Jedro

Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati splošne informacije in pridobiti dodatna poročila o tožnikovi izvorni državi.

Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje je tudi ugotovitev, da je tožnik nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije in ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo, drugo in sedmo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka). Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost je ugotovljena, v dne 2. 2. 2024 vloženi prošnji za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja) navedel, da je musliman, ni poročen, končanih ima šest razredov osnovne šole, da je 10. 1. 2021 ilegalno odšel iz Kosova v Slovenijo, kjer ima mater, očeta, tri brate in sestro. V Kosovo se ne more vrniti zato, ker se je v času vojne na Kosovu njegov stric, ki je bil Albanec, poročil s Srbkinjo, zato so ga ubili, nato pa so ubili še stričevega sina. Ko se je stričeva hči na materino željo poročila s Srbom, so iskali tudi tožnikovega očeta, ki je Kosovo zapustil leta 2012. Tožniku, ki je v tem času živel v ... pri dedku in babici, je oče povedal, da je bolje, da zapustijo Kosovo, da se ne bo še njim kaj zgodilo. Hoteli so ugrabiti tožnikovo sestro, očetu so grozili s pištolo, ko je delal na komunali, tožniku pa dejali, naj zapusti svojo državo. Ko je tožniku mati v šolo prinesla malico, so jo udarili po glavi, da je izgubila zavest in sploh ni vedela, kaj se je zgodilo. Napisali so ji listek, da za njih ni rešitve in da morajo zapustiti državo. Dan po tem, ko si je opomogla, so odšli. Tožnik je navedel, da so dogodek prijavili European Union Rule of Law Mission in Kosovo (v nadaljevanju EULEX), kjer so jim rekli, da ni druge rešitve, kot da odidejo iz države, saj jim ta skupina, ki je zelo nevarna, ne bo dala miru. Večkrat so odšli na policijo v Gllogoc in Prištino. Ko so želeli dogodek prijaviti, jih niso vzeli resno oziroma jih niso obravnavali, temveč so zgolj dejali, da naj odidejo. Nato so tudi pisno podali prijavo, vendar policija tudi na to ni ničesar ukrenila. Enkrat so jim sledili z vozilom, ko so bili v vozilu vsi družinski člani. Sledili so jim z dvema voziloma. Želeli so jih ustaviti sredi ceste, vendar se jim je oče uspel izogniti. Sestra, ki je sedela zadaj, je opazila, da so iz vozila znamke Mercedes, črne barve, potegnili pištolo in to lahko tudi potrdi. Tožnikova družina je zapustila Kosovo že leta 2012, tožnik pa leta 2019. Tožnik je navedel, da je najprej njegov oče prišel v Slovenijo, ki je dobil dovoljenje za prebivanje. V tem času so drugi družinski člani živeli pri dedku in babici ter drugih sorodnikih, teti in stricih, na Kosovu. Tožnik je prišel v Slovenijo prvič leta 2014 ali 2016, ne ve točno. Vstopil je legalno z vsemi dokumenti in bil v Sloveniji do leta 2019, ko ga je prijela policija in ga vrnila nazaj, ker je bil polnoleten in ni imel urejenega statusa. Tožnik ilegalno biva v Sloveniji od leta 2021. Povedal je, da prej za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker ni vedel, da ta možnost sploh obstaja. Tožnik je živel od leta 2019 do 2021 pri očetovi sestri. Odšel je, ko so pripadniki nevarne skupine (v nadaljevanju pripadniki Bablokat) ugotovili, da živi pri teti. Tožnik misli, da je kriminalni združbi, ki je po mnenju tožnika najbolj nevarna banda na Kosovu, ime Bablokat, da je na čelu član specialne enote policije - komandir A. A., ki ima sedem ali osem bratov, ki so prav tako člani te skupine in po izjavi tožnika največji kriminalci na Kosovu. Meni, da gre za mešano skupino Albancev in Srbov, ki trguje in izsiljuje. Ko so prišli k teti, da bi videli tožnika, je bil sicer tožnik v hiši, vendar ga je stric skril. Pripadniki Bablokat so bratrance prosili, da dajo telefonsko številko tožnikovega očeta in bratrancem naročili, naj jim sporočijo, ko tožnik pride na Kosovo. Tožnik je že prej živel v strahu, da ga ne bi našli. Po tem dogodku je ugotovil, da ne more biti več na Kosovu, ker je prenevarno, saj bi ga našli in se mu maščevali. Tožnik je takoj po tem dogodku zapustil Kosovo. Tožnik je ta dogodek prijavil policiji, ki je v 24-ih urah prišla k teti na dom in jim povedala, da so nemočni, enako so povedali tudi na EULEX. Srbi in Albanci v skupini Bablokat, ki jo sestavljajo hudodelci srbske in albanske narodnosti, tožnika preganjajo zato, ker se je stric poročil s Srbkinjo. Pobuda za pregon prihaja iz srbske strani, ta je po izjavi tožnika stopila v stik s hudodelci srbske narodnosti v tej skupini in prek njih dosegla, da jih sedaj preganja celotna združba. Ta komandir pa izkorišča svoj položaj.

