Jedro

Glede na razporeditev dolžnega aktivnega ravnanja v pravdnem postopku Vrhovno sodišče ni dolžno sámo iskati, katere so tiste pomanjkljivosti, zaradi katerih se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, kateri razlogi v njej so nejasni ali v medsebojnem nasprotju. Kot je revizijsko sodišče v preteklosti že pojasnilo, je dolžnost sodišča do opredelitve treba razumeti na zrcalen način - kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč in razlag.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 769,13 EUR.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki jo je tožnik (preživljanec) v notarskem zapisu 27. 10. 2000 sklenil s tožencem (preživljalcem), in odredilo izbris vknjižene prepovedi odtujitve in obremenitve. Tožencu je naložilo povrnitev 3.163,88 EUR tožnikovih pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi ugotovitev, da toženec izredno pomanjkljivo izpolnjuje oziroma sploh ne izpolnjuje ene izmed prevzetih obveznosti (izrecno dogovorjenega plačevanja mesečne preživnine v višini 250,00 DEM v tolarski protivrednosti do 31. 1. 2004, kasneje pa v višini 500,00 DEM v tolarski protivrednosti), je presodilo, da so podani pogoji za razvezo po tretjem odstavku 120. člena Zakona o dedovanju. V pogodbi o dosmrtnem preživljanju je med drugim navedeno, da tožnik ne prejema nobenih mesečnih prejemkov iz naslova pokojnine in da potrebuje denar za preživljanje ter osnovne življenjske potrebščine, zato se mu toženec zavezuje plačevati mesečno preživnino.

2. Sodišče druge stopnje je o toženčevi pritožbi prvič odločilo s sodbo II Cp 1265/2008 z dne 1. 10. 2008, s katero je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožniku pa naložilo plačilo stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Po tožnikovi reviziji je Vrhovno sodišče navedeno sodbo s sklepom II Ips 594/2009 z dne 28. 2. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa je pridržalo za končno odločbo. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem sojenju toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje ter toženi stranki naložilo povrnitev pritožbenih in revizijskih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Revizijo vlaga toženec iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Izpodbijana odločba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. Sodbi očita pomanjkljive, nejasne in protislovne dokaze ter protispisnost ugotovitev v zvezi z vsebino izvedenih dokazov. Ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je tožencu onemogočilo sodelovanje v postopku. Prikrajšalo ga je za postavljanje vprašanj priči B. V., saj je dovolilo prekinitev obravnave, dopolnitve zaslišanja pa ni izvedlo. R. M., ki je pristopil na sodišče, sodišče sploh ni zaslišalo. Zaslišan tudi ni bil notar M. B., prav tako ne D. T., J. S., L. B., M. V., M. G., L. H. in A. Z., ki so vsi poznali razmere med pravdnima strankama. Prav tako bi morale biti zaslišane priče M. Z., I. S., F. S., S. K. in R. S., ki so izvajali dela in povečevali vrednost tožnikovega premoženja. Neupravičeno je sodišče zavrnilo ogled toženčevega gostišča, ki bi dokazoval verodostojnost tožene stranke. Izveden tudi ni bil tudi dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki bi ugotovil psihofizično stanje tožeče stranke. Revident vztraja pri predlogu za zaslišanje prič A. K. in R. M., ki ju je najprej predlagala tožeča stranka, a nato predlog umaknila. Glede tega toženec ni prekludiran, tožnik pa tudi ni ugovarjal domnevni prekluziji. Namesto toženčevim je sodišče sledilo tožnikovim pričam, pri tem pa je spregledalo njihov interes za tožnikovo premoženje. Nižji sodišči nista ugotovili materialne resnice, zato je njuna odločitev napačna. Zaradi opustitve izvedbe večkrat predlaganih in prepotrebnih dokazov ter zaradi opustitve vrednotenja in ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj sta nižji sodišči napačno uporabili materialno pravo. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je ugotavljalo neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti tudi v času po vložitvi tožbe. Sodišči nista upoštevali, da je toženec poplačal dolgove tožnika, da je vlagal v kmetijo in jo moderniziral in da je sicer skrbel za tožnika in mu dvignil življenjski standard. Žaljivi so tudi očitki višjega sodišča, da med pravdnima strankama zaradi majhne razlike v letih ni bil možen odnos, podoben odnosu med sinom in očetom. Tožnik dejansko v ničemer ni bil prikrajšan. Preživnino je toženec tožniku večkrat izročal na roke. Toženec vztraja, da je izpolnil vse pogodbene obveznosti. Sodišče je izkazalo očiten diskriminacijski odnos v razmerju do toženca in odločilo neobjektivno.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo obrazloženo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je toženec uveljavljal že v pritožbi in je nanje (pravilno) odgovorilo sodišče druge stopnje, toženec pa jih ponavlja v reviziji. Očitki o pomanjkljivosti sodb, zaradi katerih naj sodbi nižjih sodišč ne bi bilo možno preizkusiti, in protispisnosti, ki jih toženec niti ni konkretiziral, niso utemeljeni. Če stranka v reviziji opredeljeno in konkretno ne pove, v čem naj bi bila kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ampak zatrjuje le nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin, potem tudi ni dolžnosti revizijskega sodišča, da stranki odgovarja na nekaj, česar sploh ni zatrjevala. Glede na razporeditev dolžnega aktivnega ravnanja v pravdnem postopku Vrhovno sodišče ni dolžno sámo iskati, katere so tiste pomanjkljivosti, zaradi katerih se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, kateri razlogi v njej so nejasni ali v medsebojnem nasprotju. Kot je revizijsko sodišče v preteklosti že pojasnilo,(1) je dolžnost sodišča do opredelitve treba razumeti na zrcalen način - kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč in razlag. Ker ta obstoja samo kot odgovor na strankino aktivnost, te pa v konkretni zadevi bodisi ni bodisi ni bistvena ali ni smiselna, se revizijskemu sodišču ni bilo treba obširno ukvarjati z ugovori v reviziji in se v nadaljevanju omejuje le na tiste trditve, ki niso popolnoma vsebinsko prazne in očitno neutemeljene.

