Jedro

Ker so se listine o zadnji meritvi nahajale v zbirki listin zemljiškega katastra, čeprav podatki meritve v zemljiškem katastru (še) niso bili evidentirani kot zadnje vpisani podatki, bi geodetsko podjetje pri prikazu poteka katastrske meje v elaboratu bilo dolžno upoštevati tudi podatke te zadnje meritve.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnic za povračilo stroškov postopka se zavrne.

3. Zahtevek prizadete stranke A. za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je bila zahteva tožnic za ureditev meje parcele št. 193/11, k.o. ... in za ureditev mej parcel št. 589/1, 589/2, 589/4, 591/1, 591/2 in 591/3, vse k.o. ..., zavržena (1. točka izreka), v postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da stroški niso nastali (2. točka izreka). Kot pojasnjuje organ na prvi stopnji, je bilo o zadevi že odločeno z odločbo št. 02112-205/2006/2 z dne 3. 4. 2006, ki pa je bila v pritožbenem postopku (pritožbo je vložila prizadeta stranka A.) razveljavljena, saj je bilo ugotovljeno, da pri odločanju ni bila upoštevana zadnje izvedena meritev iz zbirke listin upravnega organa, ki se nanaša na parc. št. 193/11, k.o. ... Omenjena meritev bi namreč lahko imela vpliv na odločitev upravnega organa o zahtevku strank. Meritev, ki v zemljiškem katastru ni bila izvedena, je bila posledica delitve solastnine, ki je bila opravljena s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. IR 399/57-8 z dne 31. 1. 1958. V postopku v okviru predhodnega odločanja je zato organ na prvi stopnji na podlagi 5. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Uradni list RS, št. 52/2000 in nasl.: v nadaljevanju: ZENDMPE) izdal obvestilo, ki pa ga je Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije kasneje odpravilo. Upravni organ je zato neizvršen sklep sodišča evidentiral neposredno – na podlagi sklepa samega, potem, ko je dne 28. 2. 2007 od Okrajnega sodišča v Mariboru pridobil dokumentacijo s potrdilom o pravnomočnosti sklepa. Odločba o ureditvi meje z dne 3. 4. 2006 je bila odpravljena, zadeva pa je bila vrnjena v ponoven postopek. Po ugotovitvi organa je bila na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 31. 1. 1958 urejena tudi meja, na meji novih parcel št. 193/6, 197/1, 193/5, 193/1 in parcele št. 55, vse k.o. ... s sosednjimi parcelami v k.o. ... pa so bili postavljeni mejniki. S priključitvijo dela, kjer se je nahajala parc. št. 193/11, k.o. ..., k stavbni parceli št. 55, k.o. ... je bila parcela št. 193/11, k.o. ... ukinjena. Ker pa niti sodišče niti upravni organ pravnomočnega sklepa z dne 31. 1. 1958 nista izvedla v celoti, je parcela št. 193/11, k.o. ... še naprej ostala v vložku na zemljiški knjigi. Po 6. členu ZENDMPE je zemljiški kataster sestavljen iz zadnje vpisanih podatkov o zemljiščih in iz zbirke listin, v kateri se nahajajo elaborati in druge listine, na podlagi katerih so bili opravljeni posamezni vpisi ter načrti in podatki, vpisani pred zadnjimi vpisanimi podatki. Po tretjem odstavku 21. člena ZENDMPE mora geodet v primeru, ko pokazana meja odstopa od katastrske meje, lastnike na to opozoriti in jim pojasniti, da v zemljiški kataster ni mogoče kot dokončno vpisati meje, ki odstopa od katastrske meje. Po drugem odstavku 25. člena ZENDMPE pa se elaborat ureditve, ki ne vsebuje vseh predpisanih sestavin, če je tehnično pomanjkljiv, ali če meja, ki je prikazana v elaboratu kot tista, ki je bila označena z mejniki na podlagi mejne obravnave, odstopa od katastrske meje, zavrže, če stranka po pozivu geodetske uprave v določenem roku elaborata ne dopolni. Upravni organ je tožnice pozval, naj v zvezi s parcelo št. 193/11, k.o. ..., v roku 45 dni dopolnijo elaborat ureditve meje tako, da se bo upoštevala tudi zadnja meritev, ki je bila opravljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 31. 1. 1958. Kljub temu, da zadnja meritev do začetka reševanja predmetne zadeve ni bila izvedena v zemljiškem katastru, predstavlja ta v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZENDMPE del zbirke listin upravnega organa, kjer je tudi dosegljiva. Geodetsko podjetje, ki je sestavilo elaborat ureditve meje, bi moralo zato to zadnjo meritev pri izdelavi elaborata tudi upoštevati. Tožnice so bile v zahtevi za dopolnitev elaborata opozorjene na posledice, ki bodo nastale, če elaborat v določenem roku ne bo dopolnjen v skladu z zahtevo organa. Ker tožnice elaborata v roku niso dopolnile (organu so sporočile, da menijo, da dopolnitev ni potrebna), je bilo potrebno zahtevo za ureditev meje na podlagi drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 25. člena in 6. členom ZENDMPE zavreči. Zoper izpodbijani sklep so tožnice vložile pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. 3532-223/2006-10 z dne 11. 12. 2007 kot neutemeljena zavrnjena.

