Jedro

Sodišče je pravilno preverjalo, ali sicer s formalno izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta, ker je prvotožena stranka vedela za svoje slabo poslovanje in izgubo v letu 2016 že tega leta, tako da reorganizacija in posledično ukinitev delovnega mesta niso bile objektivne poslovne potrebe, razlog pa ni bil resničen. Ob tem je sodišče tudi ugotovilo, da je prvotožena stranka navajala, da je sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta 27. 2. 2017, ob tem pa je v postopku tudi zatrjevala, da sistemizacije ni imela, ker je ni bila dolžna sprejeti. Zato tožena stranka ni dokazala utemeljenosti poslovnega razloga, ki ga je navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "I. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 3. 2017 je nezakonita in se razveljavi.

II. Pogodba o zaposlitvi med tožečo stranko in prvotoženo stranko se razveže z dnem 27. 4. 2017. III. Prvotožena stranka je dolžna obračunati tožeči stranki odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v višini 7.107,50 EUR, od le-te obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati ustrezen neto znesek v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2017 dalje do plačila, pod izvršbo.

IV. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne, in sicer ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo 28. 4. 2017 in ji z vsemi pravicami še traja, da je prvotožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo prijaviti v zavarovanje z vpisom v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 28. 4. 2017 dalje, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki za obdobje od 28. 4. 2017 dalje do poziva nazaj na delo obračunati osnovno bruto nadomestilo plače v višini 1.100,00 EUR, ki bi ji pripadalo, če bi delala, na navedeni znesek obračunati pripadajoči dodatek za delovno dobo za vsako izpolnjeno leto zaposlitve, in sicer v višini 0,5 % od osnovne plače, in od tako določenih bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za prejemke prejšnjega meseca do plačila ter ji priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja, da je drugotožena stranka dolžna obračunati odškodnino v višini 17.058,00 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da je prvotožena stranka dolžna obračunati odškodnino v višini 9.950,50 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi s strani drugotožene stranke.

V. Prvotožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 811,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, pod izvršbo.

VI. Prvotožena stranka je dolžna v roku 15 dni za tožečo stranko plačati 56,56 EUR stroškov na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, pod izvršbo.

