Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V skladu z utrjeno sodno prakso, ki jo ponudi tudi pritožba, je izbira pravnega varstva prepuščena tožniku. Ni razloga, da tožnica – še posebej v konkretnem primeru, ko zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice – svoje pravice ne bi mogla varovati (le) z ugotovitveno tožbo. Če se pridobi pravica originarno oz. na podlagi zakona, dajatveni zahtevek ni potreben. Zato je stališče sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe zmotno.
I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnine z ID znakom posamezni del ..., in tožnici naložilo povračilo 1.586,61 EUR toženčevnih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Tožnica odločitev izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.
Pritožnica poudarja, da je sodišče napačno uporabilo določbi 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) ter 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Stranka lahko prosto izbira na kakšen način bo varovala svojo lastninsko pravico – bodisi z izbrisno bodisi z ugotovitveno tožbo, o čemer se je že izrekla sodna praksa. V podkrepitev svojih navedb se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 323/2017, II Ips 75/2013 in II Ips 440/2008. Ves čas je trdila, da je pravico uporabe na sporni nepremičnini pridobila na podlagi prodajne pogodbe št. 00/88 z dne 3. 10. 1988 ter da je ni prenesla na toženca. Njena pravica uporabe se je na podlagi določb ZLNDL transformirala v lastninsko pravico in je torej lastninsko pravico pridobila originarno. Četudi bi postavila izbrisni zahtevek, se lastninska pravica nanjo še vedno ne bi vpisala. Sodišče s sklepom Dn 000/2013 ni presojalo vsebinske utemeljenosti zemljiškoknjižnega predloga, zato tudi ni vsebinsko presojalo pridobitve toženčeve lastninske pravice. Toženčev vpis ne temelji na materialnopravno napačni vknjižbi, temveč na izjavah prič, glede katerih ni imela možnosti, da se izreče. V postopku ni sodelovala, saj je bila v zemljiški knjigi še vedno vpisana lastninska pravica družbe A., d. d., od katere je njena pravna prednica pravico uporabe tudi pridobila. Ne držijo navedbe, da je zatrjevala materialnopravno neveljavnost izvedene vknjižbe lastninske pravice na toženca.
Izpodbijana sodba je sodba presenečenja. Sodišče je napačno uporabilo določbo 285. člena ZPP oziroma je sploh ni uporabilo. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev oz. zanje ni ponudila ustreznih dokazov, jo je dolžno na to opozoriti. Tudi v enostavnih zadevah je sodišče dolžno – če tega ni storila že nasprotna stranka – opozoriti na morebitno nesklepčnost. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogovanju, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje. Opozarja, da je rok za izpodbijanje vpisa, ki teče od izdaje sklepa iz prvega odstavka 242. člena ZZK-1, tri leta. Ta rok pa je že potekel. Četudi bi tožnica izkazala imetništvo katere koli pravice na predmetnem parkirnem mestu, bi morala tožbo vložiti znotraj navedenega triletnega roka. Sicer pa je v postopku uveljavljal številne ugovore – med drugim tudi ugovor priposestvovanja lastninske pravice na predmetnem parkirnem mestu, s katerim pa se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo, ker je tožbo zavrnilo že zaradi nesklepčnosti. Zato bi lahko pritožbeno sodišče, če bi pritrdilo tožničini argumentaciji, sodbo kvečjemu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, nikakor pa ni podlage za spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožničinemu zahtevku.
Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in priglaša stroške pritožbenega postopka.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje našlo v nesklepčnosti tožbe. Menilo je, da med tožbenimi trditvami in tožbenim predlogom obstaja neskladje: tožnica je zahtevala ugotovitev svoje lastninske pravice, podajala pa je razloge o materialnopravni neveljavnosti izvedene vknjižbe toženčeve lastninske pravice. Toženec se je vpisal v zemljiško knjigo po izvedenem zemljiškoknjižnem postopku na podlagi sklepa o dovolitvi vzpostavitve zemljiškoknjižne listine Dn 000/2013. Pred tem pa je bila v zemljiški knjigi kot lastnica vpisana družba A., d. d. Po presoji sodišča prve stopnje bi morala tožnica, ki je svoj zahtevek gradila na zatrjevanjih o nepravilnosti vknjižbe, postaviti zahtevek za njen izbris – izbrisno tožbo.
6. Pritožbeno sodišče takšnemu razlogovanju sodišča prve stopnje ne sledi. Tožnica je trdila, da je lastninsko pravico pridobila originarno na podlagi določb ZLNDL. Predmetni zakon je dosedanjo pravico uporabe ex lege spremenil v lastninsko pravico, vknjižba na podlagi ZLNDL pa je bila samo deklaratorna1. Upravičenec do lastninjenja je lastninsko pravico pridobil izvorno, še pred vpisom te pravice v svojo korist v zemljiško knjigo. Tožnica je trdila, da je pravico uporabe pridobila na podlagi prodajne pogodbe št. 00/88 z dne 3. 10. 1988 – ta sicer ni bila vpisana v zemljiško knjigo – lastninske pravice pa na toženca ni prenesla. Za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj2. Običajna praksa je bila, da se je dejansko izvedel pravni promet z nepremičninami in se je prenesla pravica uporabe, temu pa niso sledili vpisi v zemljiško knjigo. Tudi v takih primerih je dejanski pridobitelj lahko postal lastnik spornega zemljišča na podlagi določbe 3. člena ZLNDL3. 7. V skladu z utrjeno sodno prakso, ki jo ponudi tudi pritožba,4 je izbira pravnega varstva prepuščena tožniku. Ni razloga, da tožnica – še posebej v konkretnem primeru, ko zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice – svoje pravice ne bi mogla varovati (le) z ugotovitveno tožbo. Če se pridobi pravica originarno oz. na podlagi zakona, dajatveni zahtevek ni potreben. Zato je stališče sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe zmotno.
8. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ni smelo samo dopolniti postopka, ker bi prvič ugotavljalo pravna relevantna dejstva in s tem pravdnima strankama odvzelo pravico do pritožbe. Z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
9. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče opredeliti do vseh pravno relevantnih zatrjevanj pravdnih strank in upoštevati, da se v primerih originarne pridobitve lastninske pravice, ki jo tožnica zatrjuje, ta lahko varuje tudi (le) z vložitvijo ugotovitvene tožbe.
10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.
1 Primerjaj sklep II Ips 335/2006 z dne 9. 2. 2009. 2 Primerjaj sklep II Ips 634/2007. 3 Primerjaj II Ips 259/2006 z dne 9. 8. 2008. 4 II Ips 323/2017 z dne 28. 3. 2019, II Ips 75/2013 z dne 1. 1.0. 2015 in II Ips 440/2008 z dne 24. 11. 2011.