Jedro

Vrednost poslovnega prostora v času podržavljenja in v času vračanja se ugotavlja na podlagi podzakonskih aktov, na katere napotuje Zden, zato ni mogoče upoštevati izvedenskega mnenja, ki ga je predložila tožnica, saj to ni bilo izdelano v skladu z navedenimi predpisi.

Obresti za odškodnino po 25. členu ZDen, ki jo morajo plačati denacionalizacijski upravičenci, so enake kot za zavezanca SOD ter se vežejo na pravnomočnost odločbe o povrnitvi vlaganj (in ne na vložitev zahtevka kot uveljavlja tožnica).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil: - da so zavezanci za povrnitev vlaganj A.A. do 1/3, B.B. do 1/3, C.C. do 2/9 in D.D. do 1/9 dolžni izplačati tožnici odškodnino iz naslova vlaganj v denacionalizirani poslovni prostor v izmeri 39,54 m2, ki se nahaja v hiši na naslovu ..., v skupni višini 5.921,12 EUR, in sicer: A.A. 1.973,71 EUR, B.B. 1.973,71 EUR, C.C. 1.315,80 EUR in D.D. 657,90 EUR, skupaj s 6% letnimi obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti te odločbe, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer se odškodnina izplačuje v desetih enakih letnih obrokih tako, da prvi obrok zapade v plačilo 30 dni po dnevu pravnomočnosti te odločbe, naslednji obroki pa na isti dan posameznega leta, vse pod izvršbo (1. točka izreka); - da se preostali del zahteve tožnice za izplačilo odškodnine iz naslova vlaganj v preostali višini 30.610,37 EUR zavrne (2. točka izreka); - da stroški niso zaznamovani (3. točka izreka). V obrazložitvi najprej opisuje potek postopka ter v zvezi s pripombo tožnice glede identifikacije spornih prostorov pojasnjuje, da je bila 20. 5. 1996 izdana delna denacionalizacijska odločba št. 362-234/92-07/MZ-SS, 363-51/92-07/MZ-SS, 351-729/92-07/MZ-SS, ki je postala pravnomočna 19. 6. 1996, in s katero je upravni organ odločil, da se pri nepremičnini, ki je vpisana v zk. vl. št. 74 k.o. E., parc. št. 19, kar v naravi predstavlja poslovno stanovanjsko hišo na naslovu ..., upravičencem F.F., G.G. in A.A. vrne v last med drugim tudi poslovni prostor v pritličju v izmeri 39,54 m2, vsakemu do 1/3 idealnega deleža. Iz poročila o določitvi deležev nacionalizirane nepremičnine iz junija 1995, ki ga je v postopku denacionalizacije izdelal izvedenec H.H., je razvidno, da ima celotni objekt pritličje, prvo in drugo nadstropje. V tem poročilu je imenovani izvedenec navedel, da se poslovni prostor v izmeri 39,54 m2 nahaja v prvem nadstropju, kar je ugotovila tudi izvedenka v predmetnem postopku I.I. Glede na to, da se lega preostalih vrnjenih stanovanj in poslovnih prostorov z delno odločbo z dne 20. 5. 1996 ujema z navedbo izvedenca H.H., je po prepričanju upravnega organa povsem očitno, da je prišlo do pisne pomote in da je predmet tega postopka vrnitev vlaganj v poslovni prostor v izmeri 39,54 m2, za katerega je v delni odločbi z dne 20. 5. 1996 navedeno, da se nahaja v pritličju objekta. Poleg navedenega je iz skice št. 2, ki si jo je upravni organ pridobil iz nacionalizacijskega spisa, razvidno, da se je takrat frizerski salon, lokal št. 17, nahajal v prvem nadstropju objekta. Trditev tožnice, da se postavlja vprašanje, če ta predmetni prostor ne predstavlja prostora, ki je bil izločen iz nacionalizacije in vrnjen nazaj enemu izmed bivših lastnikov, upravni organ zavrača z utemeljitvijo, da v primeru, da bi bila nepremičnina, na katero se zahtevek tožnice za povrnitev vlaganj nanaša, dejansko izvzeta iz nacionalizacije, posledično nepremičnina ne bi bila nikoli v družbeni lastnini in tožnica ne bi mogla skleniti najemne pogodbe z dne 22. 6. 1977. Ker v takem primeru nepremičnina ne bi bila vrnjena v postopku denacionalizacije, tožnica tudi ne bi mogla uveljavljati zahtevka za povrnitev vlaganj v skladu s 25. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Glede tožničinega ugovora v zvezi z vrednostjo vlaganj pa izpostavlja, da se izračun vrednosti vlaganj določi ob upoštevanju določil ZDen, in sicer v skladu s 44. členom tega zakona. Sklicuje se tudi na določila Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanju vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (v nadaljevanju Pravilnik). Citira prvi odstavek 2. člena Pravilnika in pojasnjuje, da je v predmetnem postopku treba najprej z upoštevanjem določbe 44. člena ZDen in določb Pravilnika ugotoviti vrednost predmetnega poslovnega prostora v času podržavljenja, ki je za delež G.G. leto 1946, za deleža F.F. in A.A. pa leto 1959, ter vrednost predmetnega poslovnega prostora v času vračanja leta 1996. V primeru ugotovljene povečane vrednosti je nato treba ugotoviti še vrednost vlaganj tožnice v predmetni denacionalizirani poslovni prostor. Pri tem se upoštevajo vlaganja, izvedena do uveljavitve ZDen 7. 