Jedro

Glede na to, da je bil pripor pritožniku odrejen s sklepom sodišča v kazenskem postopku, je vprašanje učinkovitosti pravnih sredstev in drugih pravnih možnosti obsojenca glede odprave pripora v povezavi z navedenim sklepom stvar ustavne skladnosti ureditve kazenskega postopka in ne vprašanje pristojnosti upravnega sodišča glede zagotavljanja dodatnega (ponovnega) sodnega varstva v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, v kateri je zahteval, naj sodišče ugotovi, da mu toženka s tem, ko ga 20. 9. 2022 ni izpustila na prostost, pač pa ga še vedno zadržuje v priporu, krši njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), da sodišče toženki odredi, da ga nemudoma izpusti na prostost, ter ji naloži povrnitev stroškov postopka. Podredno, pa je zahteval naj sodišče ugotovi, da je toženka s tem, ko ga je v obdobju od 20. 9. 2022 do 7. 11. 2022 zadrževala v priporu brez sodne odločbe, kršila njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče odloči, da ga mora toženka nemudoma izpustiti na prostost do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnikovo tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da ima tožnik učinkovito sodno varstvo zagotovljeno v kazenskem postopku. V obrazložitvi sklepa je navedlo, je tožnik na podlagi pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora od 20. 7. 2022 dalje v priporu. Ta traja do nastopa kazni, oziroma najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Na podlagi četrtega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ima stranka kadarkoli med trajanjem pripora možnost vložiti predlog za odpravo pripora, kar je tožnikov pooblaščenec tudi storil. Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 10/2014 že sprejelo stališče, da tak predlog za odpravo pripora predstavlja učinkovito sodno varstvo. Enako izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča Up-369/13 z dne 24. 4. 2013, s katerim je Ustavno sodišče kot preuranjeno zavrglo ustavno pritožbo, ker pritožnik pred njeno vložitvijo ni izkoristil vseh pravnih sredstev. V tem sklepu je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da predlog za odpravo pripora kot posebno pravno sredstvo namenjeno prav temu, da se mora redno sodišče izreči o morebitnih novih dejstvih, ki lahko vplivajo na dovoljenost posega v pravico do osebne svobode. Tožniku je tako zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v kazenskem postopku.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da zadeva Up-369/13, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni primerljiva z obravnavano, ker ni šlo za situacijo, ko bi bil tožnik v priporu brez sodne odločbe. Navaja, da nikjer v obrazložitvi te ustavne odločbe ni zaslediti stališča, da predlog za odpravo pripora predstavlja učinkovito pravno sredstvo, temveč le, da je to sredstvo namenjeno temu, da se mora sodišče izreči o morebitnih novih dejstvih, ki bi lahko vplivali na dovoljenost posega v pravico do osebne svobode. Kar pomeni, da predlog za odpravo pripora ne predstavlja učinkovitega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi prizadeta oseba v okviru rednega sodišča lahko učinkovito varovala poseg v ustavno pravico do osebne svobode. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je tako stališče v zadevi I Up 10/2014 zavzelo Vrhovno sodišče, saj te svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Izpostavlja, da prizadeta oseba zoper odločitev sodišča o predlogu nima na voljo pravnega sredstva, kar samemu predlogu jemlje moč učinkovitega pravnega sredstva. Pritožba je skladno z določbo petega odstavka 361. člena ZKP dovoljena, le če senat odredi, podaljša ali odpravi pripor, ne pa tudi za primer, ko predlog za odpravo pripora zavrne kot neutemeljen. Ne strinja se s stališčem, da je imel zagotovljeno drugo ustrezno sodno varstvo tudi v času od 20. 9. 2022 dalje do 7. 11. 2022, v kar je naperjen podrejeni tožbeni zahtevek. Navaja, da bi moralo sodišče po poteku dveh mesecev (tj. najkasneje 19. 9. 2022) po izdaji sklepa o priporu, po uradni dolžnosti izdati sklep, s katerim ugotovi, ali so še podani razlogi za pripor, česar pa ni storilo. Tako je bil pritožnik od 20. 9. 2022 dalje pa vse do 7. 11. 2022, ko je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani izdal sklep, s katerim je njegov predlog za odpravo pripora zavrnil, v priporu nezakonito, pri tem pa ni imel drugega pravnega varstva ne v kazenskem ne v kakem drugem sodnem postopku. Navaja, da je v tem obdobju nedvomno prišlo do kršitve njegove pravice do osebne svobode in da so vsaj za podredni tožbeni zahtevek podani razlogi za odločanje v upravnem sporu. Sklicuje se na zadevo Up-385/01-11. Oporeka tudi odločitvi sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe in tožbi v celoti ugodi, podrejeno, pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru procesne predpostavke za tožbo po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene.

7. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo,1 morajo biti tudi za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Postopek se lahko začne le na podlagi tožbe, vložene skladno z zakonom, s katero oseba uveljavlja sodno varstvo svojih ustavnih pravic zaradi nezakonitega dejanja in v zvezi s tem postavi ustrezen tožbeni zahtevek. Da je tako tožbo mogoče obravnavati, pa morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), kar pomeni, da mora biti tožba pravočasna, dovoljena, vložena po upravičeni osebi, itd. Poleg splošnih procesnih predpostavk pa je pri presoji dovoljenosti take tožbe treba upoštevati tudi posebne procesne predpostavke (36. člen v povezavi s 4. členom ZUS-1). Tožba je namreč dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Ker pa je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba tudi presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Če navedene procesne predpostavke niso izpolnjene, je tožbo treba zavreči. 8. Pritožnik uveljavlja sodno varstvo z ugotovitvenim zahtevkom glede kršitve njegove pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave, ki naj bi ga toženka storila s tem, ko naj bi ga od 20. 9. 2022 (oziroma od 20. 9. 2022 do 7. 11. 2022) zadrževala v priporu protiustavno in brez zakonske podlage oziroma brez sodne odločbe. V predmetnem sporu pritožnik torej želi presojo zakonitosti dejanja toženke, in sicer zadrževanja v priporu od 20. 9. 2022 dalje, s katerim naj bi ta posegla v njegovo ustavno pravico do osebne svobode. To dejanje toženke pa po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ne ustreza značilnostim oblastvenega delovanja po 4. členu ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče uveljavljati samostojno sodno varstvo v upravnem sporu.

9. Pritožnik je namreč v priporu na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 5747/2020 z dne 20. 7. 2022, s katerim mu je bil na podlagi 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pripor podaljšan do nastopa kazni, oziroma najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi. Zato ne drži pritožnikov ugovor, da je v priporu brez pravne podlage. Toženkino „zadrževanje pritožnika v priporu“ tako predstavlja zgolj izvršitev tega posamičnega akta (sklepa o podaljšanju pripora) in ne delovanja ali ravnanja, ki bi brez procesne forme neposredno učinkovalo z ustvarjanjem pravnih posledic zoper pritožnika. Očitanega dejanja toženke zato ni mogoče samostojno izpodbijati v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, saj je v takem primeru predmet sodne presoje lahko le posamični pravni akt, na katerem tako dejanje temelji. V obravnavani zadevi bi pritožnik torej lahko vlagal pravna sredstva zgolj zoper navedeni sklep o podaljšanju pripora, vendar pa bi to lahko storil kvečjemu v kazenskem postopku, ne pa v upravnem sporu, saj to ni niti upravni akt po 2. členu ZUS-1, niti posamični akt po 4. členu ZUS-1, zoper katerega pritožnik ne bi imel sodnega varstva. Gre namreč za akt sodnika oziroma sodišča, izdan na podlagi ZKP, ki že sam po sebi predstavlja zagotavljanje sodnega varstva ustavnih pravic pritožnika. Upravni spor pa po ustaljeni sodni praksi ni namenjen preverjanju odločitev, ki jih sprejmejo sodniki v okviru izvrševanja svoje sodne pristojnosti in torej tudi ni pravno sredstvo, ki bi se lahko uporabilo zoper odločitve sodnika, sprejete v kazenskem postopku.2

10. Glede na navedeno so za presojo v obravnavni zadevi nebistvene pritožbene navedbe, da sodno varstvo po četrtem odstavku 361. člena ZKP ne predstavlja učinkovitega sodnega varstva. Glede na to, da je bil pripor pritožniku odrejen s sklepom sodišča v kazenskem postopku, je vprašanje učinkovitosti pravnih sredstev in drugih pravnih možnosti obsojenca glede odprave pripora v povezavi z navedenim sklepom stvar ustavne skladnosti ureditve kazenskega postopka in ne vprašanje pristojnosti upravnega sodišča glede zagotavljanja dodatnega (ponovnega) sodnega varstva v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. 11. Vrhovno sodišče se sicer strinja, da bi v primeru odsotnosti pravne podlage za zadrževanje v priporu sicer lahko prišlo do situacije, ko bi zaradi varstva pravice do osebne svobode prišlo v poštev sodno varstvo na podlagi 4. člen ZUS-1, vendar, kot že navedeno, v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

12. Glede na navedeno in ker ostale navedbe za odločitev o zavrženju tožbe niso pomembne, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016 in sklep Vrhovnega sodišča I Up 231/2016 z dne 1. 2. 2017. 2 Glej o tem npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016.