Jedro

Če sodišče svoje obveznosti naložitve stroškov sodnega postopka nasprotni stranki v korist Republiki Sloveniji iz tretjega odstavka 46. člena ZBPP ni izvršilo in jih organ za BPP posledično od nje ne more izterjati, zakon ne daje podlage, da se jih avtomatično naloži upravičencu do BPP in s tem nanj prevali breme njihove izterjave, kot je to storila toženka v obravnavnem primeru, če prej nesporno ne ugotovi, da so ji bili plačani.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 304/2015 z dne 13. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,60 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi petega odstavka 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) tožniku naložila vrnitev prejete brezplačne pravne pomoči v znesku 180,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka izpolnitvenega roka do plačila na navedeni račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku z odločbo naslovnega sodišča z dne 5. 6. 2015 odobrena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) za vložitev tožbe, brezplačno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca A. zaradi plačila odpravnine na prvi stopnji. Zadeva se je obravnavala pod opr. št. I Pd 894/2015, za nudenje BPP pa je bila tožniku dodeljena Odvetniška pisarna B. Navedeni odvetniški pisarni so bili za nudenje BPP v zgoraj navedeni zadevi s sklepom z dne 12. 8. 2016 priznani in izplačani stroški v višini 180,23 EUR. Iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 894/2015 z dne 11. 7. 2016, ki je postala pravnomočna 7. 9. 2016, izhaja, da je bil delodajalec tožniku dolžan plačati 1.442,40 EUR in stroške postopka v višini 334,15 EUR. Toženka citira prvi odstavek 48. člena ZBPP in navaja, da je tožnika z dopisom z dne 11. 10. 2016 obvestila o uvedbi ugotovitvenega postopka in ga pozvala, naj sodišču v roku 8 dni sporoči, ali mu je delodajalec dosojeni znesek po navedeni sodbi plačal. Ker tožnik v odrejenem roku ni odgovoril, je toženka skladno z opozorilom štela, da je delodajalec obveznost po navedeni sodbi izpolnil. Ugotavlja, da je tožnik na podlagi petega odstavka 48. člena ZBPP RS dolžan povrniti stroške iz naslova BPP v višini 180,23 EUR.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da na poziv sodišča res ni odgovoril, saj je prava neuka stranka in slabo razume slovenski jezik. Poleg tega vsebine poziva sploh ni razumel. Prepričan je bil, da ga v zadevi zastopa pooblaščenec, saj sam zaradi "jezikovne bariere" tovrstnih postopkov ni zmožen voditi, kar je bil tudi razlog, da je prošnjo za uveljavljanje BPP vložil njegov pooblaščenec. Meni, da bi moral biti poziv poslan tudi pooblaščencu. Toženki očita napačno uporabo materialnega prava, saj izpodbijano odločitev opira na peti odstavek 48. člena ZBPP, ki je vezana na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne izvensodne ali sodne poravnave. Toženka dejanskega stanja o tem, ali je resnično pridobil premoženje, ni ugotavljala, zgolj okoliščina, da tožnik na poziv ni odgovoril, pa ne more avtomatično pomeniti, da je premoženje pridobil. Poleg tega meni, da tudi ni podlage za naložitev plačila celotnih stroškov. Pojasnjuje, da na podlagi sodbe z dne 11. 7. 2016 prisojene odpravnine ni prejel, kot tudi ni prejel priznanih sodnih stroškov. To pomeni, da premoženja ni pridobil. Zato je bil prisiljen pri sodišču zoper delodajalca vložiti predlog za izvršbo. Navede opravilno številko, pod katero teče izvršilni postopek in predloži sklep o izvršbi opr. št. I 466/2017 z dne 3. 3. 2017. Pojasni, da je bil izvršilni postopek zaradi postopka prisilne poravnave nad delodajalcem prekinjen, zato je tožnik v postopku prisilne terjatve prijavil terjatev. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Iz 8. točke izpodbijane odločbe izhaja, da temelji na petem odstavku 48. člena ZBPP, ki določa, da če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je, razen v primeru iz drugega odstavka tega člena, dolžan povrniti Republiki Sloveniji polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, pri čemer znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja oziroma dohodkov, prejetih na podlagi sklenjene poravnave.

7. Že zato, ker iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožnik pridobil premoženje na podlagi izvensodne ali sodne poravnave, pač pa, da mu je bil dosojen znesek s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ni pogojev za odločanje na podlagi petega odstavka 48. člena ZBPP, na kar pravilno opozarja tožnik. Že to je razlog za odpravo izpodbijane odločbe, saj je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega dostavka 237. člena ZUP).

8. Prav tako pa v obravnavnem primeru tudi ne bi bilo podlage za izdajo odločbe po prvem odstavku 48. člena ZBPP, ki določa, da če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

9. Po presoji sodišča toženka v postopku, ki ga vodi po uradni dolžnosti, nima zakonske podlage, da šteje, da tožnik s tem, ko na njen poziv z dne 11. 10. 2016, naj sporoči, ali je prejel dosojeni znesek, v odrejenem roku ni odgovoril, šteje, da je dosojeni znesek prejel, ne da bi opravila tudi kakšne druge poizvedbe (na primer poizvedbo pri zavezancu za plačilo dosojenega zneska, poizvedba pri izvajalcu brezplačne pravne pomoči in podobno). Takšna domneva je v nasprotju z načelom materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki upravnemu organu nalaga, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

10. Iz tožbenih navedb in prilog, ki jih je tožnik priložil tožbi izhaja, da je dejansko stanje, na katerem izpodbijana odločba temelji, da je tožnik na podlagi sodne odločbe pridobil premoženje, napačna, kar pomeni, da podlaga za izdajo izpodbijane odločbe ni podana.

11. Tudi sicer Republiki Sloveniji glede na citirano določbo pripada le znesek, ki ji ga ni prostovoljno povrnila nasprotna stranka oziroma ga od nje mogla izterjati. Po tretjem odstavku 46. člena ZBPP o višini stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Četrti odstavek navedene določbe določa, da če nasprotna stranka stroškov, naloženih v plačilo po prejšnjem odstavku, ne poravna prostovoljno, izvrši izterjavo na predlog pristojnega organa za BPP pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba iz prejšnjega odstavka, s katero sodišče odloči o stroških, šteje za izvršilni naslov. Če pa sodišče svoje obveznosti naložitve stroškov sodnega postopka nasprotni stranki v korist Republiki Sloveniji iz tretjega odstavka 46. člena ZBPP ni izvršilo in jih organ za BPP posledično od nje ne more izterjati, zakon ne daje podlage, da se jih avtomatično naloži upravičencu do BPP in s tem nanj prevali breme njihove izterjave, kot je to storila toženka v obravnavnem primeru, če prej nesporno ne ugotovi, da so ji bili plačani.

12. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek.

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Sodišče je stroške odmerilo v višini priglašenega zneska 285,60 evrov (500 točk po Odvetniški tarifi, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV), ki ne presega pavšalnega zneska, določenega v drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).