Jedro

Za zaključek, da toženca nista bila v dobri veri, ob ugotovitvi, da sta imela služnost dogovorjeno s pogodbo in sta jo vsaj deset let nemoteno in brez nasprotovanja lastnice tudi izvrševala in ob izostanku trditev o drugih okoliščinah, ki bi kazale na njuno nedobrovernost, ne zadošča zgolj dejstvo, da služnost v zemljiško knjigo ni bila vpisana, tudi če sta služnostna upravičenca za to vedela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se glede odločitve po tožbi, razen v delu s katerim je bil zavrnjen del zahtevka iz naslova uporabnine, in glede odločitve po nasprotni tožbi razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) dovolilo spremembo tožbe, ter toženima ter nasprotno tožečima strankama (v nadaljevanju toženca) po tem, ko je njun nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim sta zahtevali ugotovitev stvarne služnosti hoje, vožnje in parkiranja enega osebnega vozila v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 3 k.o. x, po obstoječi dovozni poti po severni strani te nepremičnine, naložilo opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico tožeče in nasprotno tožene stranke (v nadaljevanju tožnica) na tej parceli, še posebej vožnjo in parkiranje osebnih vozil. Naložilo jima je tudi plačilo uporabnine v višini 9.766,60 EUR s pripadki ter stroškov postopka v višini 2.328,84 EUR. Višji zahtevek za plačilo uporabnine je zavrnilo.

2. Pritožbo zoper sodbo vlagata toženca. Uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe tako, da bo ugodeno zahtevku po nasprotni tožbi, zavrnjen pa bo še preostali del zahtevka po tožbi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje. Priglašata pritožbene stroške. Glede odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi vztrajata pri tem, da sta bila v dobri veri. Služnost sta nemoteno izvajala. Da služnost v zemljiško knjigo ni vpisana, sta izvedela šele leta 2007, ko sta prejela tožbo. Prej pa sta bila prepričana, da je vse urejeno. Tudi tožnica je ob nakupu svojih nepremičnin za služnost zagotovo vedela, saj je pot lahko videla. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede dejstva, kdaj je prišlo do nasprotovanja tožnice, zmotno ugotovilo. Opozarjata na izpovedbe prič in svojo izpovedbo. Menita, da ni dokazano, da bi tožnica v letu 2002 ali 2003 prekinila izvrševanje služnosti. Ker sta služnost izvrševala v dobri veri več kot 10 oziroma 20 let, sta jo priposestvovala. Tožnice posledično tudi nista protipravno vznemirjala, prav tako pa le-ta ni upravičena do uporabnine. Tudi ni dokazano prikrajšanje (tožnica tam ne živi, ni pa dokazala, da bi najemnikom, če na parceli ne morejo parkirati, zaračunavala nižjo najemnino oziroma, da zato prostorov ni mogla oddati v najem). Tožnica ne pove, kdo tu ne more parkirati. Tudi o višini je napačno odločeno, saj je uporabnina previsoka. Pomanjkljive so bile tudi trditve. Neutemeljeno je bil zavrnjen predlog za postavitev novega izvedenca.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, saj s pritožbo v tem delu ni izpodbijana, postala pravnomočna v delu s katerim je bila dovoljena sprememba tožbe(1) in v delu s katerim je bil zavrnjen del zahtevka za plačilo uporabnine. V preostalem delu je bil opravljen preizkus v obsegu uveljavljenih pritožbenih razlogov ter v obsegu iz 2. odstavka 350. člena ZPP.

6. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da začetek izvrševanja zatrjevane služnosti sega v leto 1986, torej v čas pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), zato je treba uporabiti določbo 54. člena ZTLR. Le-ta določa, da se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če lastnik gospodujoče stvari dejansko izvršuje služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ne nasprotuje. Ker od leta 1986, ko se je začela izvrševati služnost, do leta 2003, ko je začel veljati SPZ, še ni poteklo 20 let, toženca do uveljavitve SPZ služnosti še nista priposestvovala. V skladu s prvim odstavkom 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ (in se do uveljavitve SPZ še ni iztekla – op. pritožbenega sodišča), uporabijo pravila SPZ. SPZ pa v 217. členu omogoča priposestvovanje služnosti v krajšem času, in sicer v desetih letih, če je bilo izvrševanje služnosti dobroverno (t.i. pravo priposestvovanje). V primeru nedobrovernega izvrševanja služnosti pa je za priposestvovanje potrebno dvajsetletno izvrševanje brez nasprotovanja lastnika (t.i. nepravo priposestvovanje).

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo tako z upoštevanjem pogojev po 1. kot pogojev po 2. odstavku 217. člena SPZ.

8. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je bil zahtevek, ki sta ga toženca utemeljevala s sklicevanjem na 2. odstavek 217. člena SPZ, pravilno zavrnjen.

9. Dejansko stanje je bilo v pogledu vprašanja, kdaj je prišlo do nasprotovanja izvrševanju služnosti s strani lastnice, pravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je do zaključka, da se je to zgodilo leta 2002 ali 2003, prišlo na podlagi dokazne ocene, ki upošteva metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Izpovedbe strank in prič je kritično ocenilo in opravilo tudi njihovo medsebojno primerjavo. Dokazna ocena je zato skrbna in natančna, pa tudi racionalno in življenjsko sprejemljiva. Dejstvo, da priča P ni vedela povsem natančno izpovedati o tem, kdaj točno se je nasprotovanje vožnjam in parkiranju s strani tožnice začelo in da je priča KR izpovedala, da ji to ni znano, pritožbenemu sodišču, glede na ostale izpovedbe (tudi obeh pritožnikov) ne vzbuja dvoma v pravilnost te dejanske ugotovitve. Glede na to, da pritožnika svoji izpovedbi posebej izpostavljata, pritožbeno sodišče opozarja, da je prvi toženec jasno izpovedal, da je do sporov prišlo leta 2000 oziroma malo kasneje. Verjetno ni dvoma, da besedna zveza „malo kasneje“ ne more predstavljati obdobja sedmih let, ampak kvečjemu leto ali dve. Toženca sta sama trdila, da sta ves čas k pravici voženj štela tudi pravico parkiranja, zato pritožbeno opozarjanje, da je bil spor le glede parkiranja (ki tudi sicer nujno vključuje vožnjo do mesta parkiranja), ne prepriča. Tudi ne drži, da si druga toženka ni zapomnila letnice, saj je povedala, da so se prepovedi začele 2003 ali 2004, to pomeni pred potekom 20 – tih let izvrševanja.