3.Toženka je povzela tožnikov osebni razgovor, v katerem v bistvenem potrdi svoje navedbe iz Prošnje. Tožnik je povedal, da je do leta 2014 živel na Kosovu, potem je prišel v Slovenijo k očetu, ki jim je uredil vizume za združitev družine. Tožnik je opisal dogodke in razloge za odhod tožnikovega očeta iz Kosova, ki je odšel zaradi groženj kriminalne združbe z imenom Bablokat, člani katere so očetu dali pištolo v usta in mu dejali, naj zapusti Kosovo, drugače bodo uničili njega in njegovo družino. Povedal je, da je v Sloveniji bil do leta 2019, ker mu je do takrat veljal vizum. Potem ni imel več možnosti podaljšanja vizuma in je dobil ukaz s strani policije, da mora državo zapustiti v 24-ih urah. Odšel je na Kosovo, kjer je bil do leta 2021, potem pa je zopet prišel ilegalno v Slovenijo, kjer je od leta 2021. Na Kosovu je hodil v šolo do petega razreda, ko so prišli v Slovenijo, je hodil v šesti razred, ampak ni uspel končati razreda zaradi jezika. Na Kosovu je delal v piceriji, s tem zaslužkom je preživljal sebe in babico. Če je bilo potrebno, je prosil družino, da mu pošlje denar. Zaslužil je 150 eur na mesec, babica je imela pokojnino 75 eur. Živela sta sama in to je zadostovalo za preživetje. Ciljna država je bila Slovenija, ker je v Sloveniji njegova družina, zato drugam ni mogel iti. Leta 2013 se je družina preselila v Slovenijo. Tukaj ni bilo nobenih težav. Ko mu je dovoljenje za prebivanje poteklo, se je moral vrniti nazaj na Kosovo. Takrat so se zopet začele težave. Tožnik je povedal, da je poleti leta 2019, ko se je vrnil na Kosovo iz Slovenije, odšel v kraj ..., kjer je živela njegova babica. Našel si je delo v kraju B., kamor se je vozil približno tri mesece z vlakom. Po treh mesecih se je na vlaku srečal z A. A., ki ga je prosil, da naj družina C. C. zapusti državo, v nasprotnem primeru pa bodo vse likvidirali in, da bo enako, kar je storil stricu in sinu storil tožnikovemu očetu. Tožnik je zato takoj pustil službo in odšel v kraj D. k teti. Ko so prišli Pripadniki Bablokat k teti, ga je stric skril v kopalnico. Po treh dneh je tožnik zapustil tetino stanovanje. Tožnik je bil ilegalno od leta 2019 do leta 2021 v Italiji, kjer je delal približno šest mesecev v pekarni in zaslužil 6.000 evrov. Ko se je vrnil v Prištino, je odšel s prijateljem ilegalno v Slovenijo, kamor je prišel približno 24. 5. 2021 in od takrat je tukaj. Tožnik je povedal, da je ob prihod v Slovenijo dal vlogo za delovno dovoljenje v Sloveniji, a ni še dobil odgovora. Ko so ga prijeli policisti, so mu dejali, da je njegova vloga zavrnjena. V času, ko je bil v Sloveniji, je imel nekaj težav s policijo, nekaj kaznivih dejanj. Od Slovenije pričakuje, da mu dovolijo, da je s svojo družino. Tožnik ne bi zapustil države, če ne bi imel težav s pripadniki Bablokat, saj si vsak namreč želi ostati v svoji državi. Sorodniki na Kosovu nimajo nobenih težav. Težave imajo samo oni, to je družina C. C. Tožnik ne ve kaj bi se zgodilo, če bi se vrnil, verjetno bi ga ujeli in tako prisilili očeta, da se vrne, lahko bi bila oba ubita, tega ne more povedati zagotovo. Tožnik se ne želi vrniti na Kosovo. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker sploh ni vedel, da obstaja možnost, da lahko zaprosi zanjo. Nazadnje, ko je bil dobljen s strani slovenske policije, ni imel druge možnosti in je zaprosil za mednarodno zaščito, ker se pač ne more vrniti na Kosovo.

