Jedro

Toženka sicer res ni eksplicitno navedla, da naj sodišče v primeru, da bi se ugotovilo, da vendarle gre za skupno premoženje (čemur je sicer vseskozi nasprotovala), ugotovi višji toženčev delež na njem od tožničinega. Vendar je sodišče prve stopnje nepravilno sprejelo zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, kljub nekaterim trditvam in ugotovitvam, ki to domnevo zanesljivo izpodbijajo.

Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje le tisti, ki pošteno ravna v pravnem prometu. Izvršilni postopek pa ni pravni promet, zato ima originarno pridobljena, a nevknjižena pravica zakonca prednost. Zakonca sta skupaj ustvarila novo stvar, s tem ko sta drugemu tožencu podarjeno nepremičnino v III. gradbeni fazi dokončala (spremenila) v hišo, ki je primerna za bivanje.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka in III. točka v zvezi s popravnim sklepom) spremeni tako, da se izvršba, ki poteka pred Okrajnim sodiščem v Domžalah In 02/00114, na stanovanjsko hišo na naslovu v ..., parc. št. 1, k. o. X, vl. št. 1 k. o. X, izreče za nedopustno v deležu do 27,50 %, v preostalem delu pa se tožbeni zahtevek zavrne. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje glede izreka nedopustnosti izvršbe v tem deležu potrdi.

II. Tožnica in prva toženka naj v medsebojnem razmerju sami krijeta vsaka svoje pravdne stroške, vključno s pritožbenimi.

Obrazložitev

1. Prva toženka je upnica v razmerju do drugega toženca, svojega brata oziroma dolžnika, tožnica pa je njegova bivša žena. Pred Okrajnim sodiščem v Domžalah poteka izvršilni postopek na nepremičnino, navedeno v izreku te sodbe, ki je v času vložitve aktualnega izvršilnega predloga (In 02/00114) vpisana kot izključna last drugega toženca, in to na podlagi darilne pogodbe z dne 19. 8. 1976. Gre za stanovanjsko hišo, v kateri prebivata tožnica in drugi toženec. Tožnica je kot tretja oseba v izvršilnem postopku vložila ugovor, nato pa to tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na 1/2 predmetne nepremičnine, in sicer iz naslova skupnega premoženja zakoncev.

2. Tožnica in drugi toženec sta sklenila zakonsko zvezo avgusta leta 1977, razvezala sta se novembra leta 2000. Oče drugega toženca J. Š. je drugemu tožencu avgusta 1976 z darilno pogodbo podaril predmetno nepremičnino, in sicer v III. gradbeni fazi, s tožnico pa sta jo skupaj dokončala in usposobila za bivanje. Upnica je vložila predlog za izvršbo leta 2002. Leta 2007 sta tožnica in drugi toženec z notarskim zapisom o delitvi skupnega premoženja zakoncev, prodajno pogodbo in pogodbo o ustanovitvi dosmrtne služnosti SV 225/2007 uredila medsebojna razmerja. Drugi toženec tožnici vseskozi priznava polovični delež na predmetni nepremičnini iz naslova skupnega premoženja, prva toženka pa ji ga oporeka, češ da ne gre za skupno premoženje zakoncev, ker ni bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, pač pa pred njo in z darilom očeta drugega toženca.

3. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo že tretjič. V drugem sojenju je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo in je odločitev o tem postala pravnomočna. Vendar je bila tožnica uspešna z revizijo (sklep VS RS II Ips 40/2017).

