Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da voznik ni dobil nobenih posebnih navodil glede parkiranja, prav tako pa parkirišče, na katerem je parkiral ni bilo povsem neprimerno, saj je bilo ob avtocesti in osvetljeno (ne pa posebej zavarovano), zato ni ravnal ne namerno, ne (hudo) malomarno, še ne pomeni, da so zaradi tega podani tudi ekskulpacijski razlogi. Gre namreč za dve različni merili odgovornosti in v primeru, da bi se toženec želel ekskulpirati v smislu 17. člena CMR, bi moral navajati več - posebej trditi in dokazovati obstoj okoliščin, ki se jim ni mogel izogniti, kot tudi ni mogel preprečiti njihovih posledic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.130,88 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 38.795,81 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (1. točka izreka), pri čemer je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi njene pravdne stroške v višini 2.708,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložil pritožbo toženec in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo njegovih pravdnih stroškov. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožencu naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil toženec M., s.p., dne 31.5.2011 izbrisan iz sodnega registra (vpogled v Poslovni register Slovenije). Ker je stranka že od vsega začetka fizična oseba S. B., postopka, ki se je začel zoper s.p. pa ni treba prekiniti niti ni treba za toženca posebej izkazovati pravnega nasledstva, je pritožbeno sodišče sámo po uradni dolžnosti popravilo napačno navedbo toženca s strani sodišča prve stopnje.

6. V predmetni zadevi je družba C. Ltd. (C.) pri družbi J. Ltd. (J.) naročila prevoz 738 zabojev škotskega viskija iz Škotske v Slovenijo, ta pa je za omenjeni prevoz najela družbo R. Ltd. (R.). Slednja je prevoz nadalje zaupala tožencu, ki ga je po svojem prevozniku Z. S. tudi dejansko izvedel (tovorni listi na prilogah A3-A5). Z. S. je v noči na 14. oktober 2007 prenočeval na nezavarovanem, a osvetljenem, postajališču ob avtocesti, kjer mu je bil tovor ukraden. Naročnik prevoza je zaradi popolne izgube tovora vložil tožbo zoper vse tri prevoznike (priloga A6), pri čemer je bila med njim in družbo J. sklenjena sodna poravnava, s katero se je družba J. zavezala poravnati 50% v tožbi zahtevane vrednosti, to je zneska 12.125,64 GBP in 12.542,36 EUR (priloga A7). Plačilo po sodni poravnavi je dne 26.8.2009 izvedla tožnica kot zavarovalnica družbe J. (prilogi A8-A9), zato ta sedaj s predmetno tožbo zoper toženca uveljavlja regresni zahtevek.

7. Pritožbeno sodišče se je najprej ukvarjalo s statusom in vlogo družbe J., saj toženec zatrjuje, da je omenjena družba v konkretnem primeru nastopala kot špediter. Ta ima v anglosaškem pravnem sistemu vlogo direktnega zastopnika naročnika in ni stranka prevozne pogodbe, zatorej zanj Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti (Ur. list RS – MP, št. 9-55/1992 z dne 17.7.1992, CMR) sploh ne velja.

8. Kot izhaja iz tožbe, vložene pred angleškim sodiščem (priloga A6), je prvi toženec (zavarovanec tožnice J.), v povzetku zahtevka opredeljen kot špediter za prevoz 738 zabojev viskija, medtem ko iz podrobnosti zahtevka izhaja, da je prvi toženec vedno posloval kot strokovnjak za mednarodni prevoz pijač, pri čemer je v drugi točki zahtevka navedeno, da ga je okrog 10. oktobra 2007 tožnik (naročnik C.) angažiral za prevoz pošiljke 738 zabojev viskija iz Škotske v Slovenijo. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da niti ni relevantno, kakšne nazive imajo pravdne stranke, pač pa je pomembna zgolj vsebina pogodbe in s tem povezane obveznosti pravdnih strank. Ker nobena od pravdnih strank ni navajala, da se je naročnik C. z zavarovancem tožnice J. poleg nesporne obveznosti prevoza blaga dogovoril še za kakšno drugo obveznost omenjene družbe kot npr. odpremo ali carinjenje, je zaključiti, da je bila med naročnikom in J. sklenjena ustna prevozna pogodba (točka 17 tožbe). Dejstvo, da iz potrdila o zavarovanju izhaja, da ima ta pri tožnici zavarovano špeditersko odgovornost, še ne pomeni, da je družba J. v konkretnem primeru imela vlogo špediterja. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da špedicija zaobjema tudi organizacijo prevoza tovora, torej zavarovanje špediterske odgovornosti po naravi stvari vsebuje tudi zavarovanje prevozniške odgovornosti.