4.Toženka je ugotovila, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel osebne razloge in sicer težave s kriminalno skupino Bablokat. Povzame tožnika, da so se po vojni začeli pritiski na strica, zakaj se je poročil s Srbkinjo, da se je A. A. hotel maščevati tistim, ki so imeli kakršnekoli povezave s Srbi. Toženka je Prošnjo na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 štela za očitno neutemeljeno, ker je tožnik navedel samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1.

5.Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ni izkazal preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Razlogi, ki jih je navajal tožnik, po oceni toženke nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnikova individualna situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. Tožniku ni verjela in ocenila kot nelogično, da kriminalna skupina Bablokat išče tožnikovo družino zaradi strica in njegove poroke s Srbkinjo, sorodnike, ki so ravno tako povezani s stricem in še živijo na Kosovu, pa pustijo pri miru (npr. očetovo sestro, ki je hkrati sestra tožnikovega stric, in prosilčeve bratrance, pri katerih je glede na svoje izjave ob podaji prošnje nekaj časa živel in kjer so ga člani te skupine iskali). Toženka je ocenila, da je kriminalna skupina imela možnost pridržanja tožnika ob dogodku na vlaku, če bi res želeli eliminirati vse člane tožnikove družine. Kot nelogične in nasprotujoče je ocenila tudi ostale izjave tožnika o skupini Bablokat. Toženka ni sprejela za verjetno, da bi se vodja in posledično celotna skupina Bablokat želela maščevati vsem, ki imajo povezave s Srbi, če pa so bili v taisti skupini ravno tako Srbi. Toženka je ugotovila, da gre za mešano narodnostno sestavo skupine Bablokat, da so v skupini tudi Albanci, z vodjem A. A. na čelu, da so sodelovali s Srbi in imeli povezave z njimi, zato ni štela za verjetno, da bi bili tožnik in njegova družina problem. Toženka je izpostavila, da se je tožnikov oče leta 2013 vrnil na Kosovo in tam ostal eno leto, pa se mu ni nič zgodilo. Izpostavila je, da se je tudi tožnik od leta 2012 večkrat vračal na Kosovo, kriminalno skupino pa je srečal enkrat (na vlaku), zato gre po oceni toženke za enkraten dogodek srečanja s kriminalno skupino, ko se mu, razen opozorila, naj ne bi nič zgodilo. Toženka je ugotovila, da je šlo za eno srečanja s kriminalno skupino in da se tožniku v njegovi državi dejansko ni nič zgodilo. Tožnika naj bi iskali zaradi strica, ki je že pokojen. Toženka je ugotovila, da ni jasen niti subjekt preganjanja oziroma resne škode. Ob predpostavki, da bi tožnik navedel takšna dejanja, ki bi lahko pomenila preganjanje ali resno škodo, kot sta opredeljena v 26. oziroma 28. členu ZMZ-1, bi to v skladu s 24. členom ZMZ-1 pomenilo, da ga preganjajo (oziroma so povzročitelji resne škode) nedržavni subjekti. Nedržavni subjekti pa so lahko subjekt preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, česar pa tožnik ni dokazal. Tožnik je po oceni toženke podal nasprotujoče si izjave tudi glede prijave dogodka policiji in Eulexu. Tako je ob podaji prošnje navedel, da je dogodke prijavil in sicer naj bi EULEX rekel, da naj raje odidejo iz države, policija pa naj ne bi želela sprejeti njegove prijave. Nasprotno pa je tožnik na osebnem razgovoru navedel, da je dogodek prijavil policiji, ki je v roku 24 ur prišla in rekla, da so nemočni. Toženka je kot izjemno malo verjetno ocenila, da bi predstavniki EULEX tožnika odslovili in mu rekli, da ni druge rešitve, kot da odidejo iz države. Toženka ni mogla ugotoviti, ali je tožnik dogodek prijavil in kako je policija odreagirala. Toženka je še ugotovila, da tožnik drugih težav v izvorni državi ni navedel. Toženka je na podlagi obrazloženega ugotovila, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in zato na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 Prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno.

