Jedro

Davčna zavezanka je izdajala račune, ki niso vsebovali vseh predpisanih sestavin, oziroma za obdobje od 1. 9. do 31. 12. 2000 računov sploh ni predložila. Prav tako ni predložila evidenčnih kartonov vseh kandidatov, kar pomeni, da poslovne dokumentacije ni vodila ustrezno in na način, ki je določen s predpisi. Zato je prvostopni organ utemeljeno pristopil k oceni davčne osnove, v skladu z določbo 1. odstavka 68. člena ZDavP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožnici kot pravni naslednici izbrisane družbe A. d.o.o., dodatno odmeril davek od dohodka pravnih oseb v znesku 12.943,69 EUR s pripadki ter DDV v skupnem znesku 11.714,07 EUR, kar vse mora biti plačano v 30 dneh. V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da gre za ponovljen postopek zaradi nepravilnosti pri vodenju poslovnih knjig in evidenc (pojasnjenih v prvostopni odločbi). Davčni organ, je na podlagi 1. alinee 1. odstavka 68. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) ter 3. alinee omenjenega člena, osnovo za davek od dobička za leto 2000 ugotovil z oceno. Pri tem se je oprl na podatke davčne zavezanke, to je predložene knjigovodske listine (prejete račune, izdane račune, evidence, izpiske iz žiro računa in podobno), ki jih je davčni zavezanec predložil v postopku inšpiciranja, ter podatke, ki jih je inšpektor zbral v ugotovitvenem postopku. Davčni organ je tako na podlagi 68. člena ZDavP-2 ugotovil verjetno davčno osnovo. Ker zavezanec ni predložil vseh računov, davčni organ tudi ni mogel ugotoviti vrednosti povprečne ure avtošole A. Zato se je, zaradi čim ustreznejše ugotovitve vrednosti povprečne ure za voznike motornih vozil v letu 2000, davčni organ oprl tudi na podatke pri pravni osebi, ki opravlja enako dejavnost v istem času in okolju, s primerljivim številom zaposlenih in podobno. Povprečna vrednost na ta način pridobljene ure tako znaša 2.808,43 SIT. V nadaljevanju je davčni organ predstavil tri primere cenitve prihodkov, in sicer na podlagi uradnih podatkov Izpitnega centra Ljubljana, Izpitnega centra Kranj in podatkov davčnega organa oz. na podlagi podatkov števila redno in pogodbeno zaposlenih inštruktorjev. Po tretji varianti pa so se prihodki ugotovili s cenitvijo na način, da je davčni inšpektor upošteval vrednost ure, povprečje ur izpitnega centra, nato pa odštel račune v zvezi z oddajo osnovnih sredstev. V omenjeni cenitvi je opravil tudi korekcijo, ki jo v prvostopni odločbi tudi podrobneje pojasni. Pove še, da se je od omenjenih cenitev odločil za tretjo, ki je po njegovem za zavezanca najugodnejša. Izločil je še stroške materiala v znesku 280.448,00 SIT in amortizacijo v znesku 220.000,00 SIT, saj davčni zavezanec v letu 2000 ni izkazal nobenih prihodkov.

Pri inšpekciji pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja davka na dodano vrednost je davčni organ upošteval Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, v nadaljevanju ZDDV) in Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 in 45/99, v nadaljevanju Pravilnik). Pojasni, da je DDV obračunal na podlagi 1. odstavka 19. člena, 24. člena ZDDV in v skladu s 3. odstavkom 60. člena ZDDV. Znesek nepravilno obračunanega in neplačanega DDV davčni organ prikaže v tabeli prvostopne odločbe.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT 499-14-32/2010 z dne 1. 10. 2010 pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo delno ugodilo ter prvostopno odločbo v točki 1 izreka, glede davka od dobička pravnih oseb za leto 2000 odpravilo za znesek 171.039,00 EUR in v točki izreka II za znesek DDV v višini 1.650,24 EUR. Prav tako je v točki I in v točki II izreka glede obračuna pripadajočih zamudnih obresti odločbo odpravilo in v tem delu vrnilo prvostopnemu organu v ponovno odločanje, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi pojasnjuje, da mora po določbi 2. odstavka 140. člena ZDavP-2 zavezanec dati pisno zahtevo za podaljšanje roka za pripombe pred iztekom njegovega roka. V danem primeru pa pritožnica prošnje za podaljšanje roka za pripombe ni vložila v predpisanem roku. Zato jo je prvostopni organ utemeljeno zavrgel kot prepozno.

