Jedro

Namen 495. člena v povezavi s 496. členom ZGD-1, da se vzpostavi obveznost vračila prepovedanih plačil, vendar samo v razmerju proti družbeniku. S 495. členom ZGD-1 je prepovedano plačilo dolžnikovemu družbeniku in če je tako plačilo kljub temu opravljeno, ga je dolžan družbenik skladno s 496. členom ZGD-1 vrniti. To pomeni, da bi imel dolžnik v primeru plačila po poroštvu terjatev do družbenika iz dveh pravnih naslovov: iz naslova poroštva po 1028. členu OZ in iz naslova vračila prepovedanih plačil po 496. členu ZGD-1. Prepovedano je (gospodarsko gledano) neodplačno razpolaganje v korist družbenika.

Izrek

Pritožbi upnika A se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na terjatev pod zap. št. 238 spremeni tako, da se glasi: „Terjatev pod zap. št. 238 je verjetno izkazana.“ Pritožbi upnika B se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na terjatev pod zap. št. 264, ki jo je prerekal upnik C, spremeni tako, da se glasi: „Terjatev pod zap. št. 264 v višini 35.332.249,60 EUR je verjetno izkazana.“ Pritožba upnika D, se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o verjetnosti terjatve pod zap. št. 266.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o priznanih, prerekanih in verjetno izkazanih terjatvah odločilo tako, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 03. 03. 2011, ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa. Iz navedenega seznama in iz obrazložitve sklepa izhaja, da niso verjetno izkazane terjatve upnika A pod zap. št. 238, ki jo je prerekala C, terjatev upnika B v višini 35.232.449,60 EUR pod zap. št. 264 (prerekala C) in terjatev dolžnikovega edinega družbenika D pod zap. št. 266, ki jo je prerekala upraviteljica prisilne poravnave.

Zgoraj navedeni upniki, za katere je sodišče odločilo, da njihove terjatve niso verjetno izkazane, so zoper sklep vložili pravočasno pritožbo. Upnika A in B sta uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP, upnik D pa zmotno uporabo materialnega prava. Smiselno so predlagali spremembo sklepa v izpodbijanem delu tako, da sodišče odloči, da so njihove terjatve verjetno izkazane, podredno pa razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbi upnikov A in B sta utemeljeni, pritožba upnika D pa ni utemeljena.

O PRITOŽBAH UPNIKOV A IN B Upnik A je pod zap. št. 238 prijavil terjatev v višini skupno 6.734.226,38 EUR na podlagi dveh poravnalnih izjav po dveh kreditnih pogodbah, in sicer št. LD 1011000085 in št. LD 1005000114. Upnik B je pod zap. št. 264 (poleg terjatve, zavarovane z ločitveno pravico) prijavil terjatev v višini 35.332.249,60 EUR na podlagi poroštvene pogodbe št. 623/09 z dne 24. 12. 2009. Upnik C je prerekal navedeni terjatvi. Sodišče prve stopnje je odločilo, da terjatvi nista verjetno izkazani z obrazložitvijo, da upnika uveljavljata terjatev iz naslova poroštva, ki ga je dolžnik dal za zavarovanje obveznosti edinega družbenika po kreditnih pogodbah z upnikoma. Zavzelo je stališče, da bi z izplačilom dolžnik poravnal obveznost družbenika proti tretji osebi, s čimer je kršeno načelo ohranitve osnovnega kapitala, kar pa je po določbi 495. člena ZGD-1 prepovedano.

68. člen ZFPPIPP določa, da je verjetno izkazana tista prerekana terjatev, za katero sodišče odloči, da je verjetno izkazana. Pri presoji, ali je terjatev verjetno izkazana, sodišče upošteva samo opis dejstev o obstoju terjatve v prijavi terjatve in listinske dokaze, ki so bili priloženi tej terjatvi, in 1. če je terjatev prerekal upravitelj: opis dejstev o neobstoju terjatve v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev ali 2. če je terjatev prerekal upnik: opis dejstev o neobstoju terjatve v ugovoru o prerekanju terjatve in listinske dokaze, ki so bili priloženi temu ugovoru (1. in 2. odstavek cit. člena).