4. Vrhovno sodišče RS je v tej zadevi kot odločilno izpostavilo naslednje (9. tč. navedenega sklepa): „Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, kdaj sta tožnica in drugi toženec vlagala v sporno nepremičnino tako, da sta stanovanjsko hišo, ki jo je drugi toženec dobil v dar v tretji gradbeni fazi, dokončala. Torej, ali je bilo to v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (ZTLR), ko se je lastninsko pravico na nepremičnini lahko pridobilo tudi z vlaganji v tujo nepremičnino [kot gradnjo na tujem zemljišču (24. do 26. člen ZTLR), kar je originarni način pridobitve lastninske pravice], ali v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ko je bilo kot temeljno načelo uveljavljeno načelo superficies solo cedit, torej povezanost zemljišča in objekta (primerjaj 8. člen SPZ), in pridobitev lastninske pravice na nepremičnini z vlaganji v tujo nepremičnino sploh ni bila več mogoča. Bistveno je torej ločevanje med pravnim režimom pridobitve lastninske pravice na nepremičnini do leta 2003 po ZTLR in od leta 2003 po SPZ (ko se z vlaganji v tujo nepremičnino oziroma z gradnjo na tujem zemljišču lastninska pravica na nepremičnini sploh ni mogla več pridobiti, ker je bilo strogo uveljavljeno načelo superficies solo cedit).“

5. In še (12. tč.): „Upoštevaje navedeno materialnopravno izhodišče revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno presojali pravni standard nove stvari oziroma spremenjene identitete zgradbe, ko sta ga razlagali izrazito togo in v duhu današnjega (po uveljavitvi SPZ) razumevanja lastninsko pravnega režima (ko je vse, kar je po namenu trajno na nepremičnini, sestavina nepremičnine v skladu z 8. členom SPZ). Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč stališče sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru sporna nepremičnina ni spremenila identitete in da posledično ni prišlo do spremembe stvarnopravnega položaja na sporni nepremičnini, materialnopravno zmotno, saj gre za primer, ko je drugi toženec dobil v dar od svojega očeta nepremičnino, ki je tedaj v naravi predstavljala stanovanjsko hišo, zgrajeno do tretje gradbene faze (ki ni bila primerna/sposobna za bivanje), (bivša) zakonca pa sta to hišo dokončala, tako da je postala sposobna za bivanje.“

6. V tretjem sojenju je torej z izpodbijano sodbo prvostopenjsko sodišče ugodilo zahtevku zoper prvo toženko (ne pa tudi zoper drugega toženca, ker da ta ugovoru tretje osebe v izvršbi ne nasprotuje). Sledilo je povzetemu materialnopravnemu izhodišču in presodilo, da sta tožnica in drugi toženec kot zakonca skupaj ustvarila novo stvar. Ocenilo je, da je v primerjavi s podarjeno nepremičnino s skupnim vlaganjem ta sedaj postala nova stvar. Ker naj prva toženka ne bi uveljavljala, da je delež drugega toženca na nepremičnini višji od tožničinega, pač pa je trdila, da gre izključno za last drugega toženca, pa se je pokazalo, da gre za skupno premoženje, se z višino deležev zakoncev na njem ni ukvarjalo, pač pa je po zakonski domnevi odločilo, da sta deleža zakoncev na tej nepremičnini enaka. Posledično je izvršbo na tožničin polovični delež izreklo za nedopustno. Odločilo je še o stroških postopka, po načelu uspeha, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici (11.546,66 EUR). S popravnim sklepom je odločitev o stroških popravilo tako, da je besedico „tožena“ popravilo v „prvo tožena“.

7. Prva toženka se proti delu sodbe sodbe, ki se nanaša nanjo, pritožuje, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Navaja, da je zaupala v javne listine, v zemljiško knjigo, zato je šla v izvršilni postopek. Trdi, da tožnica v sporno nepremičnino ni nič vlagala. Opozarja, da je tudi nikoli ni motilo, da ni lastnica. Šele sedaj zaradi izvršilnega postopka, je postala aktivna. Očita, da iz sodbe ni razvidno, zakaj naj bi bila tožnica solastnica kar do 50 %. Ne strinja se s stališčem sodišča, da bi morala uveljavljati tožbeni zahtevek, meni, da zadošča, da ni priznavala velikosti tožničinega deleža. Nato še podrobneje navaja, zakaj meni, da tožničin delež nikakor ne more biti 50 %. Trdi, da so hišo financirali starši in opisuje, kdo konkretno je izvajal katera dela. Meni, da se tožnica ne more okoristiti z darilom in da ZZZDR ne pride v poštev. Navaja, da iz izvedenskega mnenja izvedenca G. sledi, da je bil vložek zakoncev v nepremičnino kvečjemu 43% vrednosti glede na celoto, zato bi bil tožničin lahko kvečjemu 21,5%.