Glede same zadeve pa ni sporno, da je družba v obravnavanem obdobju izdajala račune, ki niso vsebovali vseh predpisanih sestavin, oziroma za obdobje od 1. 9. 2000 do 31. 12. 2000 sploh ni predložila računov. Prav tako ni predložila evidenčnih kartonov vseh kandidatov, kar pomeni, da poslovne dokumentacije ni vodila ustrezno in na način, ki je določen s predpisi. Vse to je bil razlog, da je prvostopni organ opravičeno pristopil k oceni davčne osnove, v skladu z določbo 1. odstavka 68. člena ZDavP-2. V zvezi z dodatno predloženo dokumentacijo tožeče stranke davčni organ pojasnjuje, da so bile ugotovljene v postopku takšne nepravilnosti, da so nedvomno podani razlogi za cenitev. Ta pa ni bila izvedena zgolj na podlagi podatkov družbe, temveč predvsem na podlagi podatkov izpitnega centra. Zato dodatna, a še vedno nezadostna dokumentacija, ne more vplivati na posamezne ugotovitve glede spornih postavk. Prav tako dokazovanje z zaslišanjem prič ne more nadomestiti podatkov, ki morajo sicer izhajati iz verodostojnih knjigovodskih listin. Ker pa preizkus vrednosti ure, ki je bil uporabljen pri ceni prihodkov iz naslovov voženj kandidatov, še vedno ni mogoč, je odločba v tem delu nezakonita. Drugostopni organ je zato zaradi rešitve te zadeve sam odločal v tem delu. Prihodek zavezanca je ugotavljal tako, da je uporabil vse podatke, ki jih je prvostopni organ sicer uporabil pri oceni teh prihodkov, razen povprečne vrednosti ure. Pri novem izračunu je drugostopni organ uporabil povprečno vrednost ure, ki je izhajala iz računov zavezanca, to je 2.619,61 SIT. Na podlagi te vrednosti ure ugotovljeni prihodki znašajo 28.876.547,00 SIT, prihodki v skupnem znesku pa po novem znašajo 43.512.984,00 SIT.

Drugostopni organ meni, da so bili odhodki zavezanca upoštevani v pravilnem znesku, prav tako je prvostopni organ v ponovnem postopku sledil navodilom drugostopnega organa in pojasnil utemeljena razloge, zakaj ne priznava stroškov blaga in materiala ter amortizacije. Ker pritožnica v pritožbi samo pavšalno ugovarja, da so bili sporni stroški poslovna raba, pri tem pa ne predloži nobenih dokazov, se pritožbeni ugovor ne more upoštevati. Drugostopni organ se strinja s pritožnico, da bi moral davčni organ v primeru davčne ocene, vedno opraviti tudi oceno odhodkov. Odhodke poslovanja je zavezanec v obračunu sam izkazal le v višini 976,00 SIT. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da so bili pri določitvi davčne osnove upoštevani odhodki v skupni višini 24.885.123,00 SIT. Cenitev odhodkov ni vedno nujna posledica cenitve prihodkov, zlasti če so bili ti odhodki že izkazani v sorazmerni višini in kasneje z ugotovljenimi prihodki.

Tožnica v tožbi najprej na kratko povzema dosedanji potek postopka. Nato navede, da je odločba tožene stranke po njenem neutemeljena. Zato zahteva razveljavitev prvostopne odločbe v delu, v katerem je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena. Prav tako vtožuje denarne zneske, ki jih je tožena stranka v nadaljnjem postopku po njenem neupravičeno odtrgala, in jih tudi podrobno specificira. Prav tako naj ji tožena stranka povrne tudi nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke ter vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Ker tožnica konkretnih tožbenih ugovorov v tožbi ni podala, je odpadla potreba po tem, da bi jih sodišče podrobneje presojalo.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.