12. 1991. Izpostavlja tudi, da lahko fizična oseba, ki je vlagala v nepremičnino, zahteva le povrnitev vlaganj v višini povečane vrednosti nepremičnine. Za koliko se je vrednost predmetnega poslovnega prostora ob vrnitvi povečala glede na stanje ob podržavljenju, je upravni organ ugotavljal s pomočjo izvedenke I.I. Dalje opisuje stanje spornih poslovnih prostorov v času podržavljenja in v času vračanja ter ugotavlja, da je tožnica predmetni poslovni prostor v najem pridobila leta 1977, prostor pa je bil postopoma večkrat moderniziran in obnovljen. Zadnja vlaganja so se izvajala v času od leta 1981 do leta 1991 in predstavljajo današnje stanje poslovnega prostora. Opisuje vsa tožničina vlaganja v predmetni poslovni prostor in navaja, da je bila kompletna prenova lokala izvedena v letu 1981, leta 1991 pa je bil izdelan WC. Dalje pojasnjuje, da je bilo v postopku denacionalizacije ugotovljeno, da je bila 1/3 nepremičnine, last G.G., podržavljena na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe v zvezi z Zakonom o kaznivih dejanjih zoper narod in državo in Zakonom o zatiranju nedovoljene trgovine, špekulacije in gospodarske sabotaže - sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 9. 1946. 2/3 nepremičnine, ki sta bili v lasti F.F. in A.A., pa sta bili podržavljeni na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč - odločba z dne 7. 10. 1959. Glede na navedbo ene izmed s strani tožnice predlaganih prič J.J. v dopisu z dne 9. 4. 2010 je upravni organ ponovno vpogledal v nacionalizacijski spis, ki se nanaša na stavbo na naslovu ... in pridobil seznam najemnikov ter popisni list za mesečno najemnino na dan 26. 12. 1958, iz katerih je razvidno, da je bila K.K. tedaj najemnica poslovnega prostora v izmeri 38,40 m2. Tako upravni organ zaključuje, da je bil predmetni prostor v času nacionalizacije 2/3 nepremičnine, to je leta 1958, opredeljen kot poslovni prostor. Glede preostale 1/3 nepremičnine, pa je upošteval pripombo tožnice in zaključuje, da je v letu 1946 sporni prostor predstavljal enosobno stanovanje v prvem nadstropju, ki ga je tedaj zasedal L.L. V zvezi s tem je izvedenka dopolnila poročilo ter navedla, da je vrednost 1/3 spornega stanovanja v času podržavljenja leta 1946 znašala 3.146,65 EUR. Vrednost 2/3 poslovnega prostora v času nacionalizacije leta 1959, pa 8.942,69 EUR. Tako torej znaša vrednost sporne nepremičnine v času podržavljenja 12.089,34 EUR. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnjuje svoje ugotovitve v zvezi z vrednostjo v času vračanja, v zvezi s čimer je tožnica predlagala zaslišanje prič, in sicer J.J., ki je zaradi starosti podala le pisno izjavo, ter M.M. in N.N., ki ju je upravni organ zaslišal. Po izvedenem dokaznem postopku prvostopni upravni organ ugotavlja, da tožnica ni uspela dokazati obsega in vrednosti vlaganj, ki naj bi jih odkupila od prejšnje najemnice, zato zaključuje, da so pripombe v tem delu neutemeljene. V zvezi z njeno pripombo, da je poslovni prostor v izmeri 39,54 m2 povečala za celotni del stranišča z umivalnico in da se je le-ta s tem povečal za najmanj 8 m2, je izvedenka v dopolnitvi cenitve z dne 20. 5. 2010 pojasnila, da predmetni poslovni prostor ni bil povečan za WC, ampak je bil ta izdelan v že obstoječem prostoru garderobe, kar je bilo tudi vidno in ugotovljeno ob ogledu. Upravni organ se strinja s stališčem izvedenke in pripombo tožnice kot neutemeljeno zavrača. V zvezi s tožničino pripombo, da izvedenka ni ustrezno upoštevala, da je izvedla štiri velike adaptacije in da je s tem spremenila podstandardno stanovanje v lepo urejen poslovni prostor, izpostavlja, da je izvedenka v dopolnitvi poročila z dne 20. 5. 2010 pojasnila, da so vsa vlaganja, ki jih je izvedla tožnica, zajeta v cenitvenem poročilu ter da jih je vpisala in ustrezno ovrednotila po veljavni metodologiji. Pojasnjuje še, da se vlaganja v izračunu upoštevajo le enkrat ne glede na to, kolikokrat so bila izvedena. Tako upravni organ meni, da je imenovana izvedenka natančno in jasno utemeljila svoje stališče in odgovorila na vse pripombe. Pri izdelavi poročila je upoštevala celotno spisno dokumentacijo ter ugotovitve, ugotovljene ob ogledu predmetnega poslovnega prostora 4. 2. 