V tožbi in pripravljalni vlogi tožnice izpodbijanemu sklepu nasprotujejo in poudarjajo, da jih je prvostopni organ neutemeljeno pozival k dopolnitvi elaborata. Meritev, opravljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča z dne 31. 1. 1958, namreč nikoli ni bila vpisana v evidence, kar pomeni, da je po podatkih zemljiškega katastra ter zemljiške knjige zemljišče parc. št. 193/11, k.o. ... še zmeraj obstoječe ter vpisano na ime tožnic. Prvostopni organ pa tudi ni obrazložil, katere so predpisane sestavine elaborata ureditve meje oz. kaj pomeni tehnično pomanjkljiv elaborat. Predpisane sestavine elaborata bi morale biti določene v zakonu ali vsaj v podzakonskem predpisu, ki pa ga upravni organ v obrazložitvi sklepa ne navaja. Po mnenju tožnic sklep Okrajnega sodišča z dne 31. 1. 1958 tudi ne predstavlja meritve, ki bi jo bilo mogoče upoštevati pri izdelavi elaborata, saj je bilo z navedenim sklepom odločeno le o delitvi nekaterih sosednjih parcel. Glede na obrazloženo tožnice sodišču predlagajo, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep ter odločbo, izdano v pritožbenem postopku, odpravi ter vrne zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahtevajo pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V odgovoru na tožbo ter v pripravljalni vlogi A. kot prizadeta stranka (solastnica sosednjih zemljišč) poudarja, da je v teku nepravdni postopek ureditve meje, ki so ga sprožile tožnice, ki zato nimajo pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu. Strinja se z izpodbijano odločitvijo in sodišču predlaga, da tožbo zavrne, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopkov.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da sodni postopek ureditve meje, ki je bil sprožen po neuspeli ureditvi meje v upravnem postopku, po veljavni pravni ureditvi ne preprečuje uvedbe upravnega spora, v katerem se presoja zakonitost izpodbijanega sklepa.

Med strankami v postopku je sporno vprašanje, ali je bil elaborat ureditve meje, ki so ga tožnice priložile zahtevi za ureditev meje, utemeljeno zavržen po ZENDMPE, ki ga je bilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 162. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (Ur. l. RS, št. 74/2006; v nadaljevanju: ZEN) potrebno uporabiti v upravnem postopku, ki je bil ob uveljavitvi ZEN (24. 5. 2006) že v teku.