6.Iz obrazložitve izhaja, da je toženka po ugotovitvi: (i) da tožnik prihaja iz Kosova, države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo; (ii) da tožnik ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini; (iii) da ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo; (iv) da ni razlogov, ki bi kazali na to, da Kosovo zanj ne bi bila varna izvorna država; (v) da se je tožnik kljub zatrjevanim težavam večkrat vrnil na Kosovo; (vi) da se je na Kosovo vrnil za eno leto njegov oče; (vii) da naj bi po eni verziji navedb tožnik na Kosovu živel celo dve leti (2019 - 2021), brez kakršnihkoli groženj, Prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

7.Iz obrazložitve izhaja, da je toženka Prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi sedme alineje 52. člena ZMZ-1. Ugotovila je, da tožnik ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa. Tožnik je v Slovenijo prišel nazadnje ilegalno 24. 5. 2021, namero za mednarodno zaščito pa je podal šele 20. 11. 2023 na policijski postaji Šiška, kar dve leti in pol po njegovem prihodu v Slovenijo. Tožniku ni verjela, da ni vedel za mednarodno zaščito, ker se po oceni toženke od osebe, ki bežijo pred preganjanjem ali resno škodo, pričakuje, da zaprosi za pomoč pristojnih organov takoj, ko je to mogoče, pa četudi s svojimi preprostimi besedami. Toženka je še izpostavila, da ima tožnik v Sloveniji razširjeno družino, ki bi mu lahko pomagala pri vložitvi vloge oziroma pri iskanju pomoči državnih organov, saj so vedeli, da je na slovenskem ozemlju ilegalno. Glede na to, da ima tožnik v Sloveniji več članov družine, bi jih po mnenju toženke, zagotovo lahko bistveno prej prosil za pomoč pri vzpostavitvi kontaktov s pristojnimi organi, tako kot je to storil novembra 2023 (ko mu je v postopku pomagala sestra E. E., ki je kontaktirala pristojni organ v zvezi z začetkom postopka), ali pa bi za pomoč zaprosil sam. Glede na to, da je tožnik v Sloveniji že prej bival na podlagi dovoljenja za prebivanje, po oceni toženke ne gre za neuko osebo, ki ne bi poznala upravnih postopkov in ki, kot sam pove, malo govori slovensko. Toženka je po ugotovitvi, da je tožnik nezakonito vstopil na ozemlje Slovenije, da se ni javil oblastem, ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, Prošnjo zavrnila (tudi) na podlagi sedme alineje 52. člena ZMZ-1.

