Jedro

1. Prevzem delavcev je veljaven tudi v primeru, ko je prejšnji delodajalec tuja pravna oseba s področja bivše SFRJ. 2. Delovna doba delavca, ki je prevzet, se kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave odločilo, da je tožena stranka dolžna izplačati tožnikom odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja kot trajno presežnim delavcem in sicer zneske, kot izhajajo iz izreka sodbe, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.12.1998 dalje do plačila, v roku 8 dni. S sodbo je naložilo toženi stranki, da tožnikom I. I., D. M. in A. P. izplača še razliko odpravnine v zneskih, ki so navedeni v sodbi, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.12.1998 dalje do plačila, v 8 dneh. S sklepom je vzelo na znanje umik tožb tožečih strank M. Š., S. H. in M. Č.

Delno je spremenilo začasno odredbo, ki jo je o tem sporu izdalo dne 21.12.1998, tako da je toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu prepovedalo, da na kakršenkoli način razpolaga z zneskom 5.363.811,10 tolarjev, povečanim za zakonite zamudne obresti od 9.12.1998 dalje. Agenciji za plačilni promet, PE Koper je naložilo, da mora toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke ali nalogu tretje osebe odreči izplačilo denarnega zneska z računa tožene stranke do skupne višine 5.363.811,10 tolarjev, povečane za zakonite zamudne obresti od 9.12.1998 dalje, razen v korist tožnikov.

Dolžnikom tožene stranke, ki so konkretno navedeni, je prepovedalo, da bi toženi stranki poravnavi terjatve, toženi stranki pa prepovedalo izterjati terjatve, ki jih ima do teh dolžnikov in prepovedalo razpolagati s terjatvami, razen v korist tožnikom.

Sodišče je odločilo, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni po pravnomočnosti odločitve v konkretnem delovnem sporu in da pritožba zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve. S sklepom je sodišče odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti stroške postopka v višini 353.970,00 tolarjev.

Zoper sodbo, ne pa tudi zoper sodbo na podlagi pripoznave, in zoper del sklepa se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in predlaga razveljavitev sodbe in začasne odredbe. Navaja, da sodišče ni upoštevalo odločilnega dejstva, da je B. Split firma tujega prava in da so tožniki sklenili s toženo stranko povsem novo in samostojno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je zanemarilo navedbe tožene stranke, da so tožniki tudi neupravičeno odklonili delo na ladjah, ki jim ga je ponudila tožena stranka z ustreznim programom in odločbo. Ni mogoče prezreti še dodatnega dejstva, da gre za pomorščake, ki praviloma opravljajo delo na vseh morjih sveta, ne pa samo na sedežu podjetja; delo jim je bilo ponujeno v skladu s pogoji I. in se praviloma sklepa za čas 6 mesecev. Če je za priznanje pravic tožnikov bila relevantna okoliščina zaposlitev v B. Split, potem bi se pričakovalo, da bo ta okoliščina imela enako težo, ko gre za obveznosti tožnikov. Glede na to je tudi nezakonita začasna odredba v delu, ki se nanaša na sporni del dosojene terjatve tožnikov. Začasna odredba dejansko pomeni blokado poslovanja tožene stranke in grožnjo za stečaj.

V odgovoru na pritožbo tožniki prerekajo navedbe v pritožbi in predlagajo njeno zavrnitev. Navajajo, da so pritožbene navedbe v nasprotju s pripoznavo tožbenega zahtevka, zato so navedbe o zagotovitvi druge zaposlitve pravno irelevantne. Sodišče je trem tožnikom odpravnino tudi zakonito dosodilo ob upoštevanju delovne dobe pri B. Split. Predložene listine oz. odločbe o razporeditvi namreč dokazujejo, da je šlo za kontinuiteto delovnega razmerja, tožniki pa nikoli niso prejeli sklepa o prenehanju delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu. Da je šlo za firmo tujega prava je pravno nepomembno, saj določbe zakona in kolektivnih pogodb zavezujejo tuje in tudi domače delodajalce. Nerazumljiva je tudi trditev tožene stranke, da odredba pomeni blokado žiro računa in grožnjo za stečaj.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi dejansko prihaja v nasprotje, saj je pripoznala zahtevke tožnikov za odpravnino za čas delovnega razmerja pri toženi stranki, ne glede na to, da tožniki po prenehanju delovnega razmerja niso sprejeli zaposlitve pri drugem delodajalcu.