VII. Drugotožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške postopka."

2. Toženi stranki vlagata skupno pritožbo zoper sodbo in sicer zoper točko I, II, III, V in VI izreka sodbe ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi je dne 20. 3. 2017 podala prvotožena stranka, s katero je bila tožnica v delovnem razmerju. Res je sicer, da je bila tožnica pred tem v delovnem razmerju z drugotoženo stranko, vendar je z njo dne 23. 11. 2016 sklenila sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, na podlagi katerega je tožnici delovno razmerje pri drugotoženi stranki prenehalo z dnem 25. 11. 2016. Sodišče je utemeljeno upoštevalo navedbo drugotožene stranke, da ne more biti solidarno odgovorna za povračilo tožničinih bruto plač v primeru, da sodišče ugotovi nezakonitost predmetne odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi. Prav tako pogodbeno določilo ne more predstavljati pravne podlage za solidarno odgovornost drugotožene stranke. V tretjem odstavku sporazuma je določba, da sta prejšnji delodajalec (drugotožena stranka) in novi delodajalec (prvotožena stranka) solidarno odgovorni za terjatve, ki bi obstajale v času sklepanja te pogodbe. Tožničini tožbeni zahtevki, ki se nanašajo na drugotoženo stranko so neutemeljeni, zato je sodišče ravnalo pravilno, da jih je zavrnilo. Nikakor pa se toženi stranki ne moreta strinjati z naslovnim sodiščem, da je odpoved tožničine pogodbe nezakonita in da jo je zaradi tega potrebno razveljaviti. Po mnenju toženih strank je naslovno sodišče zmotno presodilo, da v konkretnem primeru ni obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi, razlog za odpoved je bil resen in utemeljen. Prvotožena stranka je družba z omejeno odgovornostjo, ki je bila ustanovljena leta 2008 zaradi organizacije A. prireditev za drugotoženo stranko, B. Od drugotožene stranke je tudi pridobivala sredstva za svoje delo. Dne 1. 11. 2015 je prvotožena stranka prvič zaposlila delavko na delovnem mestu organizator prireditev. Ta delavka je bila zaposlena pri prvotoženi stranki do 30. 11. 2016, 1. 12. 2016 pa je na to delovno mesto prišla tožnica. V letih 2014 in 2015 je prvotožena stranka poslovala z minimalnim dobičkom, v letu 2016 pa je prvotožena stranka poslovala z izgubo v višini 10.834,00 EUR. Med ukrepe za sanacijo poslovanja je prvotožena stranka uvrstila tudi optimizacijo stroškov dela, kar je povsem običajen ukrep delodajalca, ki se sooča s finančnimi problemi. Tožničina mesečna bruto plača je znašala pri prvotoženi stranki 1.100,00 EUR, kar je prvotožena stranka dokazala s plačilnimi listi za tožnico za obdobje januar - marec 2017. Prvotožena stranka je 27. 2. 2017 sprejela sklep, s katerim je ukinila delovno mesto "organizator prireditev", ki ga je kot edina delavka pri prvotoženi stranki zasedala tožnica. Res je sicer, da je v sklepu o ukinitvi delovnega mesta, ki sledi navedenim ukrepom prišlo do tiskarske napake in je pomotoma navedeno delovno mesto "vodja prireditev" namesto "organizator prireditev", a to ne more vplivati na zakonitost odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi. Sodišče v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe nakazuje, da naj bi šlo pri ukinitvi tožničinega delovnega mesta za prikrito šikano tožnice, kar naj bi pomenilo, da ukinitev tožničinega delovnega mesta ni bila izvedena zaradi poslovnih razlogov, pač pa zato, da se prvotožena stranka znebi tožnice. Obe toženi stranki takšnemu izvajanju nasprotujeta. Če delodajalec delovno mesto ukine, je edina logična posledica odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za to delovno mesto. Tožnica kot edina zaposlena delavka pri prvotoženi stranki predstavlja zanjo strošek v višini 22.400,00 EUR letno, čemur tožnica ni oporekala. Prvotožena stranka je za družbo C. d. o. o. sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju, s katero se je ta družba zavezala, da bo za prvotoženo stranko po njenem naročilu organizirala in izvajala A. prireditve in sicer po ceni 5.600,00 EUR za posamezno prireditev. Ker sta bili planirani v letu 2017 zgolj dve prireditvi, bi to skupaj zneslo 11.200,00 EUR. Takšna pogodba je za prvotoženo stranko cenovno ugodnejša. Sklep o ukinitvi tožničinega delovnega mesta je izključno poslovne narave in ni subjektivno ravnanje zoper tožnico. Navedbe sodišča, da je šlo pri odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi za posledico nesoglasja med njo in toženima strankama glede njenega dela kot A. sodnice pa so vredne vsake obsodbe in graje. Tožnica je tudi za 5 mesecev delovne dobe pri prvotoženi stranki prejela odškodnino po 118. členu ZDR-1 v višini petih plač, to pa pomeni eno plačo za vsak mesec dela pri prvotoženi stranki, to pa je previsoko.

3. Tožeča stranka podaja odgovor na pritožbo tožene stranke in v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam toženih strank. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je drugotožena stranka v celoti uspela s svojim nasprotovanjem tožbenemu zahtevku tožnice oziroma "a contrario", da tožnica s svojim zahtevkom zoper drugotoženo stranko ni uspela. Upoštevaje navedeno, drugotožena stranka nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, niti nima pravnega interesa ne legitimacije, da brani interese prvotožene stranke in izpodbija odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko. Glede navedenega je potrebno pritožbo toženih strank zavreči. Toženi stranki navajata, da je pogodba z novim pogodbenim partnerjem za prvotoženo stranko cenovno ugodnejša in tudi bolj fleksibilna. Pritožbene navedbe toženih strank so v celoti neutemeljene. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno izhajati iz dejanske (lahko tudi pravne) obrazložitve odpovednega razloga. Skladno z določbo 83. člena ZDR-1 je dokazno breme na strani delodajalca. Kot je že potrdila sodna praksa formalna ukinitev delovnega mesta ni pogoj za zakonitost odpovedi. Dejstvo je, da potreba po delu tožnice ni prenehala, pa čeprav se toženi stranki trudita prikazati nasprotno. Zakoniti zastopnik prvotožene stranke je na zaslišanju jasno izpovedal, da je "prevzel" le tista dela, ki jih je opravljal že prej (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 5. 4. 2018, izpoved D.D., stran 11), iz česar izhaja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da dejansko ni "prevzel" nobenih nalog tožnice kot odpuščene delavke, pač pa je še naprej opravljal zgolj tisto, kar je delal že pred odpovedjo, torej svoje delo. C. d. o. o. kot zunanji izvajalec nikoli ni prevzel nobenih del. Tudi priča E.E. je izpovedala, da "zunanjega izvajalca" nikoli ni srečala, da pa je delo organizatorja prireditev po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice prevzela F.F. (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 5. 4. 2018, izpoved E.E., stran 3 in 4). Zakoniti zastopnik prvotožene stranke je tudi pojasnil, da mora zunanji izvajalec večino izvajati delo v prostorih toženih strank pod nadzorom toženih strank "ker ima samo prvotožena stranka računalniško oziroma programsko opremo, kjer se lahko vnašajo vnosi prijavljenih razstavljalcev". Povsem očitno je, da do prenosnih del zunanjemu izvajalcu po pogodbi, ki sta jo toženi stranki predložili v dokaz svojih navedb, dejansko ni prišlo, saj je tudi zakoniti zastopnik prvotožene stranke izpovedal, da delavke družbe C. d. o. o., ki je sicer vodja prireditev in organizira prireditve, "osebno ne pozna" (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 5. 4. 2018, izpoved D.D., stran 10). Sodišče je tako povsem pravilno ugotovilo, da je ukinitev delovnega mesta tožnice zgolj formalizem, ki prikriva dejanski razlog subjektivne narave na strani zakonitih zastopnikov toženih strank za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi. Celotna izpoved zakonitega zastopnika prvotožene stranke tako izkazuje, da delo tožnice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi dejansko sploh ni prenehalo.