8. Prva toženka se pritožuje tudi zoper popravni sklep, češ da bi moral stroške nositi tudi drugi toženec, saj jih sosporniki krijejo po enakih delih. Opredeljuje še stroške te pritožbe.

9. Tožnica je na pritožbo zoper sodbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške.

10. Drugi toženec je odgovoril na pritožbo zoper popravni sklep in se zavzel za njeno zavrnitev.

11. Prva toženka je podala še odgovor na odgovor na pritožbo, česar pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker taka vloga v pritožbenem postopku ni več predvidena.

12. Pritožbi sta delno utemeljeni.

13. Čeprav je s popravnim sklepom sodišče prve stopnje vsebinsko spremenilo sklep o stroških, je dejansko popravilo lastno nehoteno pomoto, saj je iz stroškovne odločitve v izpodbijani sodbi jasno razvidno, da je sodišče stroške tožeče stranke naložilo (želelo naložiti) le prvi toženki, pa je pri tem v izreku pomotoma izpustilo besedico „prvi“. Pritožbeno sodišče je zato upoštevalo sodbo s popravkom, seveda pa tudi pritožbo, ki je bila nato usmerjena prav v vsebinsko spreminjanje stroškovnega dela sodbe v posledici pomote.

14. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, zagrešilo pa je postopkovno napako, ker ni upoštevalo vseh relevantnih trditev strank, kar je privedlo do delno napačne uporabe materialnega prava, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

15. Na načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige se prva toženka ne more sklicevati, češ da je kot upnica izvršbo sprožila le, ker je zaupala v te podatke, torej da je drugi toženec v celoti lastnik nepremičnine. Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje le tisti, ki pošteno ravna v pravnem prometu (10. čl. SPZ). Izvršilni postopek pa ni pravni promet, zato ima originarno pridobljena, a nevknjižena pravica zakonca prednost. Na jedro vseh teh očitkov je sicer že odgovorilo Vrhovno sodišče, zaradi česar so njegovi argumenti tudi dobesedno in obsežneje povzeti zgoraj. Že Vrhovno sodišče je navedlo oz. izhajalo iz ugotovitve, da sta zakonca skupaj ustvarila novo stvar, s tem ko sta drugemu tožencu podarjeno nepremičnino v III. gradbeni fazi dokončala (spremenila) v hišo, ki je primerna za bivanje. Izrecno je tudi navedlo (13. tč. obrazložitve sklepa), ko je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da naj to„ovrednoti deleže tožnice in drugega toženca na sporni nepremičnini (...)“. Očitki, da tožnica ni nič vlagala, in da ZZZDR (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) ne pride v poštev, so zato brezpredmetni.

16. Ne drži sicer, da je odločitev, zakaj je sodišče tožnici priznalo polovični delež, neobrazložena. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je določilo delež glede na zakonsko domnevo (1. odst. 59. čl. ZZZDR), ker prva toženka ni uveljavljala, da je delež drugega toženca višji od tožničinega, pač pa le, da gre za njegovo posebno (podarjeno mu) premoženje. Ne drži, da bi ji sodišče očitalo odsotnost tožbenega uveljavljanja višjega deleža zakonca (z ustreznim zahtevkom). Navedlo je, da tega (sploh) ni uveljavljala, ugovarjala oz. utemeljevala (glej 43. tč. na str. 18). To pa ne drži v celoti.