2010, pri čemer poudarja, da so se ogleda udeležile tudi vse stranke v postopku. Tako je upravni organ pri odločitvi v celoti sledil njenemu izvedeniškemu poročilu. Dalje upravni organ izrecno opozarja, da je bilo v upravnem sporu v postopkih povrnitve vlaganj v denacionalizirane nepremičnine večkrat izrecno poudarjeno stališče, da so tudi fizične osebe (ne le pravne) upravičene do povrnitve vlaganj samo v primeru, kadar se je vrednost nepremičnine po podržavljenju povečala in to do višine povečane vrednosti, kar povsem jasno sledi iz sedmega odstavka, pa tudi vsebine 25. člena ZDen kot celote ter v povezavi z ostalimi določbami ZDen, ki se nanašajo na ugotavljanje vrednosti nepremičnin, ki se vračajo (44. člen) ter na pravice in obveznosti upravičenca in zavezanca, ki iz tega sledijo. Takšno stališče je skladno tudi z načelom pravičnosti ter izhodiščem ZDen. Tako je odločilo tudi Upravno sodišče v sodbah U 902/2006, U 1566/2006 in U 2009/2005. V zvezi s cenitvijo izvedenca O.O. z dne 11. 1. 2000, ki ga je predložila tožnica sama, upravni organ ugotavlja, da le-ta ni izdelana v skladu z zgoraj pojasnjeno metodologijo, ki jo določa 44. člen ZDen. Glede izvedeniškega poročila iz leta 1995, ki ga je v postopku denacionalizacije izdelal izvedenec H.H., pa pojasnjuje, da je bilo le-to izdelano v času pred spremembo Pravilnika, do katere je prišlo leta 1999, zato ga upravni organ v tem postopku ne more upoštevati. V zvezi s tožničinim predlogom za postavitev novega izvedenca pa odgovarja, da je bila izvedenka in cenilka I.I. imenovana iz imenika sodnih izvedencev in cenilcev Ministrstva za pravosodje s sklepom upravnega organa. Izvedensko delo je opravila na podlagi določbe ZDen in Pravilnika in v dveh dopolnitvah poročila odgovorila na pripombe, ki so jih imele stranke v postopku. V skladu z določbami ZUP/86 je treba postopek voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje ter izda zakonita in pravilna odločba (13. člen ZUP/86). Upravni organ je ob upoštevanju načela ekonomičnosti v upravnem postopku ugotavljanja in povrnitve vlaganj v sporni poslovni prostor ocenil, da dokazovanje z izvedenci v tem postopku ni tako zapleteno, da bi bilo iz tega razloga treba postaviti dodatnega izvedenca. V nadaljevanju odgovarja še na pripombe zavezancev za povrnitev vlaganj in v zvezi z vrednostjo poslovnega prostora v času vračanja leta 1996 zaključuje, da znaša 18.010,46 EUR, kar pomeni, da se je vrednost poslovnega prostora v času vračanja, glede na njegovo vrednost v času podržavljenja, povečala za 5.921,12 EUR. Medtem ko vrednost samih vlaganj v predmetni poslovni prostor s strani tožnice znaša 10.975,12 EUR. Ker pa je, kot že pojasnjeno, tožnica upravičena le do povečane vrednosti poslovnega prostora v času vračanja v primerjavi z njegovo vrednostjo v času podržavljenja, so ji zavezanci za povrnitev vlaganj dolžni izplačati znesek 5.921,12 EUR, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Rok plačila odškodnine iz naslova vlaganj je upravni organ določil v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZDen. V tej zakonski določbi je tudi podlaga za določitev obresti, ki spadajo med druge pogoje plačila. Poudarja, da se pri obrestih uporablja ista višina (6%) ter način izračuna, kot je predviden za odškodnino v obveznicah SOD po tretjem odstavku 45. člena ZDen. Obveznost plačila odškodnine ter tek roka in obresti se vežejo na pravnomočnost odločbe o povrnitvi vlaganj, ker je na pravnomočnost odločbe vezana tudi denacionalizacija v obliki obveznic SOD. Tako kot za SOD velja, da obresti na odmerjeno odškodnino tečejo od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, tako tudi za fizične in pravne osebe, ki se jim prizna pravica do povrnitve vlaganj v nepremičnino, velja, da obresti na priznano višino vlaganj tečejo od dneva pravnomočnosti odločbe, s katero je upravičencem določena obveznost povrnitve tega zneska. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 806/2009 z dne 26. 1. 2010. Drugostopni organ je z odločbo z dne 30. 11. 2011 odpravil 3. točko izreka izpodbijane odločbe in odločil, da je bila stroške postopka v višini 553,60 EUR, ugotovljene s sklepom UE Ljubljana z dne 8. 3. 2010, dolžna plačati tožnica (1. točka izreka); v ostalem je pritožbo zavrnil (2. točka izreka), ter zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov pritožbe (3. točka izreka). V zvezi s pritožbenim ugovorom, ki se nanaša na identifikacijo spornega poslovnega prostora, ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno razvidno, za katero nepremičnino gre. Ves čas od vložitve zahteve za povračilo vlaganj je postopek potekal glede značilnosti istega poslovnega prostora. Dejstvo je tudi, da je predmet izpodbijane odločbe o povračilu vlaganj isti, kot predmet vračila denacionalizacijskim upravičencem, ki so v tem postopku upravičenci za vračilo vlaganj in ne nasprotujejo, za kateri poslovni prostor in v kateri površini gre. V zvezi s tem še navaja, da je tožnica v zahtevi z dne 29. 12. 1998 zahtevala povrnitev vlaganja v poslovni prostor v izmeri 38,4 m2 na naslovu ..., kolikor je znašala površina na podlagi najemne pogodbe z dne 14. 