Toženi stranki tudi zatrjujeta, da je prisojeno denarno povračilo brez pravne podlage in podredno, da bi lahko sodišče prisodilo tožnici največ eno plačo odškodnine, pri čemer so te navedbe neutemeljene. Toženi stranki nepravilno zatrjujeta, da 118. člen ZDR-1 kot osnovni parameter določa trajanje zaposlitve pri delodajalcu. Ni dvoma, da je bila tožnica pri drugotoženi stranki zaposlena v obdobju od 2. 12. 2006 do 9. 2. 2011 ter v obdobju od 8. 4. 2015 do 24. 11. 2016, od 25. 11. 2016 dalje v trajanju petih mesecev pa pri prvotoženi stranki, skupaj dobrih 6 let. Takšno skupno delovno dobo pri obeh toženih strankah je prvotožena stranka na poziv tudi priznala v sklepu o popravi odpovedi z dne 30. 3. 2017, tako pri trajanju odpovednega roka kot pri višini odpravnine. Navedeno dejstvo je potrebno upoštevati tudi pri določitvi višine denarnega povračila. Ne glede na navedeno pa toženi stranki glede višine denarnega povračila spregledata tudi druge elemente po drugem odstavku 118. člena ZDR-1, torej: možnosti zaposlitve tožnice za novo zaposlitev, na kar brez dvoma vplivajo tudi njena starost, izobrazba in dejstvo, da se zadnjih 27 let dejansko ukvarja zgolj z A., ker ima monopol ravno drugotožena stranka: - okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sodišče prve stopnje že ugotovilo, - poleg tega pa tudi pravice, ki jih je tožnica uveljavljala za čas od prenehanja delovnega razmerja, pri čemer se je samozaposlila iz razloga, da bi zmanjševala nastanek škode. Čeprav tožnica meni, da prisojena odškodnina ne upošteva vseh prikrajšanj tožnice.

Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je prav tako glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze tako, da je prebralo vse listine, ki so jih predložile tožnica in toženi stranki, ter zaslišalo tožnico, zakonitega zastopnika prvotožene stranke, zakonitega zastopnika drugotožene stranke ter priče E.E., pri čemer je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica vložila tožbo zoper prvotoženo stranko, ki ji je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v zvezi z reparacijskim zahtevkom pa tudi zoper drugotoženo stranko, pri čemer je drugotožena stranka 100 % lastnica prvotožene stranke. Tožnici je delovno razmerje pri drugotoženi stranki prenehalo s sporazumom, torej ne z morebitno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pri drugem delodajalcu, pri čemer iz podpisanega sporazuma izhaja, da bo tožnica morebitne pravice iz delovnega razmerja uveljavljala pri prvotoženi stranki - zadnjem delodajalcu. Tožnica navedenega sporazuma ni izpodbijala, prav tako ni bila prisiljena v podpis navedenega sporazuma. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2017 zoper prvotoženo stranko, ugodilo tožbenemu zahtevku za reparacijo pri prvotoženi stranki za čas trajanja delovnega razmerja in pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 27. 4. 2017 ter prvotoženi stranki naložilo plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pravilno: denarno povračilo) v višini 7.107,50 EUR z obračunom in odvodom pripadajočih davkov in prispevkov ter izplačila neto zneska. Ostale tožbene zahtevke je sodišče zoper prvotoženo stranko zavrnilo, prav tako pa je tožbene zahtevke tožnice zoper drugotoženo stranko v celoti zavrnilo in odločilo, da drugotožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

7. Pritožba se dejansko nanaša le na prvotoženo stranko (I., II., III., V. in VI. točka izreka), drugotožena stranka pa navaja le vsebinske razloge, za katere meni, da glede na sicer ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče, gredo v prid prvotoženi stranki. Sicer je bil tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko tudi v celoti zavrnjen, torej je drugotožena stranka v postopku v celoti uspela in nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Kot navedeno iz izreka izhaja, da so bili zoper drugotoženo stranko praktično zavrnjeni vsi tožbeni zahtevki, pri čemer je sodišče v točki VII odločilo le, da je drugotožena stranka dolžna kriti svoje stroške postopka.