8.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Povzetek navedb tožnika

9.Tožnik zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponoven postopek

10.Tožnik se z dokazno oceno tožene ne strinja in meni, da se dejansko stanje ni v zadostni meri razjasnilo. Navaja, da je Kosovo res z Odlokom razglašena za varno izvorno državo, vendar meni, da je toženka dolžna pridobiti dodatna poročila o njegovi izvorni državi, saj ni nemogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).

11.Nasprotuje ugotovitvi toženke, da Kosovo zato, ker se je večkrat vrnil v izvorno državo, ne predstavlja tveganja za morebitno "resno škodo" in predlaga svoje zaslišanje, da bi ovrgel očitek o nasprotjih v izjavah glede samih stikov in ogroženosti s strani kriminalne združbe Bablokat od leta 2019 do 2021.

12.Tožnik še navaja, da je travmatične dogodke, ki jih je artikulirano in verodostojno pojasnil, doživel kot mladoletnik, se zbal tako za svoje življenje kot življenje svojcev, zato ni mogel v celoti časovno pojasniti. Izpostavlja, da je v Prošnji in osebnem razgovoru zatrjeval, da ga je bilo izjemno strah ob vseh dogodkih, ki so se zgodili. Trdil je in še vedno, da gre "za najbolj nevarno bando na Kosovem".

13.Tožnik predlaga vpogled v ovadbe proti osebi, ki se je predstavila z imenom F. F. s Kosova, z dne 4. 6. 2024. in 5. 6. 2024, v zvezi s katerim se vodi predkazenski postopek glede groženj. Poudarja, da se te grožnje vežejo na preteklost, torej sam razlog, zakaj je sploh uveljavljal mednarodno zaščito v Sloveniji. Trdi, da bi utrpel resno in individualno ogroženost svojega življenja s strani nedržavnih subjektov, da mu izvorna država ne bi nudila primerne pomoči, kot mu je že prej ni. Ne le njemu, tudi njegovi družini. Starši ga kot mladoletnika (po vojni) niso uspeli legalizirati v Sloveniji, kar je manko, kar pa ni predmet navedenega spora.

14.Tožnik meni, da njegova izvorna država ni pravna, nadzorujejo jo mafijske združbe kot Bablokat, člani so vpeti v kriminalne aktivnosti, v policijo in politiko. Ni bistveno, katere narodnosti so, ker izvajajo protipravna dejanja sistematično. Tožnik trdi, da je bil stric inšpektor (ki naj bi podeljeval uporabna dovoljenja gospodarskim subjektom in ki je bil poročen z ženo srbske narodnosti). Meni, da njegove izjave niso bile nelogične, neprepričljive in nasprotujoče. Ponavlja, da ga je kriminalna združba pod vodstvom policijskega komandirja A. A. želela ubiti, oz. "celo družino C. C. uničiti". Tožnik je še sedaj v strahu.

15.Tožnik v zvezi z očitkom, da Prošnje ni podal v najkrajšem možnem času v prvi varni državi pojasnjuje, da je želel na kakršnikoli način k svoji primarni družini, tudi ilegalno, kar je povsem življenjsko. Meni, da toženka ni pravilno uporabila materialno pravo s tem, da se je odločila, da ni bil preganjan niti mu ni bila in mu ne bo povzročena s strani nedržavnega subjekta resna škoda, kot je opredeljeno v členu 24, 26 in 28 ZMZ-1.

Povzetek navedb tožke

16.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

17.V zvezi s tožbenim ugovorom glede dodatnih poročil o izvorni državi izpostavlja, da je na podlagi tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1 zavezana redno spremljati razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih institucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij. Če ministrstvo ugotovi bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v državi, ki je bila razglašena kot varna, ali če se pojavijo dvomi o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka, ministrstvo ponovno preveri, ali se država lahko še opredeli kot varna izvorna država in predlaga razveljavitev odločitve o določitvi države za varno izvorno državo, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za njeno razglasitev kot varno izvorno državo. Če bi se ugotovilo bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v izvorni državi tožnika, bi bila ta država umaknjena iz seznama varnih izvornih držav. Toženka ponavlja, da se je tožnik od odhoda iz Kosova leta 2012 večkrat vrnil nazaj na Kosovo, kriminalno skupino je srečal enkrat, ko se mu, razen opozorila, ni nič zgodilo, kar po mnenju toženke izkazuje, da tožniku v izvorni državi ne grozi ne preganjanje in ne resna škoda. Toženka glede na to, da je bila izpodbijana odločba izdana 16. 4. 2024, vročena 6. 6. 2024 ugovarja, da so prepozne navedbe in dokazni predlog z zaslišanjem tožnika.