17. Toženka sicer res ni eksplicitno navedla, da naj sodišče v primeru, da bi se ugotovilo, da vendarle gre za skupno premoženje (čemur je sicer vseskozi nasprotovala), ugotovi višji delež drugega toženca na njem od tožničinega. Vendar je sodišče prve stopnje nepravilno sprejelo zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, kljub nekaterim trditvam in ugotovitvam, ki to domnevo zanesljivo izpodbijajo.1 To pa je nesporno darilo, za katerega je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da predstavlja 45 % današnje (vrednosti) nepremičnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi nekatere druge okoliščine, ki vplivajo na velikost deleža zakonca na skupnem premoženju (2. odst. 59. čl. ZZZDR določa, da se upošteva zlasti dohodek, pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja). Navaja namreč (37. tč. obrazložitve na str. 15 in 16), da so se dela na hiši plačevala v glavnem iz obrti, ki so jo imeli skupaj toženca in njuna starša, kar ovrednoti kot dohodek drugega toženca, pridobljen z delom, torej skupno premoženje, kar je pravilno. Zato so nepomembne pritožbene navedbe, kdo konkretno je na hiši kaj delal in kdo kaj plačal. Ob tem sodišče še ugotovi, da se je tožnica v zakonu bolj posvečala gospodinjstvu in otrokom, drugi toženec pa obrti in da česa drugega konkretno ni izkazanega.

18. Na podlagi ugotovljenega odločanje po domnevi torej ni pravilno. Ugotovljeno darilo enemu zakoncu (drugemu tožencu) bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati v smeri njegovega večjega deleža, tudi ob predpostavki, da nobene druge okoliščine ne vodijo do deleža, drugačnega od domnevanega (polovičnega).

19. Sodišče prve stopnje je torej s pomočjo izvedenca gradbene stroke ugotovilo, kaj konkretno pomeni hiša v III. gradbeni fazi (podrobno je to navedeno v 41. tč. na str. 17 sodbe sodišča prve stopnje) in da je to 45 % celotne vrednosti nepremičnine. Pritožba selektivno povzema in prikazuje mnenje izvedenca v podkrepitev drugačnega, višjega (57%) odstotka. Izvedensko mnenje, na katerega se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo, je jasno in nedvoumno (glej str. 5 njegovega mnenja na str. 339 spisa), pritožba pa se s tem niti ne sooči. 20. Ob ugotovitvi, da je bilo tožencu pred zakonsko zvezo podarjena nepremičnina, vredna 45 % današnje, razlika pa je bila ustvarjena skupaj, ne da bi se izpodbilo, da je k tej razliki kdo od zakoncev prispeval več od drugega, je treba torej zaključiti, da je toženčev delež na skupnem premoženju (za katerega ni podatka, da bi obsegalo še kaj) za toliko večji od tožničinega. To pomeni, da je tožničin delež 27,50 % in je izvršba (le) v tem delu na sporno nepremičnino nedopustna.

21. Na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje temu ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in nespremenjeni izpodbijani del potrdilo (353. čl. ZPP).

22. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve, pri čemer pa je tudi sicer očitek pritožnice utemeljen. Tožnica zoper enega od tožencev ni uspela, zato dela stroškov, ki so odpadli nanj, ni dolžna nositi druga tožena stranka. Utemeljeno pritožnica opozarja, da sosporniki načeloma stroške trpijo po enakih delih (1. odst. 161. čl. ZPP). Uspeh tožnice je proti prvi toženki sedaj približno polovičen, zato bi ji šli v tem deležu stroški (sicer od polovice), in obratno, sama je dolžna kriti polovico stroškov prve toženk. Glede na to, da sta imeli obe pooblaščenega odvetnika, tožnica pa za razliko od prve toženke še stroške revizijskega postopka, je senat na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP sklenil, da naj krijeta tožnica in prva toženka v medsebojnem razmerju vsaka svoje stroške postopka, vključno s pritožbenimi (2. odst. 165. čl. ZPP).

1 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 163/2017 z dne 25. 9. 2017.