Zato je nerazumljivo, zakaj v pritožbi ponovno trdi, da bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da so neupravičeno odklonili delo na ladjah po ponudbi tožene stranke in da gre za pomorščake, za katere veljajo posebni predpisi. Obenem je tudi evidentno, da se tožena stranka ne pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v sodbi na podlagi pripoznave, temveč le zoper odločitev o tem, da trem tožnikom pripada tudi razlika odpravnine. V zvezi z navedenim ugovorom pa je treba dodatno povdariti, da je tožnikom na podlagi individualnih odločb o prenehanju delovnega razmerja z dne 8.6.1998 delovno razmerje prenehalo dne 8.12.1998, do tega datuma pa jim tožena stranka ni zagotovila ustrezne zaposlitve v drugi organizaciji oz.

pri delodajalcu ali dokupila delovne dobe. Sklepi o prenehanju delovnega razmerja tožnikov so postali tudi dokončni in pravnomočni.

Zaradi tega tožena stranka nima podlage, ko izplačilo odpravnine veže še na dodatni pogoj, da tožniki že po prenehanju delovnega razmerja ne odklonijo zaposlitve pri eni od družb iz skupine B..

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, ko je trem tožnikom prisodilo razliko odpravnine, pri čemer je upoštevalo kot neprekinjeno njihovo delovno dobo pri toženi stranki in prejšnjem delodajalcu B. Split. I. I., D. M. in A. P. so bili namreč k toženi stranki razporejeni v začetku leta 1993 na podlagi odločbe o razporeditvi oz. prevzemu, ki jo je izdal direktor B. Split, odločbe o teh razporeditvah pa so postale tudi dokončne in pravnomočne. Šlo je dejansko za prevzem delavcev iz B. Split k toženi stranki, na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev, kar je navedel tudi direktor tožene stranke na glavni obravnavi dne 30.3.1999, samega prevzema teh treh delavcev pa ne osporava niti tožena stranka v pritožbi. Ker je bil torej prevzem delavcev nesporen, pa čeprav prevzem delavcev od tujega k domačemu delodajalcu, je potrebno pri obravnavanju njihovega položaja pri novem delodajalcu upoštevati določbe pozitivne zakonodaje oz. kolektivnih pogodb, ki se uporabljajo v R Sloveniji. V času prevzema teh treh delavcev (kot izhaja iz fotokopije delovne knjižice s 1.1.1993) še ni veljala Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 39/93-3/97), ki je izrečno določila pogoje za prevzem delavcev na delo v drugo organizacijo, kar pa ne vpliva na drugačno odločitev sodišča, saj je pred tem že sodna praksa sama izoblikovala stališča oz. opredelila minimalne zahteve, ki morajo biti izpolnjene pri prevzemu, med temi pa je tudi, da se delovna doba delavca, ki je prevzet, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Zato je bilo potrebno pri uveljavljanju materialnih pravic na podlagi delovne dobe pri navedenih treh delavcih upoštevati tudi delovno dobo pri tujem delodajalcu in sicer, kot da delavci niso spremenili zaposlitve, to pa v posledici odločbe o prenehanju delovnega razmerja tožnikom, kot trajno presežnim delavcem, in glede na določbo 3. odst. 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93, ki ga je tožena stranka morala spoštovati) pomeni, da se odpravnina tem delavcem izračuna z upoštevanjem skupne delovne dobe pri toženi stranki in družbi, od katere so bili prevzeti.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 368. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Potrdilo je tudi izdano začasno odredbo (v delu, v katerem jo tožena stranka sploh izpodbija in ki se nanaša na zavarovanje denarne terjatve treh tožnikov za plačilo razlike odpravnine), saj tožena stranka ni izkazala nobenega razloga za dodatno spremembo oz.

ukinitev začasne odredbe, v obsegu, kot je to storilo že sodišče prve stopnje. Tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka napada začasno odredbo v navedenem obsegu, so povsem pavšalne in jih kot takšnih ni mogoče upoštevati. Tožena stranka navaja le to, da začasna odredba dejansko pomeni blokado njenega poslovanja in da predstavlja grožnjo za stečaj, vendar teh pritožbenih navedb v ničemer ne konkretizira in podkrepi z dokazi. Zato pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenih razlogov, da bi izdano začasno odredbo kakorkoli spremenilo ali razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. točke 380. člena ZPP je pritožbo v tem obsegu zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka v pritožbi in tožniki v odgovoru na pritožbo niso priglasili.