18.Toženka ponavlja, da je tožnik podal nasprotujoče si izjave glede prijave dogodka pretepa policiji in Eulexu. Navaja, da ni mogoče ugotoviti ali je tožnik dogodek prijavil, kako je policija odreagirala. Tožnik česa takega ni zatrjeval in niti ne izkazal in dokaj kmalu po zatrjevani prijavi zapustil Kosovo in se ni pozanimal o razpletu zatrjevane prijave in ni počakal na razjasnitev okoliščin.

19.Toženka ponavlja, da je imel tožnik možnost podati prošnjo za mednarodno zaščito že, ko je prispel nazadnje v Slovenijo ilegalno in sicer 24. 5. 2021. Namero za mednarodno zaščito pa je podal šele 20. 11. 2023 na policijski postaji Šiška, kar je okoli dve leti in pol po njegovem prihodu v Slovenijo. Ponavlja, da ne sledi tožniku, da ni vedel za mednarodno zaščito, ker se od osebe, ki beži pred preganjanjem ali resno škodo, pričakuje, da zaprosi za pomoč pristojnih organov takoj, ko je to mogoče, pa četudi s svojimi preprostimi besedami.

O sodni presoji

Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1 do A4, B1, štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-807/2024. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni zaslišalo tožnika, ker se ta vabilu na zaslišanje ni odzval.

Tožba ni utemeljena.

21.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

22.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami. Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

23.Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1.

24.Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito. Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.

25.Ob upoštevanju povzete materialnopravne podlage, izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

26.Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje s strahom zaradi maščevanja skupine Bablokat, zaradi poroke tožnikovega strica s Srbkinjo, ki je pokojen in zaradi katere naj bi tožnikova družina že leta 2012 odšla v Slovenijo. Tožnik je prišel v Slovenijo prvič leta 2014 in nato leta 2021, v zvezi s čimer je vložil Prošnjo. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja. Toženka se je do vseh tožnikovih navedb in razlogov za uveljavljanje prošnje za mednarodno zaščito v celoti opredelila. Tožnik v tem upravnem sporu ne konkretizira tožbenih razlogov niti ne opredeli, da bi bila in v čem naj bi bila dokazna ocena toženke zmotna ali nepopolna in ne navede drugih razlogov, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Sodišče še pojasnjuje, da so subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu ZMZ-1, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu ZMZ-1 so: (i) država; (ii) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; (iii) nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu ZMZ-1. Pravilna je tako tudi ugotovitev, da tožnik, glede na to, da je zatrjeval strah pred pripadniki Bablokat (naj bi šlo za nedržavni subjekt), ni dokazal, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu ZMZ-1. Po presoji sodišča je pravilna tudi ugotovitev toženke, da tožnik ni izkazal preganjanja niti resne škode, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu ZMZ-1. Teh ugotovitev toženke tožnik v tožbi v bistvenem niti ne prereka in tudi v tožbi (le) ponavlja in povzema tožnikovo izjavo iz osebnega razgovora, ki pa razlogov preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1 in lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, ne dokazuje, kar vse je pravilno ugotovila toženka. Pri tem tožnik niti ne navede, da in zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani odločbi storila toženka. Ta se je do njih opredelila in pravilno presodila, da zatrjevan strah tožnika, upoštevajoč vse tožnikove navedbe, v izvorni državi tožnika niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Zato tudi v upravnem sporu predloženi ovadbi z dne 4. 6. 2024. in 5. 6. 2024, ki naj bi dokazovali tožnikov strah pred skupino Bablokat, glede na zgoraj povzeto, ne dokazujeta razlogov za nobeno od oblik mednarodne zaščite. Tožnik z vztrajanjem pri istih navedbah, ne more doseči drugačne odločitve glede statusa mednarodne zaščite. Sodišče v zvezi z v tožbi izraženim nestrinjanjem z ugotovitvami toženke pojasnjuje, da ima tožnik pravico do nestrinjanja z izpodbijano odločbo, kar pa utemeljenosti tožbe ne dokazuje.

