Jedro

Navedbe glede preganjanja in nevarnosti, ki naj bi konkretni osebi grozile, morajo biti konkretno opredeljene, tožnik pa je tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru rekel, da se mu konkretno ni nič hudega zgodilo in se mu tudi v primeru vrnitve v izvorno državo ne bo. Sama politična nestabilnost v državi pa še ne pomeni, da konkretni osebi grozi preganjanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji navedel, da prihaja iz Gvineje Bissao in da ni pripadnik nobene posebne etnične skupine. Iz izvorne države je odšel leta 2014, vanjo pa se ni več vrnil, ker novi predsednik povzroča probleme, razpustil je parlament in v državi je brezvladje. Nihče v državi ne mara tega predsednika. Predsednik in parlament nimata dobrih odnosov. Glede razlogov za odhod iz izvorne države je še navedel, da se mu v izvorni državi ni nič hudega zgodilo, ni bil ogrožen, mučen, niti preganjan. Če bi se vrnil nazaj v izvorno državo se mu ne bi nič zgodilo, vendar se zaradi razmer, kakršne so sedaj, ne želi vrniti. V nadaljevanju tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Nadalje ugotavlja, da za tožnika ni mogoče ugotoviti, da bi bile njegove izjave neprepričljive oziroma da jim ne bi bilo mogoče verjeti. Iz njih izhaja, da je izvorno državo zapustil zato, ker se ni razumel z direktorjem davčne službe, kjer je bil zaposlen, prav tako pa se ni razumel s člani svoje družine. Kljub zatrjevanim težavam z direktorjem davčne službe je bil ob svojem odhodu iz izvorne države septembra 2014 tam še vedno tudi zaposlen. Težave z glavnim direktorjem davčne službe naj bi bile v tem, da mu direktor ni dal kakšnega konkretnega dela, je pa zaradi svojega položaja celo pridobil službeni potni list, s katerim je septembra 2014 odpotoval iz države. Težave, da mu glavni direktor ni dodeljeval dela in drugih nalog po mnenju tožene stranke ni mogoče povezati z razlogi, ki jih za priznanje statusa begunca navaja in določa 20. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je nadalje na osebnem razgovoru tudi navedel, da pripada etnični skupini Fula, kateri pripada tudi njegova mama in da naj bi bili ti diskriminirani s strani Futa Fula, vendar te izjave ni posebej konkretiziral. Tožena stranka pa na podlagi javno dostopnih informacij ugotavlja, da so pripadniki te etnične skupine najštevilčnejša etnična skupina v državi in da ni informacij o tem, da bi bili posebej diskriminirani. Razen tega je tudi rekel, da njegov oče ni bil državljan Gvineje Bissao in da zaradi tega tožnik ne bi mogel kandidirati za vodstvene položaje oziroma za položaj predsednika države. Vendar tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izpostavil, da je želel kandidirati za kakršenkoli vodstven položaj. Poleg tega možnost kandidiranja za predsednika države ni temeljna človekova pravica. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka tudi pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tožnik ni navajal, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev in ravno tako ni navajal, da bi bil v izvorni državi izpostavljen nehumanemu ravnanju ali mučenju, iz javno dostopnih informacij pa tudi ne izhaja, da bi v izvorni državi obstajala situacija mednarodnega ali oboroženega spopada.