8. Tožnica je bila pri prvotoženi stranki zaposlena na delovnem mestu "organizator prireditev", pri čemer je prvotožena stranka po sprejemu poročila o poslovanju za leto 2016 kot eden od ukrepov za zmanjšanje stroškov predstavila tudi reorganizacijo in ukinitev delovnega mesta "organizator prireditev". Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je podan, če so prenehale potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca kot to določa 89. člen ZDR-1. Ob navedenem pa delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kot to določa drugi odstavek 89. člena ZDR-1. Kot je navajala tožnica je opravljala organizacijo razstav za prvotoženko ter delo v zvezi za prireditve drugotožene stranke, pri čemer je delala konstantno 8 ur. Enako je tožnica izpovedala na zaslišanju, smiselno enako pa je potrdil tudi zakoniti zastopnik drugotožene stranke. Tako je sodišče prve stopnje odločilo, da delo delavca, ki je delal vsak dan večino časa 8 ur, ni nepotrebno. Tudi sicer navedbe prvotožene stranke o njenem slabem poslovanju v letu 2016 ne morejo biti upoštevne, saj je prvotožena stranka že v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnico razpolagala z vsemi svojimi podatki o finančnih sredstvih, to je o prilivih, in vedela za svoje finančne obveznosti, tako da njena navajanja o finančnem primanjkljaju v mesecu februarju 2017 niso prepričljiva.

9. Sodišče je pravilno preverjalo, ali sicer s formalno izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta, ker je prvotožena stranka vedela za svoje slabo poslovanje in izgubo v letu 2016 že tega leta, tako da reorganizacija in posledično ukinitev delovnega mesta niso bile objektivne poslovne potrebe, razlog pa ni bil resničen. Ob tem je sodišče tudi ugotovilo, da je prvotožena stranka navajala, da je sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta 27. 2. 2017, ob tem pa je v postopku tudi zatrjevala, da sistemizacije ni imela, ker je ni bila dolžna sprejeti. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti poslovnega razloga, ki ga je navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da je bila odpoved prvotožene stranke tožnici nezakonita.

10. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo previsoko denarno povračilo na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki določa, da višino denarnega povračila sodišče določi upoštevaje trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. V predmetni zadevi sta tudi sicer toženi stranki predlagali sodno razvezo, tožnica pa sodni razvezi ni nasprotovala. Sodišče je ob tem ugotovilo, da je bila tožnica ob izgubi službe stara 53 let in po poklicu komercialistka, pri čemer pa se je vrsto zadnjih let ukvarjala le z A. zadevami, kjer pa imata privilegij prvotožena in drugotožena stranka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki 5 mesecev, pri drugotoženi stranki, ki je lastnica prvotožene stranke, pa je bila zaposlena od 2. 12. 2006 do 9. 2. 2011 in od 8. 4. 2015 do 24. 11. 2016, pri čemer se je tožnica po odpovedi pogodbe o zaposlitvi samozaposlila in imela bistveno nižje prihodke kot pri prvotoženi stranki. Tožnica je zadnje tri mesece pred odpovedjo prejemala plačo v znesku 1.421,50 EUR tako, da znaša petkratnik povprečne plače 7.107,50 EUR. Tožnica je bila dalj časa zaposlena pri družbi materi, ki je lastnica prvotožene stranke, pri čemer je takšno kontinuiteto delovnega razmerja upoštevala tudi prvotožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ji odmerila odpravnino za 5 let dela, in sicer v višini ene petine plače za vsako leto dela pri delodajalcu.

11. Sodišče je pravilno odločilo tudi o stroških postopka zoper prvotoženo stranko, saj je tožnica v pretežnem delu uspela, tako da je pravilno uporabilo določilo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Prvotožena stranka je tožnici tako dolžna povrniti stroške postopka v znesku 811,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti. Prav tako pa je prvotožena stranka dolžna v roku 15 dni za tožnico plačati 56,56 EUR stroškov na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.