9. Ker je pritožbeno sodišče potrdilo stališče sodišča prve stopnje, da je družba J. v razmerju do naročnika C. nastopala kot prevoznik in ne špediter, se ni bilo dolžno opredeliti do uporabe CMR v primeru špedicije in posledično zatrjevane benevolentne narave plačila tožnice na podlagi določb CMR. Ta se zatorej skladno s 1. točko 1. člena CMR nedvomno uporablja za konkretno prevozniško razmerje, ne glede na to, da je bila njena uporaba v konkretnem primeru tudi posebej dogovorjena (tovorni listi CMR).

10. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožnica kot zavarovalnica družbe J. dejansko izvedla nakazilo sedaj vtoževanega zneska naročniku C. Pri tem se je oprlo na vsebino sodne poravnave, iz katere izhaja obveznost plačila 50% v tožbi zahtevane vrednosti (12.125,64 GBP in 12.542,36 EUR) (priloga A7), in obrazca subrogacije (priloga A9), iz katerega izhaja, da družba J. potrjuje, da je tožnica kot zavarovalnica preko svojih odvetnikov (dopis z dne 28.8.2009 na prilogi A8) nakazala navedene zneske družbi C., in da na tej podlagi potrjuje prenos vseh njenih pravic in pravnih sredstev pri izgubi ali zaradi nje na tožnico. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da je ugovor neplačila vtoževanega zneska negativno dejstvo, ki ga dolžna dokazovati tožnica, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženec ni (dovolj) specificirano ugovarjal temu dejstvu niti ni predloženim listinam oporekal v smislu neverodostojnosti in neresničnosti, zatorej tožnica ni bila dolžna svojega nakazila naročniku dokazovati z dodatnimi dokaznimi sredstvi.

11. Prevoznik je odgovoren za popolno ali delno izgubo blaga ali za poškodbo, ki nastane od prevzema blaga do njegove izročitve. Prost odgovornosti je le v primeru, če izkaže, da je izgubo, škodo ali zamudo povzročil upravičenec z napačnim ravnanjem ali iz malomarnosti, če ni dobil navodil zaradi napake ali malomarnosti, če je izguba oziroma zamuda posledica naravne napake tovora ali okoliščin, katerim se prevoznik ni mogel ogniti, kot tudi ni mogel preprečiti njihovih posledic (1. in 3. točka 17. člena CMR).

12. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je po 17. členu CMR podana objektivna odgovornost prevoznika – toženca, ne da bi se posebej spuščalo v ekskulpacijske razloge po 3. točki istega člena. Ne glede na to pa sodišče prve stopnje s tem ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, saj toženec ni izrecno navajal, da so takšni razlogi podani. Z navajanjem, da je bil voznik S. primoran opraviti obvezen počitek in da je glede na osebne izkušnje presodil, da je bilo sporno parkirišče dovolj varno in primerno za prenočitev, ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu v smislu 3. točke 17. člena CMR v zvezi s 1. točko 18. člena CMR. S tem je namreč zgolj ovrgel trditve tožnice, da je ravnal namerno oziroma s (hudo) malomarnostjo; ker pa ni izrecno navedel, da bi obstajale kakšne okoliščine, ki bi se jim kot povprečno skrben prevoznik ne mogel izogniti niti ne preprečiti njihovih posledic, sodišče prve stopnje ni smelo samo po sebi ugotavljati (razpravno načelo po 7. členu ZPP), ali so morda vseeno podani pogoji, po katerih bi bilo mogoče zaključiti, da prevoznik ne odgovarja za nastalo škodo zaradi tatvine.

13. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da si sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost prevoznika – toženca za nastalo škodo, ne da bi se posebej spuščalo v ekskulpacijske razloge, in ugotovitvijo, da v konkretnem primeru glede vprašanja ugovora zastaranja ni mogoče uporabi triletnega zastaralnega roka, ki se uporablja zgolj v primerih, kadar gre za namerno kršitev ali za (hudo) malomarnost, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo (1. točka 32. člena CMR), ni prišlo samo s seboj v nasprotje. Res je na podlagi izvedenih dokazov (zlasti izpovedb Z. S. in A. B.) zaključilo, da voznik ni dobil nobenih posebnih navodil glede parkiranja, prav tako pa parkirišče, na katerem je parkiral ni bilo povsem neprimerno, saj je bilo ob avtocesti in osvetljeno (ne pa posebej zavarovano), zato ni ravnal ne namerno, ne (hudo) malomarno, vendar to še ne pomeni, da so zaradi tega podani tudi ekskulpacijski razlogi. Gre namreč za dve različni merili odgovornosti in v primeru, da bi se toženec želel ekskulpirati v smislu 17. člena CMR, bi moral navajati več - posebej trditi in dokazovati obstoj okoliščin, ki se jim ni mogel izogniti, kot tudi ni mogel preprečiti njihovih posledic.

14. V skladu s 4. točko 39. člena CMR začne zastaralni rok enega leta v primerih terjatev med prevozniki teči od dneva dokončne sodbe, s katero sodišče ugotovi odškodnino; če pa take sodne odločbe ni, pa od dneva dejanskega izplačila. V konkretnem primeru je bila tožba vložena dne 25.8.2010, dne 19.8.2009 je bila sklenjena sodna poravnava, plačilo na njeni podlagi pa je bilo izvedeno dne 26.8.2009. Tožnica je tožencu že dne 22.7.2010 poslala pisni zahtevek, ki ga je ta prejel dne 16.8.2010 (priloga A10), česar toženec ni zanikal, kar pomeni, da v tem času zastaralni rok ni tekel. Ne glede na to, ali se šteje, da je začel zastaralni rok teči od sklenitve sodne poravnave, ki je po svojih učinkih izenačena s pravnomočno sodbo (1. točka 2. odstavka 17. člena ZIZ; 4. točka 31. člena CMR v zvezi s 58. členom Bruseljske uredbe 1 (Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 12, 16.1.2001, str. 1)) ali pa od dejanskega izplačila, kot meni sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče zaključuje, da tožbeni zahtevek zaradi zadržanja zastaranja po 2. točki 32. člena CMR v zvezi s 4. točko 39. člena CMR v nobenem primeru ni zastaral. 15. S sodno poravnavo na prilogi A7 sta se C. (naročnik prevoza) in zavarovanec tožnice J. v 4. točki zavezala, da bo vsak izmed njiju kril svoje stroške postopka, torej tudi odvetniške stroške. Tožnica jih je bila zato dolžna poravnati, saj so predstavljali del škode, ki jo je utrpela družba J. V zvezi s pavšalnim ugovorom toženca, da ti niso specificirani in izkazani, pa je tožnica predložila račun odvetniške pisarne v višini 9.768,01 GBP (priloga A12), kjer so posamezni stroški navedeni po postavkah, kar po mnenju pritožbenega sodišča zadostuje zahtevi za izkaz in specifikacijo vseh dejanskih izdatkov, ki jih je imela družba J. pred angleškim sodiščem.

16. Po 1. točki 27. člena CMR ima upravičenec pravico zahtevati obresti od plačljive odškodnine, ki mu pripada. Obresti, ki znašajo 5% na leto, tečejo od dneva, ko je upravičenec to pisno zahteval od prevoznika, če tega ni storil, pa od dneva, ko se je začel spor. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je do 5% obresti po navedenem členu upravičen tudi prevoznik kot regresni upravičenec. Določba namreč daje pravico upravičencu in ne izrecno samo naročniku, pri čemer pritožbeno sodišče tudi sicer ne vidi smiselnega razloga, zakaj bi to pravico v primeru regresnega zahtevka prevoznika izključili.

17. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam nosi stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.130,88 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15–dnevnega roka dalje do plačila (1. odstavek 165. člena ZPP in 1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo nagrado za postopek s pravnim sredstvom v višini 942,40 EUR (tar. št. 3210 ZodvT) in 20% DDV. Priglašenih materialnih stroškov tožnici ni priznalo, saj ta ni specificirala njihove višine niti ni navedla, kaj naj bi ti sploh predstavljali.