2. Tožnik v tožbi navaja, da dejanja, ki lahko pomenijo utemeljen strah pred preganjanjem iz 26. člena ZMZ-1, imajo lahko oblike preganjanja, kot jih našteva drugi odstavek 9. člena Direktive Sveta 2004/83/ES, ni pa to nujno, saj ima preganjanje lahko različne pojavne oblike, ta dejanja pa so v citirani direktivi in drugem odstavku 26. člena ZMZ-1 našteta le primeroma. Lahko pa se pojavijo tudi v drugih oblikah. Tožena stranka je tožnika ocenila kot verodostojnega in bi morala njegove navedbe o tem, da je bil diskriminiran na podlagi etnične pripadnosti, ki predstavljajo razlog za priznanje statusa begunca, vzeti kot utemeljene. Tožena stranka se tudi ni opredelila do vseh navedb tožnika o razlogih, zaradi katerih je podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Izrecno je navedel, da se v svojo izvorno državo Gvinejo Bissao noče vrniti iz razloga slabih političnih razmer v državi in je navedel, da je novi predsednik razpustil parlament in da je diktator in da lahko samovoljno ubija in zapira ljudi. Iz tega razloga je tožnik tudi zapustil izvorno državo. Pri tem je tožnik tudi izrecno navedel, da je novi izvoljeni predsednik leta 2014 po nacionalnem radiu dal izjavo, naj tožniku odvzamejo potni list. Dejstvo, da s pridobitvijo potnega lista naknadno ni imel težav, pa izhaja iz tega, ker je poznal svojega direktorja B.B., kar pa nikakor ne pomeni, da ne bo imel težav s predsednikom, če se vrne v izvorno državo. Poleg tega ni nujno, da bo še vedno imel zagotovljeno delovno mesto v prejšnji službi. Vse to so navedbe, ki so relevantne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Poleg tega javno dostopna poročila o državi Gvineja Bissao opozarjajo na kronično politično nestabilnost še posebej od leta 2014 dalje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Tožnik je zahteval tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvršitev izpodbijane odločbe, vendar je sodišče s sklepom št. I U 898/2019-8 z dne 29. 5. 2019 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da čeprav je ugotovila, da je mogoče tožnikovim izjavam verjeti, pa to še ne pomeni, da zanje ni potrebno ugotoviti povezanosti z razlogi preganjanja, kot jih določa 27. člen ZMZ-1. Tožena stranka se je opredelila do navedbe tožnika, da pripada etnični skupini Fula in da naj bi bili ti diskriminirani s strani Futa Fula. Te svoje izjave pa tožnik ni posebej konkretiziral niti ni navedel, v čem naj bi bil kot pripadnik Fula diskriminiran. Ob tem pa ne gre spregledati, da je bil 15 let zaposlen na ministrstvu za finance, torej v pomembni državni inštituciji, in tožena stranka je tudi ugotovila na podlagi javno dostopnih informacij, da so pripadniki tožnikove etnične skupine najštevilčnejša etnična skupina v državi in ni zaslediti podatkov o tem, da bi bili posebej diskriminirani. Tožena stranka izpostavlja, da morajo biti navedbe dovolj konkretne, kar pa v primeru tožnika ni mogoče trditi. Izjave, da se bo vrnil v izvorno državo, ko bo tam svoboda in da je zelo nevarno, so zelo pavšalne in nekonkretizirane. Ugotavljanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite je vezano izključno na osebo, ki vloži prošnjo za mednarodno zaščito, in na razloge, ki so povezani s to osebo.

4. Tožba ni utemeljena.

5. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke.

6. Sodišče se sicer strinja s tem, da so lastnosti preganjanja v Direktivi Sveta 2004/83/ES in drugem odstavku 26. člena ZMZ-1 zgolj primeroma navedene, vendar pa tožnik ni navedel tudi nobenih drugih pojavnih oblik preganjanja, zaradi katerih bi mu bilo mogoče priznati mednarodno zaščito. Prav tako se sodišče strinja s tožbeno navedbo o tem, da je pri presoji utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito potrebno tudi ugotavljanje verjetnosti, da bi bila oseba podvržena prepovedanemu ravnanju v bodoče, vendar pa tožnik tudi ni izkazal, da bi mu v bodoče grozilo preganjanje. Pri tem sodišče izrecno opozarja na to, da je pri podaji prošnje na vprašanje, kaj meni, da bi se mu zgodilo, če bi se moral vrniti nazaj v Gvinejo Bissao, odgovoril, da se mu ne bi nič zgodilo (stran 7 zapisnika o podaji prošnje). Tudi na osebnem razgovoru je na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se vrnil nazaj, povedal, da je sicer v njegovi službi še vedno na položaju C.C. (glavni direktor davčne uprave), vendar pa je hkrati tudi rekel, da s samim predsednikom države ni imel problemov (stran 8 zapisnika o osebnem razgovoru).

