Jedro

Ker je bil tožnik mobilni delavec (pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornega vozila), so v konkretnem primeru relevantne tudi določbe ZDCOPMD, ki opredeljujejo delovni čas mobilnih delavcev. V delovni čas mobilnih delavcev se ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj po 3. členu ZDCOPMD "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo čas natovarjanja in raztovarjanja na podlagi izvedenskega mnenja postavljenega izvedenca in je pravilno ugotovilo tožnikov relevantni delovni čas. Ker je postavljeni izvedenec ugotovil, da je bil tožnik v spornem obdobju prikrajšan pri plači iz naslova dodatkov za delo v nočnem času, dodatkov za delo ob praznikih in dodatkov za delo ob nedeljah, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku iz tega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati za obdobje od januarja 2007 do septembra 2010 dodatek za delo v nočnem času, dodatek za delo ob praznikih in dodatek za delo ob nedeljah v skupnem znesku 5.360,47 EUR, odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, razvidnih iz izreka sodbe, v roku 8 dni, pod izvršbo (prvi odstavek točke I izreka). Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več (zakonske zamudne obresti od neto zneskov dodatkov za obdobje od januarja 2007 do vključno novembra 2007 od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec), je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Sodišče prve stopnje je toženi stranki še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati potne stroške za obdobje od decembra 2008 do decembra 2010 v skupnem znesku 963,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, razvidnih iz izreka sodbe, v roku 8 dni, pod izvršbo (prvi odstavek točke II izreka). Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več (razliko do vtoževanega zneska 128,00 EUR za mesec junij in november 2009 ter potni stroški za obdobje od aprila do septembra 2010), je zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati iz naslova premalo izplačanih dnevnic zneske, razvidne iz izreka sodbe (točka III izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka 664,88 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka), ter da je tožena stranka dolžna plačati stroške prič A.A., B.B., C.C. in D.D. v znesku 146,00 EUR za vsakega (točka V izreka).

2. Zoper prvi odstavek točke I in prvi odstavek točke II izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sodišče nekritično in neargumentirano povzema izvedenčeve ugotovitve, zato sodba ne vsebuje jasne in pregledne obrazložitve, ki bi jo bilo mogoče preizkusiti. Iz sodbe ni razvidno, na kateri pravni podlagi je sodišče zaključilo, da tožniku niso bili izplačani vtoževani dodatki in potni stroški. Sodišče zgolj povzema izvedensko mnenje, izvedenec pa tudi ne more odgovoriti na pravno vprašanje o tem, ali je tožnik upravičen do plačila za čas razpoložljivosti. Ta čas je namreč izvzet iz okvira delovnega časa. Zaslišane so bile številne priče, a se sodišče do izpovedb ni opredelilo. Spregledalo je izpoved priče A.A., da se čas čakanja ne šteje v delovni čas, saj ta predstavlja le čas vožnje. Ta priča je tudi povedala, da je tožena stranka vsem delavcem izplačevala potne stroške v skladu z dogovorom in zakonodajo. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da se je plača obračunavala na podlagi potnih nalogov, tožniku pa je bil vselej izročen tudi obračun. Sodišče je spregledalo njegovo pojasnilo v zvezi z dogovorom glede plačila potnih stroškov. Vsakemu zaposlenemu je bilo pojasnjeno plačilo, ki je znašalo 128,00 EUR, za stroške prevoza z avtobusom pa je bil povrnjen povprečni znesek. O stroških prevoza je izpovedala priča E.E.. Tudi do tega se sodišče ni opredelilo. Ob primerjavi izvedenskega mnenja in plačilnih list je mogoče ugotoviti razhajanje, zaradi česar je dvomljiva pravilnost izvedenčevih zaključkov. Iz plačilnih list izhaja, da je tožena stranka izpolnila obveznosti do tožnika. Čas odmorov in čas razpoložljivosti se ne všteva v delovni čas. Za ta čas tožniku ne pripadajo dodatki, razen nadomestilo materialnih stroškov za prehrano in nočitve (dnevnice), kar pa je bilo tožniku v celoti plačano. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se v časovnem obdobju od leta 2006 do leta 2010 potni stroški za prihod na delo in z dela tožniku niso izpisovali na plačilnih listah. Podjetje F. je namreč za delavca nabavljalo letalske in avtobusne karte in nato bremenilo toženo stranko. Tožniku izplačani stroški iz tega naslova znašajo 5.858,00 EUR, kar je celo več, kot je bilo prikrajšanje v zvezi s tem ugotovljeno v izvedenskem mnenju. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo njene stroške postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih kršitev pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Tožnik, ki je v času sodnega postopka umrl, postopek pa nadaljuje pravna naslednica, je bil pri toženi stranki od 6. 11. 2006 do 27. 9. 2010 voznik tovornega vozila. Vtoževal je razliko v plači, nadure in dnevnice, dodatke za delo v nočnem času, ob praznikih in ob nedeljah ter potne stroške. V postopku na prvi stopnji je delno uspel, zoper zavrnilni del sodbe se ne pritožuje.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v pogodbi o zaposlitvi določena minimalna plača, ustno pa je bilo tožniku zagotovljeno plačilo do 1.750,00 EUR mesečno. Izplačani znesek nad višino minimalne plače je bil prikazan kot plačilo iz naslova dnevnic.