6. 1977. Ker pa je upravni organ denacionalizacijskim upravičencem vrnil poslovne prostore v površini 39,54 m2, je za to površino tudi odločil o povračilu vlaganj. V zvezi s tem še izpostavlja, da si podatki iz prejete dokumentacije glede lokacije poslovnega prostora v zgradbi in površine nasprotujejo. Nekateri dokumenti torej kot lokacijo tega poslovnega prostora navajajo pritličje, nekateri prvo nadstropje, nekateri celo drugo nadstropje. Glede tega ugotavlja tudi, da je prizemna etaža proti dvorišču pritlična, na cestni strani pa pod pritlična, ker je nivo ulice višji in da imajo lokali v notranjosti stopnice, ker lokali ležijo cca 3/4 m pod cesto. Iz teh razlogov in različnih pozicij opazovanja teh prostorov je torej prihajalo do različnih navedb, kje natančno se lokal v stavbi nahaja. V zadevi pa je bil ogled prostorov opravljen že 7. 6. 1993 v denacionalizacijski zadevi vračila nepremičnin na naslovu ..., ki sta se ga udeležila tudi dva predstavnika državnega organa in kjer je bila ugotovljena oprema lokala. Kje se prostori nahajajo, pa je tožnica po svoji pooblaščenki, z ostalimi udeleženimi v predmetnem postopku, pojasnila najkasneje na ustni obravnavi 20. 4. 2010 in s tem tudi za vračilo vlaganj v natančno katere poslovne prostore gre. V zvezi z vprašanjem višine vlaganj pa poudarja, da iz dokumentacije izhaja, da tožnica ni izkazala nedvomnega odkupa adaptacije od prejšnje uporabnice K.K. Pojasnjuje tudi, da je prvostopni upravni organ tožnici pravilno obrazložil, da je najemnik upravičen do povrnitve zgolj vlaganj, na podlagi katerih se je vrednost povečala in ne vseh investicij, ki so bile kdajkoli izvedene. Poudarja tudi, da ocenjena vrednost, ugotovljena na podlagi podzakonskih predpisov z isto metodologijo za denacionalizacijske postopke, ne pomeni tržne vrednosti, pač pa le vrednost, ugotovljeno na podlagi teh predpisov. Ocenjevanje vrednosti vlaganj mora zaradi primerljivosti temeljiti na istih predpisih, kot ugotovitev vrednosti istih nepremičnin v času podržavljenja. Povračilo vlaganj določajo določbe ZDen, katerega namen je vračanje podržavljenega premoženja prejšnjim lastnikom, ki pa so dolžni osebam, ki so v te nepremičnine vlagale, z uporabo iste metodologije vrniti, za kolikor so bili obogateni. V predmetnem primeru tako drugostopni organ meni, da je upravni organ prve stopnje glede na opisano razlago tožnici odločil maksimalno višino vrednosti vlaganj, ki je v okviru ZDen mogoča. V zvezi s pritožničinim ugovorom glede plačila obresti le od pravnomočnosti odločbe dalje, pa ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje obrestno mero določil pravilno. Razumljivo je, da je letna obrestna mera za plačilo vlaganj v višini 6% in enaka kot za plačilo obveznic SOD. Določbe ZDen pa ne določajo trenutka, od katerega se računa plačilo obresti za plačilo vlaganj v nepremičnine. Brez posebnih zakonskih določb obresti vedno tečejo od zapadle obveznosti plačila dalje. V postopku povračila vlaganj je šele potrebno ugotoviti, ali je nekdo v določeno nepremičnino vlagal in ugotoviti, koliko in v kaj je v prostorih investiral. V pravni praksi je obveljalo, da letne obresti na podlagi uporabljene analogije z ureditvijo odloženega plačila odškodnine, ki jo je ZDen predpisal za zavezanko SOD, tečejo od pravnomočnosti odločbe o povrnitvi vlaganj, kot je to razvidno tudi iz sodbe Upravnega sodišča I U 771/2010 z dne 28. 9. 2010. Se pa drugostopni organ strinja s tožnico, da je prvostopni organ v izpodbijani odločbi napačno navedel, da stroški niso bili zaznamovani. S sklepom je bilo namreč tožnici naloženo, da založi sredstva za izvedenca, to pa predstavlja stroške postopka in je dolžnost upravnega organa o založenih stroških odločiti. Glede na določbe 113. in 114. člena ZUP/86 pa se ne strinja s stališčem tožnice, da bi ji bilo treba ta znesek vrniti, zato je zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnil. Tožnica vlaga tožbo, ker meni, da so bile v postopku na prvi stopnji zagrešene bistvene kršitve določb upravnega postopka, da je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter da je upravni organ zmotno uporabil materialni zakon. Izpostavlja, da se je prvostopni organ pri odločanju o predmetni zadevi oprl na izvedeniško mnenje izvedenke I.I., na katero pa je tožnica podala celo vrsto pripomb, na katere izvedenka sploh ni odgovorila, temveč je v celoti vztrajala pri stališču, ki ga je zapisala prvič in se od te ugotovitve ni odmaknila. Kljub temu, da je izvedenka v svojem mnenju sama ugotovila, da je vrednost tožničinih vlaganj v poslovni prostor 10.975,12 EUR, upravni organ v nasprotju s to ugotovitvijo tožnici priznava le znesek 5.921,12 