Po ZENDMPE se je meja v upravnem postopku uredila na podlagi elaborata ureditve meje, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje na podlagi ugotovitev mejne obravnave. V elaboratu ureditve meje je bilo potrebno prikazati t.i. pokazano mejo (mejo, kot so jo pokazali na mejni obravnavi lastniki zemljišč), katastrsko mejo (mejo, kot izhaja ta iz podatkov zemljiškega katastra) pa le, če je pokazana meja odstopala od katastrske meje (19. člen ZENDMPE). Iz podatkov upravnega spisa v obravnavani zadevi izhaja, da na mejni obravnavi meja med lastniki sosednjih zemljišč ni bila nesporno ugotovljena, saj se mejne obravnave niso udeležili vsi lastniki zemljišč - tisti, ki se obravnave niso udeležili, pa tudi niso podali izjave o strinjanju s potekom meje (tretji odstavek 26. člena ZENDMPE). Glede na obrazloženo je bilo geodetsko podjetje v elaboratu ureditve meje dolžno poleg pokazane meje prikazati tudi potek katastrske meje, ki se po izrecni določbi zakona ugotavlja bodisi na podlagi zadnje vpisanih podatkov bodisi na podlagi podatkov iz zbirke listin (drugi odstavek 20. člena ZENDMPE).

Med strankami v postopku ni sporno, da je geodetsko podjetje mejo, ki je v elaboratu prikazana kot katastrska meja, ugotovilo na podlagi zadnje vpisanih podatkov v zemljiškem katastru, ne da bi upoštevalo katastrsko meritev nepremičnin z dne 18. 6. 1959, opravljeno na podlagi sklepa o delitvi solastnine Okrajnega sodišča v Mariboru št. IR 399/57-8 z dne 31. 1. 1958. Ker so se listine o tej meritvi nahajale v zbirki listin zemljiškega katastra (to med strankami ni sporno), čeprav podatki iz meritve v zemljiškem katastru (še) niso bili evidentirani kot zadnje vpisani podatki, bi bilo pri prikazu poteka katastrske meje v elaboratu geodetsko podjetje dolžno upoštevati tudi podatke meritve z dne 18. 6. 1959. Smisel določbe drugega odstavka 20. člena ZENDMPE, ki omogoča (alternativno), da se katastrska meja ugotavlja bodisi na podlagi zadnje vpisanih podatkov bodisi na podlagi podatkov iz zbirke listin, je v tem, da se v primeru, kakršen je obravnavani (ko podatki iz zbirke listin niso bili evidentirani kot zadnje vpisani podatki), ugotovi katastrska meja, kot bi ta morala biti evidentirana na podlagi podatkov zbirke listin, čeprav evidentiranje (iz takšnega ali drugačnega razloga) ni bilo izvedeno.

Glede tožbenega ugovora, da je bilo s sklepom Okrajnega sodišča št. IR 399/57-8 z dne 31. 1. 1958 odločeno le o delitvi nekaterih sosednjih zemljišč in da tudi zato ni bilo razloga za dopolnitev elaborata ureditve meje, pa sodišče pojasnjuje, da predstavlja ta trditev tožbeno novoto, ki jo glede na določbo tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006; v nadaljevanju: ZUS-1) sodišče pri odločanju ni upoštevalo. To dejstvo so namreč imele tožnice možnost navesti že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, pa tudi v postopku odločanja o pritožbi.

Zaradi neupoštevanja zadnje meritve, meja, prikazana v elaboratu ureditve meje kot tista, ki je bila označena z mejniki na podlagi mejne obravnave, tudi po zahtevi za dopolnitev, odstopa od meje po podatkih zemljiškega katastra. Upravni organ je zato po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je zahtevo za ureditev meje z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 25. člena ZENDMPE zavrgel. Upoštevaje obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2 in 3 izreka: Sodišče je zahtevka tožnic in prizadete stranke za povračilo stroškov postopka zavrnilo v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.