Jedro

Tožeča stranka je v uvodu predloga za izdajo naloga za izpraznitev navedla toženo stranko (Z.), nato pa je v predlogu predlagala, da je tožena stranka B. B. dolžna izprazniti poslovni prostor.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz predloga ni bilo razvidno, na katero osebo se nanaša. Tožena stranka Z. se je v ugovoru zoper nalog za izpraznitev poslovnih prostorov spustila v obravnavanje glavne stvari, iz česar izhaja, da identiteta tožene stranke ni bila sporna oziroma jo je bilo mogoče jasno razbrati iz sodnega spisa. Tudi dokazno gradivo se je glasilo na Z. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno štelo, da gre za očitno pomoto.

S popravkom na naroku tožeča stranka ni spremenila istovetnosti zahtevka, povečala obstoječega zahtevka ali uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP).

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki napačno odmerilo sodno takso. Ker je vrednost spornega predmeta 448,00 EUR, bi sodišče moralo odmeriti sodno takso za redni postopek v višini 78,00 EUR po tar. št. 1111 ZST-1 in ne v višini 126,00 EUR. Tožeča stranka je sicer plačala nepravilno odmerjeno sodno takso, vendar tožena stranka glede na to, da zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ni imela možnosti ugovora, ni dolžna tožeči stranki povrniti razlike do višine nepravilno odmerjene sodne takse.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 126,00 EUR nadomesti z zneskom 76,00 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da v roku 30 dni izprazni dvorano št. 1 v izmeri 224 m², v pritličju stavbe z ID št. 000, stoječi na zemljišču z ID znakoma 0013 in 0011, na naslovu ..., ter jo prosto stvari, oseb in živali izroči tožeči stranki (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 126,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče ugodilo nesklepčnemu tožbenemu zahtevku, saj je tožeča stranka v predlogu za izdajo naloga za izpraznitev predlagala, da dvorano izprazni B. B. Iz preostale vsebine predloga ni razvidno, katera oseba je tista, na katero se predlog nanaša, saj je uporabljen zgolj izraz tožena stranka. Posledično sodišče ni moglo ugotoviti, da gre za pisno napako. Sodišče je zato ugotovitev utemeljilo mimo trditvene podlage tožeče stranke. Ne more biti sklepčen izpraznitveni nalog v breme tretje osebe, ki ni najemnik in posestnik. Sodišče je samovoljno spremenilo zahtevek oziroma odpravilo njegovo nesklepčnost. Tožeča stranka ima možnost spremeniti predlog do izdaje naloga, ne pa kasneje, ko je nalog že izdan. Sodišče ne more opravičevati svojega nezakonitega postopanja pri izdaji sodbe s tem, da bi lahko predlog vrnilo v popravo skladno s 108. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodišče s tem predpostavlja, da bi tožeča stranka zagotovo popravila predlog, kar ni skladno z določbami ZPP. Sodišče je nato v pravdnem postopku ponovno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je navedbe tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo štelo kot popravo tožbe, čeprav je bila tožba dejansko samovoljno spremenjena. Tožeča stranka namreč ni spremenila tožbenega zahtevka niti na naroku za glavno obravnavo. Zaradi spremembe tožbe bi ji morala biti dana možnost, da v ustreznem roku odgovori na spremenjen zahtevek. Izrecno je navedla, da ne pristaja na spremembo tožbe. Posledično izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj se sprememba tožbe dovoli in zakaj je imela tožena stranka dovolj časa za pripravo na obravnavo spremenjenega zahtevka. Sodišče tudi ni izdalo sklepa o spremembi tožbe. Opozarja, da bi sodišče moralo tožeči stranki odmeriti sodno takso v višini 78,00 EUR in ne 126,00 EUR. Posledično ni dolžna tožeči stranki povrniti stroška sodne takse, ki ni bila odmerjena skladno z zakonskimi določbami. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi od tožene stranke zahtevala izpraznitev poslovnega prostora. Drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka v uvodu predloga za izdajo naloga za izpraznitev navedla toženo stranko (Z.), nato pa je v predlogu predlagala, da je tožena stranka B. B. dolžna izprazniti poslovni prostor. Sodišče prve stopnje je skladno z najemno pogodbo z dne 1. 7. 2010 in aneksi k pogodbi izdalo nalog za izpraznitev poslovnih prostorov zoper toženo stranko Z. 6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz predloga ni bilo razvidno, na katero osebo se nanaša. Tožena stranka se je namreč tudi sama v ugovoru zoper nalog za izpraznitev poslovnih prostorov spustila v obravnavanje glavne stvari1, iz česar izhaja, da identiteta tožene stranke ni bila sporna oziroma jo je bilo mogoče jasno razbrati iz sodnega spisa. Tudi dokazno gradivo se je glasilo na Z. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno štelo, da gre za očitno pomoto. Pritožbeni očitki o ravnanju sodišča prve stopnje v zvezi s tem niso odločilni glede na to, da je bil nalog za izpraznitev poslovnih prostorov v celoti razveljavljen s sklepom sodišča z dne 18. 2. 2019. 7. Skladno z drugim odstavkom 436. člena ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 29. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) je sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sklepa z dne 18. 2. 2019 začelo z obravnavanjem glavne stvari. Na naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka nato pojasnila, da je prišlo do pisne pomote in je to napako na naroku tudi pravočasno popravila (list. št. 47). Nasprotne pritožbene navedbe ne držijo. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da navedeni popravek predstavlja spremembo tožbe. Kot že obrazloženo gre zgolj za očitno napako v imenu. Z navedenim popravkom tožeča stranka ni spremenila istovetnosti zahtevka, povečala obstoječega zahtevka ali uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Posledično sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko ni sprejelo sklepa o dovolitvi spremembe tožbe ter ker v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov za dovolitev spremembe tožbe kljub nasprotovanju tožene stranke. Prav tako sodišče toženi stranki ni bilo dolžno dati časa, ki ji je potreben, da se lahko pripravi za obravnavanje o spremenjeni tožbi (peti odstavek 185. člena ZPP). Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

8. Glede povrnitve pravdnih stroškov tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki napačno odmerilo sodno takso. Ker je vrednost spornega predmeta 448,00 EUR, bi sodišče moralo odmeriti sodno takso za redni postopek v višini 78,00 EUR po tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in ne v višini 126,00 EUR. Tožeča stranka je sicer plačala nepravilno odmerjeno sodno takso, vendar tožena stranka glede na to, da zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ni imela možnosti ugovora, ni dolžna tožeči stranki povrniti razlike do višine nepravilno odmerjene sodne takse. Pritožbi je bilo zato treba v tem delu ugoditi in spremeniti sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti strošek sodne takse v višini 78,00 EUR namesto 126,00 EUR.

9. V preostalem delu je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da tudi niso izkazane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnega značaja (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka je s pritožbo zoper izpodbijano sodbo uspela le v sorazmerno majhnem delu (le delno glede stroškov pravdnega postopka), zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v povezavi z drugim odstavkom 165. člen ZPP).

1 Tožena stranka je v ugovoru zoper nalog za izpraznitev poslovnih prostorov ugovarjala nesklepčnost predloga tožeče stranke, hkrati pa je utemeljevala, da se je najemna pogodba za določen čas spremenila v pogodbo za nedoločen čas.