EUR, ker meni, da je le za toliko povečana vrednost nepremičnine z investicijami, ki jih je posredno ali neposredno izvršila tožnica. Takšen zaključek pa je po prepričanju tožnice popolnoma neutemeljen in predstavlja bistveno kršitev odločb tako upravnega postopka, kot tudi zmotno uporabo materialnega zakona. Izpostavlja tudi, da izvedenka kljub zahtevi ni izvršila identifikacije nepremičnine, ki je predmet tega postopka. Iz skice št. 1, 2 in 3 je jasno razvidno, da gre za ogromen objekt, ki ima pritličje, prvo in drugo nadstropje. Pritlični lokali mejijo na glavno cesto, lokali v notranjosti pa mejijo na dvorišče. Lokal, v katerem deluje tožnica, je lokal št. 17, ki se nahaja v prvem nadstropju objekta in ima dostop samo z dvorišča, torej iz notranje strani po dvajsetih stopnicah v prvo nadstropje. Prostor nikoli ni bil v pritličju in se je vedno nahajal na približni sredini hodnika v prvem nadstropju. Izvedenka pa je v svojem mnenju upoštevala podatek, da je prostor v pritličju, to pa sta povzela tudi upravna organa prve in druge stopnje ter zaključila, da gre za očitno napako v popisu, kar pa ni res. Dejstvo je, da izvedenka nikoli ni izvršila identifikacije, niti tega, ali je bil ta prostor nacionaliziran v letu 1946 ali v letu 1959. Izpostavlja tudi, da v času nacionalizacije, ki je potekala v letu 1946, nepremičnina, ki je predmet cenitve, ni bila poslovni prostor, temveč skromno, zanemarjeno stanovanje četrte kategorije - to je ena soba s sanitarijami na skupnem hodniku za vseh pet stanovanj. Tedaj so opredelili izmere in zanesljivo nobeno stanovanje in noben poslovni prostor v prvem nadstropju ne dosega izmere 39,54 m2, tako da poslovni prostor v izmeri 39,54 m2 nikoli ni bil nikomur nacionaliziran. Zato je prepričana, da je potrebna najprej identifikacija prostora, ki je bilo odvzeto in potem tudi vrnjeno. Navaja tudi, da je kmalu po nacionalizaciji prostor prevzela K.K., ki je opravila manjšo adaptacijo, tožnica pa je nepremičnino prevzela na podlagi najemne pogodbe in kupoprodaje izvršene adaptacije in opreme z dne 1. 8. 1977. Tedaj je plačala prejšnji uporabnici K.K. znesek 14.000,00 DEM, kar je takrat predstavljalo vrednost dveh avtomobilov znamke Golf. S tem je kupila prvo adaptacijo. Naslednjo adaptacijo je opravila tožnica v letu 1981, za tem pa so vse adaptacije dokumentirane, vendar v izvedeniškem mnenju to ni natančno opredeljeno. Ponovno poudarja, da je bil ta lokal povečan za celotni del stranišča z umivalnico, ki ga je tožnica uredila posebej in za kar ima upravni organ kompletno dokumentacijo od pogodbe do ponudbe, opisa del in zaračunanih del P. Iz tega jasno izhaja, da so priključili k osnovnemu prostoru dodatni prostor, prebili steno in vzpostavili enotni prostor s tlakovanjem, vzpostavitvijo sten in nosilnih preklad, kompletno inštalacijo, ki so jo prenesli tudi v ta prostor in na ta način povečali prostor za najmanj 8 m2, kolikor tudi ta prostor meri. Vse skupaj je bila velika investicija, ki je nepravilno ocenjena v izvedeniškem točkovanju. Tožnica je torej skromno stanovanje iz 4. kategorije brez sanitarij preuredila na lastne stroške v moderni poslovni prostor z ločenimi sanitarijami in umivalnico na visokem nivoju. Dodala je ogrevanje, telefonsko in plinsko napeljavo, povečala je moč električne napeljave s trifaznimi števci, dodala je novo razsvetljavo in moč elektrike, ki je sedaj pod ometna, kar prej ni bila, dodala inštalacijo za mrzlo in toplo vodo, česar prej tudi ni bilo. Za vrata je uporabila masivni hrastov lužen les, okna so dvokrilna, za razliko od prejšnjih enokrilnih, na tleh je keramika in ne več leseni pod in to v vsem prostoru, ki je sedaj bistveno povečan. Točkovanje mora biti seveda temu primerno izvršeno, kar pa sedaj po njenem prepričanju ni. Poudarja, da prvostopni in drugostopni organ sploh nista upoštevala njenih pripomb, izvedenka pa nanje ni odgovorila. Za primerjavo sta upravna organa obeh stopenj vzela stanje iz leta 1982 in ga primerjala s stanjem v letu 1996. Upravni organ torej sploh ni ugotovil stanja ob podržavljenju, pač pa je za osnovo vzel stanje iz leta 1982. Do leta 1982 pa so bile izvršene adaptacije, ki so jih izvršile R.R., K.K. in za tem tožnica, pri čemer izpostavlja, da je morala, ko je prevzela lokal, odplačati vse, kar sta vanj vložili prvi dve najemnici. To pomeni, da je te adaptacije posredno sama izvršila. Izvedenec O.O. je vse to ugotovil in ugotovil razliko v gradbeni vrednosti 4.591,196,00 SIT. Razlika med ugotovljeno gradbeno vrednostjo v času nacionalizacije in tisto v času vrnitve pomeni povečanje vrednosti objekta in obogatitev na strani upravičencev, v korist katerih je bila izvršena denacionalizacija. Izhodišče upravnih organov je bilo torej povsem zmotno in napačno ter ne more služiti za odločitev, ki je nepravilna. Poudarja tudi, da je uveljavljala obrestni zahtevek od priznanega zneska odškodnine od vložitve zahtevka dalje, torej od 30. 