Upnika v pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določilo 495. člena ZGD-1, ki opredeljuje načelo ohranjanja osnovnega kapitala. Sodišče druge stopnje pritrjuje upnikoma, da je namen 495. člena v povezavi s 496. členom ZGD-1, da se vzpostavi obveznost vračila prepovedanih plačil, vendar samo v razmerju proti družbeniku. S 495. členom ZGD-1 je prepovedano plačilo dolžnikovemu družbeniku in če je tako plačilo kljub temu opravljeno, ga je dolžan družbenik skladno s 496. členom ZGD-1 vrniti. To pomeni, da bi imel dolžnik v primeru plačila po poroštvu terjatev do družbenika iz dveh pravnih naslovov: iz naslova poroštva po 1028. členu OZ in iz naslova vračila prepovedanih plačil po 496. členu ZGD-1. Prepovedano je (gospodarsko gledano) neodplačno razpolaganje v korist družbenika. Zato ne drži, da bi navedena določila ZGD sama po sebi prepovedovala, da dolžnik poravna svoje obveznosti po poroštvu tretji osebi. Kot že rečeno, če je dolžnik porok (za kredit svojega družbenika), ima upnik pravico regresirati plačane zneske že po 1028. členu OZ. V zvezi s 495. in 496. členom ZGD-1 pa je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi 2. odstavek 86. člena OZ o delni ničnosti, ki med drugim določa, da če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega. Če so torej prepovedana izplačila dolžnika družbenikom, ni pa izkazano, da bi upnik nastopal kot t.i. slamnati mož, ni mogoče šteti, da je avtomatično prepovedano plačilo upniku na podlagi poroštva, pa čeprav za družbenikov kredit. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Katero premoženje (vrednostno izraženo) je potrebno za ohranitev osnovnega kapitala, se presoja po določbah bilančnega prava. Upnik, ki je prerekal terjatvi bank, ni izkazal, da banka ne bi takšnega posla sklenila (ob ravnanju z ustrezno gospodarsko skrbnostjo) v enakih okoliščinah tudi z nepovezano (tretjo) osebo. Pavšalne trditve o tem namreč ne zadoščajo. Zgolj trditve, da dajanje poroštva oziroma zavarovanja ni dolžnikova osnovna dejavnost, ne izkazujejo prikritega izplačila družbeniku. Trditvena podlaga upnika C, v tej smeri pa je preskromna za zaključek, da gre pri plačilu po omenjenih poroštvih za poseg v osnovni kapital dolžnika oziroma da gre za prikrita izplačila samim družbenikom. Upnik C sicer meša prikrita izplačila iz osnovnega kapitala s prikritimi izplačili iz dobička, vendar gre v načelu za enake pravne kategorije, kjer je mogoče smiselna uporaba določb o d.d. za d.o.o., saj je inštitut iz 227. člena ZGD za d.d. smiselno enako urejen za d.o.o. v 495. in 496. členu ZGD-1. Ne glede na navedeno pa upnik C ni zmogel svojega trditvenega bremena. Zato je sodišče prvima dvema pritožbama ugodilo in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP sklep sodišča o verjetnosti terjatev upnikov A in B spremenilo tako, da je sporni terjatvi obeh bank spoznalo za verjetno izkazani.

O VERJETNOSTI TERJATVE UPNIKA D Upnik D je prijavil terjatev pod zap. št. 266, in sicer nepogojno iz naslova oprave storitve v višini 12.035,81 EUR in pogojno terjatev iz naslova poroštva v preostanku, pri čemer gre v prijavi pod tč. II-IX za poroštva upnika, dana dobaviteljem dolžnika za dobavljeno blago, pod tč. X-XII za poroštva za kreditne obveznosti dolžnika do kreditodajalcev, pod tč. XIII pa za poroštvo zavarovalnici za plačilo obveznosti dolžnikove zavarovalne police. Upraviteljica prisilne poravnave je navedeno terjatev upnika D prerekala, sodišče prve stopnje pa je odločilo, da ni verjetno izkazana in je sledilo upraviteljičinim razlogom, razvidnim iz končnega seznama preizkušenih terjatev: terjatev je prenehala s pobotom po 164. členu ZFPPIPP (12.035,61 EUR), upnik ni navedel okoliščin, določenih v 5. točki 60. člena ZFPPIPP, po 498. členu ZGD se terjatev šteje kot kapital, dolžnik izkazuje tudi terjatev do dolžnika (pravilno upnika) v višini 11.132.093,12 EUR. Če namreč upnik uveljavlja terjatev kot pogojno terjatev, mora po 5. točki 60. člena ZFPPIPP navesti določen opis okoliščin, nastanek katerih pomeni uresničitev odložnega ali razveznega pogoja, s katerim je povezana terjatev.