7. Plačilo za delo je po prvem odstavku 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Dodatki se po tretjem odstavku 127. člena ZDR določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Dodatki za poseben pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela, se lahko določijo s kolektivno pogodbo, v vsakem primeru pa so del plače. 8. Ker je bil tožnik mobilni delavec, so relevantne tudi določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl.) v zvezi z Uredbo ES št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006, ki opredeljujejo delovni čas mobilnih delavcev. V delovni čas se ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj po 3. členu ZDCOPMD "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd. 9. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje jasne obrazložitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ter da je sodišče prve stopnje zgolj nekritično in neargumentirano povzelo ugotovitve izvedenca. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni zavzelo jasnih materialnopravnih zaključkov glede upoštevanja delovnega časa v skladu s 3. členom ZDCOPMD, ter da je tožniku neutemeljeno prisodilo dodatek za čas razpoložljivosti. S tem v zvezi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na izpoved priče A.A., da se je v delovni čas štela le (efektivna) vožnja z vozilom. Tudi ostala dela, ki jih opredeljuje 3. člen ZDCOPMD, se namreč štejejo v delovni čas, torej predvsem čas natovarjanja in raztovarjanja, zato že iz tega razloga izpoved te priče ni odločilna za pravilno uporabo materialnega prava.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo ugotovitve izvedenca, ki je izračun opravljenih ur opravil na podlagi potnih nalogov in izpisov tahografa, pri čemer pa izvedenec ur čakanja za natovarjanje in raztovarjanje po podatkih v spisu ni mogel točno ugotoviti, kot je pojasnil. Zato je ure čakanja zajel v urah natovarjanja in raztovarjanja. Ugotovil je lahko le čas natovarjanja in raztovarjanja, ne pa tudi ur razpoložljivosti. Listine, na katere se je izvedenec oprl pri izdelavi izvedenskega mnenja, so nenazadnje le listinski dokazi za dokazovanje navedb. Tožena stranka ni jasno oziroma določno po urah ugovarjala nepravilnosti izvedenskega mnenja oziroma ugotovitev sodišča prve stopnje. Tudi ni predložila evidenc delovnega časa oziroma evidenc delovnega časa razpoložljivosti. Prav tako tožena stranka od tožnika ni zahtevala, da bi v potnih nalogih evidentiral čas natovarjanja in raztovarjanja. Zato pomanjkanje teh podatkov ne more biti v škodo tožnika, pri čemer je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da se je plača obračunavala na podlagi potnih nalogov. Prav tako se tožena stranka glede ur razpoložljivosti ne more uspešno sklicevati na podatke tahografa. Tahografskih podatkov niti ni predložila za celotno sporno obdobje, ampak le za čas od 6. 11. 2008 do 15. 1. 2010, čeprav je že v odgovoru na tožbo navedla, da bo te podatke naknadno predložila tudi za leti 2006 in 2007. Predloženi tahografski podatki pa so takšni, da v določenih delih čas pripravljenosti sploh ni evidentiran. Poleg tega so predložene listine v tujem jeziku.