12. 1998. Razlogovanje upravnih organov, ki priznavata obresti šele od pravnomočnosti odločbe dalje, je nezakonito. Upravičenci so dobili objekte vrnjene v last v letu 1996, od tedaj dalje tožnica plačuje najemnino za prostor, ki ga je dejansko sama usposobila in sama napravila, to pa pomeni, da so upravičenci obogateni z njeno investicijo od trenutka, ko so prejeli nepremičnino vrnjeno v last. Nobene pravne osnove ni, da bi obresti od priznane investicije tekle šele od pravnomočnosti odločbe dalje, saj se na ta način izigrava princip poprave krivic, ki so storjene tudi najemnikom, ki so vlagali v stanovanja in poslovne prostore, ki jih morajo sedaj zapustiti. Zato zahteva, da se ji priznajo obresti od vložitve zahtevka dalje. Po vsem povedanem sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo, zasliši stranke, predlagane priče in izvedenca, ter tožbi ugodi in odloči, da se prvostopna izpodbijana odločba spremeni tako, da so zavezanci za povrnitev vlaganj tožnici dolžni izplačati odškodnino iz naslova vlaganj v denacionalizirani poslovni prostor v izmeri 39,54 m2, ki se nahaja v hiši na naslovu ..., v skupnem znesku 36.476,70 EUR, skupaj s 6 % letnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve zahtevka 30. 12. 1998 dalje, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tridesetdnevnega roka od pravnomočnosti sodne odločbe dalje do plačila; ter da drugostopno odločbo v točki 1 in 3 izreka spremeni tako, da se ta glasi, da so stroške postopka v višini 553,60 EUR, ugotovljene s sklepom UE Ljubljana z dne 8. 3. 2010, dolžni plačati zavezanci za izplačilo odškodnine, ki so tožnici tudi dolžni povrniti tudi vse stroške postopka pred Upravno enoto Ljubljana ter pred drugostopnim organom v skladu z vloženim stroškovnikom. Predlaga tudi, da ji je toženka dolžna povrniti vse stroške tega sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo poudarja, da na podlagi predloženih in izvedenih dokazov v postopku ne more biti sporno, kateri prostor je dejansko predmet konkretnega postopka. V navedeni stavbi ni drugega poslovnega prostora ali stanovanja z isto površino, zato po prepričanju stranke z interesom ne more biti nikakršnega dvoma, da je predmet tega postopka in predmet izdelave izvedeniškega mnenja pravi prostor, torej prostor, ki je tudi predmet vračila denacionalizacijskim upravičencem. Ne glede na različno pojmovanje nadstropja, v katerem se nahaja prostor, ne more biti dvoma, da je predmet izpodbijane odločbe isti, kot predmet vračila denacionalizacijskim upravičencem. Ne držijo torej navedbe tožnice, da v postopku ni bil identificiran in ugotovljen poslovni prostor, zaradi česar tudi ne vzdrži njeno stališče, da ugotovljene izboljšave niso bile ustrezno ugotovljene. Prepričana je tudi, da ne more biti dvoma, da je predmetni poslovni prostor bil že v času nacionalizacije poslovni prostor, kar izhaja tako iz dopisov Oddelka za notranje zadeve z dne 20. 2. 1947 in 14. 3. 1974, smiselno enako navaja tudi pooblaščenka tožnice v svojem dopisu z dne 19. 5. 2010, v katerem zatrjuje, da je šlo za lokal, ki je bil že leta 1945 oddan v najem. Navaja tudi, da so brezpredmetne tožničine navedbe glede adaptacij, ki naj bi bile izvršene do leta 1982 in katere naj bi plačala tožnica in s tem, kot navaja, posredno izvršila adaptacijo. V zvezi s tem poudarja, da tožnica ni predložila nobenih neposrednih dokazov o odkupu vlaganj od predhodnih uporabnic, niti o samih vlaganjih, zato upravna organa obeh stopenj teh „posrednih“ vlaganj pravilno nista upoštevala. Izpodbijani odločbi pa pritrjuje tudi glede odločitve v obrestnem delu. Obresti za plačilo vlaganj namreč nikakor ne morejo začeti teči pred nastankom same obveznosti za vračilo vlaganj. Nastanek in zapadlost obveznosti za vračilo vlaganj pa predstavlja ravno pravnomočna sodna odločba, v kateri sta ugotovljena obseg in vrednost vlaganj. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožnici pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Stranke z interesom C.C., D.D. in A.A. na tožbo niso odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi so sporna vlaganja tožnice v denacionalizirani poslovni prostor na naslovu ..., in sicer je sporna sama identifikacija poslovnega prostora, njegova vrednost v času podržavljenja in tudi v času vračanja ter posledično povečana vrednost tega poslovnega prostora zaradi tožničinih vlaganj. Spor pa je tudi o začetku teka obresti od zneska odškodnine.

