da se plačilo zneska 3.592,62 EUR nanaša na škodo, ki je tožniku nastala do 31. 12. 2011, iz poravnave v prilogi A38 pa, da se plačilo zneska 3.588,05 EUR nanaša na škodo, ki je tožniku nastala do 31. 12. 2012. Na podlagi poravnave v prilogi B2 je bila tožniku izplačana škoda v višini 8.569,52 EUR. Skupni znesek, ki je bil tožniku izplačan na podlagi poravnav, tako znaša 19.331,60 EUR, kar med pravdnima strankama ni sporno.

13. Pritožbeno sodišče je po vpogledu v izvensodne poravnave (priloga A32, A35, A39, B2) ugotovilo, da se poravnave po vsebini nanašajo na škodo, ki je tožniku nastala do konca leta 2012. Iz zapisa „škoda“ v poravnavah ne izhaja, da se plačilo nanaša le in zgolj na škodo iz naslova izplačanih družinskih pokojnin (po ZPIZ). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi vsebine poravnav zaključilo, da tožnik ni izkazal, da se plačani zneski nanašajo izključno na plačilo škode iz naslova izplačanih družinskih pokojnin. Sama vsebina regresnih zahtevkov, v katerih je tožnik od zavarovalnice zahteval izplačilo škode iz tega naslova, pa ni odločilna za presojo vsebine sklenjenih poravnav. Za presojo, kaj je bilo na podlagi sodnih poravnav tožniku izplačano, je odločilna vsebina poravnave (A38). Iz nje pa jasno izhaja, da plačani zneski zajemajo škodo, nastalo do 31. 12. 2012. V ta okvir pa po presoji pritožbenega sodišča sodi tudi škoda, ki je tožniku nastala zaradi izgube prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker besedilo poravnav ne omogoča zaključka, da se po poravnavah plačani zneski nanašajo le na plačilo škode iz naslova družinskih pokojnin, je pobotni ugovor toženca utemeljen.

14. Terjatvi tožnika in toženca sodišče pobota do vzajemne višine terjatev. Po izrecni zahtevi tretjega odstavka 324. člena ZPP in tretjega odstavka 319. člena istega zakona mora izrek sodbe obsegati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota, takšna odločba pa postane pravnomočna. O ugovoru pobota je mogoče odločiti le pod pogojem, da obe terjatvi v času odločanja sodišča še obstajata – ko nastopijo časovne meje pravnomočnosti sodbe – to pa je trenutek zadnje glavne obravnave. Trenutek, ko se terjatvi pobotata, je trenutek, ko sodišče odloči o obstoju pobotne terjatve, to pa je dan izdaje sodbe. Sodna odločba, v kateri sodišče odloči tudi o ugovoru pobota in sodno pobota medsebojni terjatvi pravdnih strank, lahko učinkuje le za naprej, zato se pobot opravi na dan zaključka glavne obravnave. Zaključek glavne obravnave pa je dan izdaje izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje (7. 5. 2018). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikova terjatev na dan izdaje sodbe znaša 21.997,54 EUR, pri čemer se je od zamude toženca s plačilom glavnice 21.997,54 EUR od dne 10. 10. 2015 do 7. 5. 2018 nateklo 4.545,21 EUR zakonskih zamudnih obresti, kar pomeni, da tožnikova terjatev znaša 26.532,75 EUR. Terjatev, ki jo toženec uveljavlja v pobot, pa na dan zadnje glavne obravnave znaša 30.014,43 EUR (glavnica 8.569,52 EUR, pri čemer zakonske zamudne obresti za čas od 27. 10. 2010 do zadnje glavne obravnave 7. 5. 2018 znašajo 5.434,00 EUR; glavnica 3.581,41 EUR, pri čemer zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 31. 5. 2011 do zadnje glavne obravnave 7. 5. 2018 znašajo 2.080,25 EUR; glavnica 3.592,62 EUR, pri čemer zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 1. 8. 2012 do zadnje glavne obravnave 7. 5. 2018 znašajo 1.703,61 EUR; glavnica 3.588,05 EUR, pri čemer zakonske zamudne obresti za čas od 29. 4. 2013 do zadnje glavne obravnave 7. 5. 2018 znašajo 1.464,97 EUR).

15. Terjatev toženca na dan zadnje glavne obravnave znaša 30.014,43 EUR, terjatev tožnika pa 26.532,75 EUR. Ker je terjatev toženca višja od tožnikove, po njunem medsebojnem pobotu do vzajemne višine terjatvi prenehata in je posledično tožbeni zahtevek neutemeljen. Zato je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 21.997,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2015 do plačila zavrnilo.

16. Ker je pritožba toženca utemeljena glede pobotnega ugovora (358. člen ZPP), ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo; ugotovilo je obstoj v pobot uveljavljane terjatve ter odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Posledica spremenjene odločbe na drugi stopnji je tudi sprememba pravdnega uspeha strank, kar terja spremembo stroškovne odločitve.

17. Po spremembi sodbe je tožnik s svojim zahtevkom v celoti propadel, zato je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona dolžan tožencu povrniti stroške postopka. Vrednost spornega predmeta znaša 180.275 točk. Tožencu so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali naslednji pravdni stroški: stroški odgovora na tožbo v višini 1.200 točk (tar. št. 19), stroški prve pripravljalne vloge v višini 1.200 točk, stroški druge pripravljalne vloge v višini 900 točk, stroški tretje, četrte in pete pripravljalne vloge v višini 600 točk (tar. št. 19), stroški za zastopanje na naroku 12. 12. 2016 v višini 1.200 točk, stroški zastopanja na naroku 15. 5. 2017 v višini 600 točk, stroški zastopanja na naroku 7. 5. 2018 v višini 300 točk (tar. št. 20). Prav tako se tožencu prizna nagrada v višini 600 točk za pripravljalno vlogo z dne 4. 4. 2018. Tožencu se prizna tudi urnina v višini 50 točk za narok 15. 5. 2017, upravičen pa je tudi do materialnih izdatkov višini 2 % oz. 1 %, ki znašajo 88,5 točk. Toženec je tako upravičen do nagrade v višini 7.938,50 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 4.763,10 EUR, povečano za 22 % DDV pa 5.810,98 EUR. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 5.810,98 EUR, v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

18. V pritožbenem postopku je toženec s pritožbo v celoti uspel, prav tako v revizijskem postopku. Tožencu so v pritožbenem postopku nastali naslednji stroški: stroški sestave pritožbe (pct. 19.331,60 EUR) v višini 750 točk (tar. št. 21), stroški odgovora na pritožbo v višini 1375 točk (pct. 70.189,36 EUR), stroški predloga za dopustitev revizije v višini 1000 točk (pct. 41.900,07 EUR, tar. št. 21), stroški revizije (pct. 41.900,07 EUR, tar. št. 21) v višini 1200 točk ter materialni izdatki v višini 2 % oz. 1 % v višini 53,25 EUR, skupaj 4378,25 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 2.626,95 EUR, povečano za 22 % DDV pa 3.204,88 EUR. Predlog toženca za odmero višje nagrade za predlog za dopustitev revizije (1.375 točk) in revizijo (1.650 točk) je pritožbeno sodišče zavrnilo. Tožencu so v pritožbenem postopku nastali tudi stroški sodnih taks za pritožbo v višini 621 EUR in za revizijo v višini 939 EUR. Skupni stroški pritožbenega in revizijskega postopka toženca tako znašajo 4.764,88 EUR, kar je tožnik dolžan tožencu plačati v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).