7. Sodišče tudi ne more slediti navedbam, da bi bil tožnik preganjan zato, ker je pripadnik etnične skupine Fula, saj ni navedel, da bi bil konkretno zaradi tega preganjan. Na strani 5 zapisnika o osebnem razgovoru je rekel zgolj to, da so pripadniki Futa Fula vedno diskriminirali Fula, ni pa tega konkretiziral niti ni navedel, da bi se mu zaradi tega karkoli zgodilo. Pri tem je treba upoštevati, na kar opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo, da je imel tožnik službo v pomembnem državnem organu. Pri podaji prošnje je izrecno navedel, da v svoji državi ni bil ogrožen, da ni bil mučen in ni bil preganjan in da se mu ni nič hudega zgodilo (stran 7 zapisnika o podaji prošnje). Res je ugotovljena tožnikova verodostojnost, vendar pa to še ne pomeni, da bi njegove izjave kazale na to, da je bil preganjan ali da bi mu grozilo preganjanje v bodoče. Odločba v tem delu sama s seboj ni v nasprotju.

8. Tožnik je sicer res navedel, da je izvorno državo zapustil iz razloga slabih političnih razmer, ker je novi predsednik razpustil parlament, vendar pa je ob tem hkrati tudi povedal, da se njemu konkretno ni nič hudega zgodilo, kar je bilo že pojasnjeno v tej sodbi. Res je tudi to, da je tožnik na osebnem razgovoru rekel, da je novo izvoljeni predsednik po radiu rekel, naj se tožniku odvzame potni list, vendar je istočasno izjavil, da zaradi tega ni bil zaskrbljen, saj je bil dober prijatelj s članom družine predsednika države, ki je bil njegov direktor in mu je ime B.B. V nadaljevanju pa je rekel, da je dobil službeni potni list, ki mu je glede na njegov položaj v službi pripadal (stran 7 zapisnika o osebnem razgovoru). Torej tudi v tem primeru niso podani elementi preganjanja tako, kot so opisani v 26. členu ZMZ-1. Sodišče se zato ne more strinjati, da bi tožnik imel težave s predsednikom v primeru vrnitve v izvorno državo, saj je na osebnem razgovoru (stran 8 zapisnika) na vprašanje, kaj se bo zgodilo, če bi se vrnil nazaj in ali so še kakšne druge nevarnosti, izrecno rekel, da s samim predsednikom ni imel probleme, pač pa je še vedno na položaju v njegovi službi C.C. 9. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da ni nujno, da bi tožnik, če bi se vrnil v izvorno državo, še vedno imel zagotovljeno delovno mesto v prejšnji službi, vendar pa to, če ga služba ne bo čakala, še vedno ne pomeni preganjanja v smislu 26. člena ZMZ-1. Glede tožbenih navedb, da je tožena stranka prezrla, da je tožnik rekel, da se bo v izvorno državo vrnil, ko bo svobodna in da je rekel, da je v izvorni državi zelo nevarno, pa sodišče poudarja, da morajo biti navedbe glede preganjanja in nevarnosti, ki naj bi konkretni osebi grozile, konkretno opredeljene, tožnik pa je tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru celo sam rekel, da se mu konkretno ni nič hudega zgodilo in se mu tudi v primeru vrnitve v izvorno državo ne bo. Sama politična nestabilnost v državi pa še ne pomeni, da konkretni osebi grozi preganjanje.

10. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

11. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, s čimer je smiselno predlagal tudi, da se opravi glavna obravnava, vendar pa je sodišče ocenilo, da ta dokaz ni potreben, saj je bil dokaz z zaslišanjem tožnika izveden že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot pri osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno, saj tožnik tudi ni izkazal, zakaj bi njegova izpovedba pred sodiščem bila drugačna kot pa v upravnem postopku. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.