Jedro

Zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse bi bila lahko pravilna, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da (in kako hitro) je nepremičnino, ki predstavlja skupno premoženje, realno mogoče prodati, pri tem pa se ne more sklicevati na stanje (pogajanj med pravdnima strankama) pred več kot enim letom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin predlog za oprostitev plačila sodne takse za revizijski postopek. Odločilo je, da mora toženka 5.205,00 EUR takse plačati v desetih obrokih po 520,50 EUR.

2. Zoper tak sklep se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki predlaga spremembo ali razveljavitev sklepa. Ob ugotovitvi sodišča, da mesečno prejme 446,34 EUR pokojnine, ne zmore 10 mesecev zaporedoma plačevati po 520,50 EUR. S tem ji je odvzeta pravica do pravnega sredstva.

Toženka je skupna lastnica stanovanja, ne solastnica. Deleži na premoženju niso določeni in v postopku N 227/2007 vsaka od strank zatrjuje svoj višji delež. Dokler je tako, prodaja ni mogoča. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Z odločitvijo, da mora pritožnica takso plačati v obrokih, je pravica do pravnega sredstva stranki nedvomno zagotovljena, saj takšna odločitev plačilu sodne takse odvzema položaj procesne predpostavke.(1) Pritožbene navedbe o odvzemu pravice do pravnega sredstva zato niso utemeljene.

5. Utemeljene pa so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni dovolj skrbno proučilo pritožničinih možnosti plačati odmerjeno sodno takso. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z (nezapisanim, a dovolj jasnim) izhodiščem sodišča prve stopnje, da stranka, ki skriva premoženje ali stranka, ki ima večje premoženje v “slabše likvidni“ obliki ne more biti upravičena do oprostitve plačila sodne takse. A ugotovitve, da je premoženjsko stanje takšno, da stranki omogoča plačilo sodne takse, morajo biti jasne in nedvoumne.

6. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo le, da prejema 446,34 EUR pokojnine mesečno in da je solastnica nepremičnine večje vrednosti. Iz razlogov sklepa ni mogoče ugotoviti, da ima še kakšno premoženje ali prejemke. Da pri nepremičnini v resnici ne gre za solastnino, ampak skupno lastnino (po nedoločenih deležih) pravzaprav izhaja že iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijanega sklepa (8. točka). Ugotovitev, kako likvidno je skupno nepremično premoženje, sodišče prve stopnje v sklepu ne poda. Sklicuje se na svoje ugotovitve v sklepu s 27. 11. 2014. Pritožnica trdi, da je situacija glede možnosti prodaje stanovanja sedaj drugačna. V zvezi s tem ni nepomembno to, da je skupni lastnik nepremičnine nasprotna pravdna stranka v tem postopku.

7. Izpodbijani sklep očitno temelji na predpostavki, da bi lahko pritožnica svoj delež na nepremičnini prodala (oziroma morala prodati), da bi lahko plačala sodno takso (prvi obrok že takoj, ko postane sklep pravnomočen), saj sicer mesečni obrok sodne takse presega višino toženkinih mesečnih prejemkov. Takšna odločitev je lahko pravilna, a le, če poprej sodišče prve stopnje ugotovi, da (in kako hitro) je nepremičnino realno mogoče prodati, pri tem pa se ne more sklicevati na stanje (pogajanj med pravdnima strankama) pred več kot enim letom.

8. Višje sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, da bo sodišče prve stopnje popolno ugotovilo okoliščine, na podlagi katerih odloča o predlogu za oprostitev plačila sodne takse.

Op. št. (1): VSL sklep I Cp 4323/2006 in številne druge.