Upnik D se sicer pritožuje zoper celoten sklep sodišča prve stopnje, vsebinsko pa le zoper odločitev sodišča, da terjatev pod tč. II-XIII ni verjetno izkazana. Trdi, da je v prijavi jasno navedel, da mu bo terjatev nastala na podlagi uveljavljanja regresne pravice tretjega do dolžnika, saj temelji na regresni pravici, ki izhaja iz obveznosti upnika do dolžnikovega poroka. Regresne pravice ne bi bilo, če se ne bi izpolnil pogoj, t.j. neplačilo glavnega dolžnika. Ne glede na to pa sodišče druge stopnje ocenjuje, upoštevajoč določilo 5. točke 60. člena ZFPPIPP in 498. člena ZGD-1, da upnik ni dovolj določno navedel okoliščin iz 5. točke 60. člena ZFPPIPP. Upnik D namreč ni navedel, kdaj naj bi terjatev zapadla in kdaj bi jo bilo treba poravnati. Če bi bil takrat dolžnik podkapitaliziran (kar je glede na postopek prisilne poravnave najverjetneje), upnik D kot družbenik ne bi mogel uveljavljati regresa zaradi plačila po poroštvu, saj je kot dolžnikov družbenik v tem času kot dober gospodarstvenik dolžan zagotoviti dolžniku lastni kapital. Navedbe upnika D, da dolžnik ni bil podkapitaliziran v času, ko so bila ustanovljena poroštva, niso pravno relevantne. Kot že rečeno, so odločilne okoliščine, nastanek katerih pomeni uresničitev odložnega pogoja, torej takrat, ko nastopi dolžnost dolžnika, da poroku povrne vplačane zneske. Omejitve po 498. členu ZGD-1 namreč nastopijo od začetka postopka prisilne poravnave.

Pritožbeno sodišče prav tako ne soglaša z upnikom D, da je treba razlikovati poroštvo za dobavo blaga od poroštva za kredite, saj ocenjuje, da gre v obeh primerih za pravna dejanja družbenika, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojil (3. odstavek 498. člena ZGD-1). Tudi na ta način se družbenik izogne obveznosti, da bi družbi zagotovil lastni kapital. Družbeniki samostojno odločajo, kako bodo financirali družbo, vendar v kriznih obdobjih prevzemajo tveganje, da če bo družba prišla v stečaj ali prisilno poravnavo, bodo zanje veljale posledice po 498. členu ZGD-1. Niso utemeljena izvajanja upnika D, da ga ne zadenejo posledice 498. člena ZGD-1, ker se s prejetim poroštvom za dobavljeno blago dolžnikove obveznosti niso povečale. Za pravna dejanja po 498. členu ZGD-1 ne bi šlo le, če bi se obveznosti dolžnika dejansko (gospodarsko gledano) zmanjšale. Če pa ostajajo obveznosti družbe enake, spreminja se le čas izpolnitve, gre za pravna dejanja, ki gospodarsko gledano ustrezajo posojilu.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje o verjetnosti terjatve upnika D že iz navedenih razlogov pravilna, se sodišču druge stopnje ni bilo treba ukvarjati s pritožbenimi razlogi glede pobotanja terjatve in obstoja nasprotne terjatve dolžnika napram upniku.

Glede na navedeno se pokažejo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe o nedoločnosti prerekanja posameznih postavk terjatev pod zap. št. 266. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da zaradi zgoraj navedenih razlogov ni verjetno izkazana nobena od postavk prijavljene terjatve, katere seštevek je 41.986.551,12 EUR.

Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal upnik D, so se izkazali za neutemeljene. Prav tako niso podani niti tisti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča, da terjatev upnika D ni verjetno izkazana in je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.