11. Zgolj s predložitvijo listin, brez določnih navedb o vsebini listin, tožena stranka pri dokazovanju časa razpoložljivosti ne more biti uspešna. Stranka, ki dokaz predloži, mora navesti dejstva, ki naj se z dokazom ugotovijo. Materialnopravne navedbe o tem, da razpoložljivosti ni mogoče upoštevati kot delovnega časa, ne zadoščajo za to, da bi sodišče prve stopnje lahko sprejelo drugačne dokazne zaključke. Tudi splošne pritožbene navedbe o tem, da bi moral izvedenec pravilno upoštevati vsebino listin, ki so bile podlaga za izdelavo mnenja, še ne zadostujejo za ugotovitev, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo čas natovarjanj in raztovarjanja na podlagi izvedenskega mnenja. Izvedenec je v svojem zaslišanju glede ugotovljenega števila ur pojasnil, kako je opravil ta izračun, zato glede tega ni bilo potrebno izvesti njegovo dodatno zaslišanje po tem, ko je izdelal še drugo izvedensko mnenje, ki se je nanašalo na izračun prikrajšanja. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo relevantni delovni čas, je tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu utemeljeno ugodilo.

12. Pritožba je neutemeljena tudi glede odločitve o plačilu strokov za prevoz na delo in z dela. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo med strankama ustno dogovorjeno plačilo avtobusne vozovnice za relacijo G. (Hrvaška) - H. (Nemčija). Na začetku je delal 21 dni in imel 7 dni prosto, plačana pa mu je bila avtobusna vozovnica, leta 2009 pa je dobil novi delovni razpored, po katerem je delal 11 dni, dvanajsti dan je šel domov, bil 5 dni doma in se nato vrnil na delo. Zato so potni stroški nastali dvakrat mesečno, tožnik pa za navedeno drugo pot v istem mesecu ni dobil priznanega stroška vozovnice. Na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke in prič A.A. ter E.E. je še ugotovilo, da je bilo dogovorjeno, da se delavcem povrne strošek prevoza na delo in z dela enkrat mesečno v višini 128,00 EUR, glede na višino vozovnice na relaciji I. - H. (Nemčija) - I.. Upoštevalo pa je tudi izpoved tožnika, da mu tožena stranka te druge vožnje v primerih, ko je bila zaradi spremenjenega urnika opravljena tudi druga vožnja v istem mesecu, ko se je torej dvakrat mesečno vračal domov, ni plačala. V nekaterih plačilnih listinah so navedeni stroški izkazani in za te mesece tožnik stroškov ne uveljavlja, iz ostalih plačilnih list, ki predstavljajo podlago zahtevka, pa ta strošek ni razviden. Zato je sodišče prve stopnje glede na breme dokazovanja izpolnitve, ki je na toženi stranki, tožniku pravilno prisodilo vtoževane stroške za prihod na delo in z dela (130. člen ZDR). Sodišče prve stopnje s tem v zvezi zaradi pravila prekluzije (268. člen ZPP) pravilno ni upoštevalo prepozno podanih navedb tožene stranke ter prepozno predlaganih dokazov glede tega, da je družba F. za delavce tožene stranke nabavljala letalske in avtobusne karte, nato pa za te zneske bremenila toženo stranko.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).