Po določbi drugega odstavka 25. člena ZDen se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, vrne upravičencu pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Če je do povečanja vrednosti nepremičnine prišlo zaradi vlaganja fizičnih oseb, lahko te, ne glede na omejitve iz prejšnjih odstavkov, zahtevajo povrnitev vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine, v celoti (sedmi odstavek 25. člena ZDen). Sodišče se strinja z razlago citiranih določb ZDen, kot izhaja iz izpodbijane in drugostopne odločbe, ki sledi ustaljeni upravno sodni praksi, in sicer da je višina odškodnine omejena s povečano vrednostjo nepremičnine, ki se v denacionalizaciji vrača, kar velja tudi za fizično osebo, ki je vlagala v nepremičnino po citiranem sedmem odstavku 25. člena ZDen. Glede na navedeno ustaljeno upravno sodno prakso razlage teh določb 25. člena ZDen sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je upravni organ tožnici napačno in v nasprotju z ugotovitvijo izvedenke, da vrednost njenih vlaganj v poslovni prostor znaša 10.975,12 EUR, priznal le znesek 5.921,12 EUR. Za navedeni znesek (5.921,12 EUR) je bila namreč po ugotovitvah izvedenke, katerim je upravni organ v celoti sledil, povečana vrednost spornega poslovnega prostora z investicijami, ki jih je izvršila tožnica. Zato tudi po presoji sodišča upravni organ tožnici pravilno ni priznal višje odškodnine.

Sodišče zavrača tudi ugovor, da izvedenka I.I., ki jo je upravni organ postavil v predmetni zadevi, ni odgovorila na „celo vrsto pripomb“, ki jih je podala tožnica v zvezi z njenim izvedeniškim mnenjem. Tožnica v tožbi ne pove konkretno, na katere njene pripombe izvedenka naj ne bi odgovorila. Po pregledu upravnega spisa zadeve pa sodišče ugotavlja, da je izvedenka odgovorila na vse bistvene in relevantne pripombe, ki so jih podale stranke v postopku.

Glede tožbenega ugovora, ki se nanaša na identifikacijo spornega poslovnega prostora, se sodišče v celoti strinja z razlogi upravnih organov obeh stopenj, podanih v izpodbijani in drugostopni odločbi, in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Dodati pa je potrebno, da iz izvedenskega mnenja I.I. z dne 15. 2. 2010 izhaja, da se sporni poslovni prostor v izmeri 39,54 m2 nahaja v prvem nadstropju poslovno stanovanjske hiše na naslovu ... ter da je dostopen po stopnicah iz pasaže in nato po odprtem pokritem hodniku. Sodišče ugotavlja, da ni sporno, da predmetni poslovni prostor predstavlja frizerski salon, v katerem je tožnica kot najemnica opravljala dejavnost od leta 1977 dalje. Prav tako ni spora o tem, da gre za poslovni prostor v prvem nadstropju te stavbe, saj tožnica sama navaja, da se ta poslovni prostor nahaja v prvem nadstropju, to pa izhaja tudi iz upravnih odločb obeh stopenj in izvedeniškega mnenja I.I. Iz izreka delne denacionalizacijske odločbe z dne 30. 5. 1996 sicer res izhaja, da se poslovni prostor v izmeri 39,54 m2 nahaja v pritličju te stavbe, vendar pa se sodišče pridružuje stališču upravnih organov, da gre za pisno pomoto v navedbi nadstropja. Ne drži tožbena navedba, da je izvedenka upoštevala podatek, da se sporni poslovni prostor nahaja v pritličju, saj, kot že povedano, iz izvedeniškega mnenja z dne 15. 2. 2010, kot tudi iz dopolnitve z dne 20. 5. 2010 izhaja, da se ta poslovni prostor nahaja v prvem nadstropju te stavbe. Ne nazadnje pa sodišče poudarja, da iz izvedenskega mnenja z dne 15. 2. 2010 izhaja, da je izvedenka opravila ogled sporne nepremičnine 4. 2. 2010, ki sta se ga udeležili tudi tožnica in njena pooblaščenka. To pa po presoji sodišča dodatno potrjuje, da je izvedenka ocenila pravi poslovni prostor, torej prostor, katerega ogled je izvedenka opravila v navzočnosti strank v postopku, tudi tožnice in njene pooblaščenke. Glede ugovora v zvezi z velikostjo spornega poslovnega prostora, in sicer da poslovni prostor v izmeri 39,54 m2 nikoli ni bil nacionaliziran, je pojasniti, da iz prvostopne odločbe ter izvedeniškega mnenja izhaja, da ta površina predstavlja poslovni prostor skupaj z drvarnico in deležem na WC (glej: tretji in četrti odstavek na 17. strani izpodbijane odločbe).