27.Tožnik se vabilu na zaslišanje v tem upravnem sporu ni odzval, zato niso utemeljeni tožbeni ugovori v zvezi z ugotovitvijo toženke, da so tožnikove izjave nelogične, neprepričljive in nasprotujoče.

28.Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je toženka upoštevala razloge, ki jih je tožnik sam navedel za odhod in za to, da se ne želi vrniti na Kosovo, ki pa jih je, kot že obrazloženo pravilno štela za dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite po ZMZ-1 in Prošnjo, po ugotovitvi, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, pravilno na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1, pravilno zavrnila.

29.Tožnik s ponovitvijo svojih navedb iz upravnega postopka, do katerih se je prepričljivo opredila toženka, ne da bi tožnik navedel konkretni tožbeni razlog v zvezi s povzetimi navedbami, ne more uspeti v tem upravnem sporu. Sodišče ugotavlja, da se je do vseh navedb tožnika v celoti in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijani odločbi, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišče poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena.

30.Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje je tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

31.Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.

Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.

Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Kosovo z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1). Sodišče ugotavlja, da je na vse navedbe tudi v tem delu pravilno in popolno odgovorila toženka z izpodbijano odločbo. Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna.

Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati splošne informacije in pridobiti dodatna poročila o tožnikovi izvorni državi. Tudi po presoji sodišča je pravilna ugotovitev toženke, upoštevaje tudi nesporno dejstvo, da se je tožnik vračal na Kosovo, da tožnik ni navedel nobenih okoliščin, ki bi izkazovala, da Kosovo zanj osebno ni varna država, zato se dokazno breme ni prevalilo na toženko. Neprerekana je trditev toženke, da ministrstvo ni ugotovilo bistvenega poslabšanja položaja človekovih pravic na Kosovu, ki je bila razglašena kot varna in da se niso pojavili dvomi o izpolnjevanju pogojev, zato ni začela postopka po tretjem odstavku 61. člena ZMZ-1.

Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje je tudi ugotovitev, da je tožnik nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije in ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa.

Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, če je prosilec nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije ali protipravno podaljšal svoje bivanje in se brez pravega razloga ni javil oblastem ali ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa (sedma alineja 52. člena ZMZ-1).

Ni sporno, da je tožnik v Slovenijo prišel nazadnje ilegalno 24. 5. 2021, namero za mednarodno zaščito pa je podal 20. 11. 2023 na policijski postaji Šiška, torej skoraj dve leti in pol po njegovem prihodu v Slovenijo. Sodišče pojasnjuje, da se tožniku ne očita, da Prošnje ni podal v najkrajšem možnem času v prvi varni državi, ampak, da Prošnje ni podal v najkrajšem možnem času v Sloveniji, zato so tožbene navedbe, da je želel v Slovenijo, neutemeljene. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, upoštevajoč vse konkretne okoliščine primera, predvsem, da je bil tožnik v Sloveniji že leta 2014, da se je vrnil na Kosovo leta 2019 zato, ker ni imel urejenih dokumentov v Sloveniji, da ima v Sloveniji ožjo družino, da je od ilegalnega vstopa do vložitve Prošnje preteklo skoraj dve leti in pol, da tožnik ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa, zato je Prošnjo pravilno zavrnila tudi na podlagi sedme alineje 52. člena ZMZ-1.

Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve.

Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.

Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).

Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.

Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .

Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).

Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2, 52/1-7

Pridruženi dokumenti:*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.