7. Sodbi nižjih sodišč svoji odločitvi utemeljujeta z jasnimi, obsežnimi in neprotislovnimi razlogi o vseh pravno relevantnih dejstvih. Poleg tega sta sodišči vsebino izvedenih dokazov konkretno povzeli in svoje zaključke napravili na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da sta skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtali vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Sodišče prve stopnje je zavrnitev posameznih dokazov jasno in dovolj obsežno obrazložilo (na 6. in 7. strani svoje sodbe), kar je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Že pritožbeno sodišče je tožencu v zvezi z neupravičeno zavrnitvijo dokazov pojasnilo, da iz 213. člena ZPP izhaja, da je dolžnost sodišča izvesti le dokaze, ki so pomembni za odločitev in da nesubstancirane, prepozne, neprimerne ali nepotrebne dokazne predloge lahko upravičeno zavrne. Za vsako takšno zavrnitev je sicer dolžno podati ustrezne razloge, čemur je sodišče prve stopnje zadostilo. Toženec očitanih procesnih kršitev ne more uspešno uveljaviti z nasprotovanjem dokazni oceni nižjih sodišč. Zgolj neugodna odločitev sodišča za eno pravdno stranko še ne pomeni, da je sodišče izkazalo očiten diskriminatoren odnos v razmerju do tožene stranke in odločilo neobjektivno. Konkretnejšega očitka v tej smeri revizija ne ponuja. Na vse navedene (enake) očitke je sicer pravilno in dovolj podrobno odgovorilo že pritožbeno sodišče (v 6. točki svoje obrazložitve) in jim revizijsko sodišče v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje.

8. Kršitev prekoračitve tožbenega zahtevka je mogoče uveljavljati z revizijo le, če je bila ta storjena šele v postopku na drugi stopnji (drugi odstavek 370. člena ZPP). Revident očita prekoračitev tožbenega zahtevka tako sodišču prve kot druge stopnje, zato s takšnim očitkom že iz tega razloga ne more uspeti. Do enakega pritožbenega očitka sodišču prve stopnje pa se je sodišče druge stopnje opredelilo in ga (pravilno) zavrnilo, saj je prvostopenjsko sodišče odločilo v mejah postavljenega zahtevka. Tožniku z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ni bilo prisojeno nič več in nič drugega kot to, kar je s tožbo zahteval. 9. Toženčevo vztrajanje, da je izpolnil vse pogodbene obveznosti, nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju, na katero je revizijsko sodišče vezano. Sicer pa revizija podaja drugačno dokazno oceno, kot sta jo sprejeli nižji sodišči, kar pomeni v reviziji nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Neutemeljen je tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, pod pretvezo katerega revizija prav tako nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Ker revident z revizijo ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v skupnem znesku 769,13 EUR, ki so odmerjeni skladno z veljavno Odvetniško tarifo (1350 točk za odgovor na revizijo, 2% materialnih stroškov do 1000 točk in 1% nad 1000 točk in DDV).

Op. št. (1): Glej sodbo in sklep II Ips 120/2010 z dne 12. 12. 2013.