V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na vrednost spornega poslovnega prostora v času podržavljenja in v času vračanja, sodišče najprej pojasnjuje, da se vrednost nepremičnine ugotavlja na podlagi podzakonskih aktov, na katere napotuje ZDen, v konkretnem primeru na podlagi Pravilnika, na katerega se pravilno sklicujeta prvostopni upravni organ in izvedenka I.I. Vrednotenja izven podzakonskih predpisov namreč postopki po ZDen ne predvidevajo. Zato ni mogoče upoštevati izvedenskega mnenja O.O., ki ga je predložila tožnica, saj ni izdelan v skladu s predpisi, na katere napotuje ZDen. Iz istega razloga sodišče tudi zavrača dokazni predlog za zaslišanje tega izvedenca, ki ga je podala tožnica v tožbi. Glede tožbenega ugovora, ki se nanaša na vrednost v času podržavljenja, sodišče pojasnjuje, da je izvedenka na tožničino pripombo v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 20. 5. 2010 upoštevala, da je bila sporna nepremičnina leta 1946, ko je bila podržavljena 1/3 le-te, stanovanje in temu ustrezno, glede na določbe Pravilnika, prilagodila vrednost sporne nepremičnine v tem času (čas podržavljenja 1/3 spornega poslovnega prostora). Dalje sodišče ugotavlja, da ne drži tožbena navedba, da upravni organ ni ugotovil stanja ob podržavljenju, temveč je za osnovo vzel stanje iz leta 1982. Iz izpodbijane prvostopne odločbe namreč izhaja, da se je upravni organ oprl na vprašalne pole Zveznega statističnega urada o popisu zgradbe iz leta 1949 ter na odločbo Komisije o nacionalizaciji z dne 7. 10. 1959 (glej. 16. in 17. stran izpodbijane odločbe). Po presoji sodišča pa je upravni organ pravilno ovrednotil tudi stanje spornega poslovnega prostora v času vračanja. Sodišče se, v izogib ponavljanju, s tem v zvezi v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Pri tem je treba izpostaviti, da gre za postopek, ko je treba dokazati višino posameznega vlaganja, ki je povečalo vrednost nepremičnine. Seveda pa je višina celotnega zahtevka, kot že navedeno, maksimizirana z ugotovljeno razliko med vrednostjo v času podržavljenja in vračanja. Pri čemer je dokazovanje investicij na strani tožnice. Tudi po presoji sodišča tožnica ni uspela dokazati, da je od prejšnje najemnice odkupila adaptacijo, ki jo je le-ta izvedla. Svojo dokazno oceno je upravni organ prepričljivo obrazložil, zato se sodišče v celoti sklicuje na razloge, navedene v prvostopni odločbi (glej: 18. stran izpodbijane odločbe). Prvostopni organ je tudi pojasnil, da ne drži navedba tožnice, da je bil sporni poslovni prostor povečan za celotno velikost stranišča in umivalnice, temveč je bil WC izdelan v že obstoječem prostoru garderobe, kar je bilo ugotovljeno na ogledu in kot je pojasnila izvedenka v svojem mnenju (glej: stran 18 izpodbijane odločbe).

Sodišče pa zavrača tudi tožbeni ugovor v zvezi z začetkom teka obresti od zneska odškodnine. Tožnica namreč uveljavlja obresti od vložitve zahtevka dalje, to je od 30. 12. 1998, upravni organ pa ji je priznal obresti od pravnomočnosti odločbe dalje. Po upravno sodni praksi so obresti za odškodnino po 25. členu ZDen, ki jo morajo plačati denacionalizacijski upravičenci, enake kot za zavezanca SOD (primerjaj: sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 731/2007 z dne 6. 10. 2010 in X Ips 727/2007 z dne 27. 8. 2009 ter sodbi Upravnega sodišča I U 608/2010 z dne 21. 12. 2010 in I U 771/2010 z dne 28. 9. 2010). Določijo se enako kot po 45. členu ZDen, kjer je določena 6 % obrestna mera, in se obračunavajo na enak način, kot je pri obveznicah SOD določeno v Uredbi o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec SOD. Ker je upravni organ pri določitvi obresti ravnal v skladu z materialnopravno določbo – tretjim odstavkom 25. člena ZDen, ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

Po vsem povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in zakonita. Zavrnilo pa je tudi predlagano zaslišanje strank in prič, in sicer ob upoštevanju določbe drugega odstavka 51. člena ZUS-1, po kateri sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Po presoji sodišča namreč podatki v upravnem spisu zadeve dajejo zadostno podlago za odločitev v zadevi. Sodišče je, kot že povedano, v celoti sledilo dokazni oceni prvostopnega upravnega organa, predlagani dokazi z zaslišanjem prič ter navajanje strank pa je tudi že bilo izvedeno pred prvostopnim upravnim organom, tako da izvedbe dokazov po oceni sodišča ni potrebno ne ponavljati, ne dopolnjevati. Sicer pa tožnica svojih dokaznih predlogov ni konkretizirala ter tudi ni pojasnila, zakaj meni, da je posamezne, že pred upravnim organom izvedene dokaze, potrebno ponovno izvesti. Zato je sodišče tudi odločilo brez oprave glavne obravnave.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.