10. Ker od 1986 do 2003 še ni potekla dvajsetletna priposestvovalna doba, do priposestvovanja služnosti na podlagi drugega odstavka 217. člena SPZ ni prišlo.

11. Zahtevek tožencev iz nasprotne tožbe je zato treba presojati v okviru prvega odstavka istega člena. V zvezi s tem pa se najprej izkaže za odločilno vprašanje, ali sta bila toženca v času izvrševanja služnosti v dobri veri. Gre za materialnopravni zaključek, katerega podlaga so dejanske ugotovitve, zato je dolžno presojo le-tega opraviti pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti.

12. Tisti, ki se sklicuje na priposestvovanje služnosti, je dobroveren, če ni vedel in ni mogel vedeti, da ni upravičen do služnosti. Dobra vera se domneva (9. člen SPZ, enako prej 72. člen ZTLR). Trditveno in dokazno breme, da ta domneva ni resnična, je bilo na tožnici, ki pa ga po mnenju pritožbenega sodišča ni zmogla. Tako je svojo trditev o nedobrovernosti tožencev oprla zgolj na trditve o nasprotovanju izvrševanju zatrjevane služnosti in posredno tudi na to, da služnost nikoli ni bila vpisana v zemljiško knjigo (primerjaj trditve v odgovoru na tožbo, list. št. 98 in 107). Prva trditev se je, vsaj za obdobje od leta 1986 do 2002 oziroma 2003 (torej vsaj za obdobje 10-tih let) izkazala za neresnično. Za zaključek, da toženca nista bila v dobri veri, ob ugotovitvi, da sta imela služnost dogovorjeno s pogodbo in sta jo vsaj deset let nemoteno in brez nasprotovanja lastnice tudi izvrševala, pa zgolj dejstvo, da služnost v zemljiško knjigo ni bila vpisana, ne zadošča. To velja tudi, če sta služnostna upravičenca za to vedela. Takšno, strogo stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je sodna praksa že presegla. Upoštevati je namreč potrebno, da sodna praksa in tudi novejša teorija, vknjižbi stvarne pravice v zemljiško knjigo ne pripisujeta več absolutnih učinkov(2). Že pred vknjižbo takšne pravice njen prenos, če gre za veljaven praven posel, učinkuje med prvotnim in novim imetnikom, učinkuje pa tudi do tistih tretjih oseb, ki so za prenos vedele. Toženca zato, kljub dejstvu, da služnosti v zemljiško knjigo nista vpisala, ob izostanku drugih okoliščin, ki bi kazale na njuno nedobrovernost, nista imela razloga, da bi dvomila v to, da jima dogovorjena služnostna pravica pripada. Pritožbeno sodišče zato, drugače kot sodišče prve stopnje, na podlagi teh dejanskih ugotovitev pritrjuje pritožbi in zaključuje, da sta toženca bila dobroverna.

13. Ob takšnem zaključku pa se za odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi izkaže kot odločilno tudi vprašanje, ali je tožnica, ko je nepremičnino, na kateri toženca izvajata vožnje in parkirata, kupila, za služnost vedela. Stvarna služnost, ki je bila pridobljena s priposestvovanjem, pa njen pridobitelj ni poskrbel za vknjižbo, namreč lahko zaradi uveljavitve načela zaupanja v zemljiško knjigo preneha (10. člen SPZ, 2. odstavek 44. člena SPZ)(3). Desetletna priposestvovalna doba se je v konkretnem primeru iztekla pred letom 2000, ko je tožnica postala lastnica, ugotovljeno pa je tudi, da toženca (priposestvovane) služnosti do takrat v zemljiško knjigo nista vpisala. Toženca, na katerih je bilo trditveno in dokazno breme, da tožnica ob nakupu ni bila v dobri veri, sta trditve o tem dala (prvič) šele v pritožbi. Po 337. členu ZPP velja, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Pritožnika svojih (novih) trditev sicer posebej ne opravičita, vendar pa je v konkretnem primeru pogoj nekrivde kljub temu izkazan. Dejstvo, ali je bila tožnica nedobroverna, je bilo, upoštevajoč zaključek sodišča prve stopnje o nedobrovernosti tožencev, za odločitev nerelevantno in zato tudi ni bilo nobene potrebe po aktiviranju materialno procesnega vodstva, ki ga nalaga 285. člen ZPP. Pogoji za materialno procesno vodstvo so tako nastopili šele z drugačno materialnopravno presojo pritožbenega sodišča. Tožencema, posledično pa seveda tudi tožnici, je zato potrebno omogočiti, da v nakazani smeri dopolnita svoje trditve in predlagata dokaze.

14. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo, na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in odločitev glede zahtevka po nasprotni tožbi v celoti razveljavilo. Ker je od odločitve o tem zahtevku odvisna tudi odločitev po tožbi, je posledično razveljavilo tudi to in sicer v še ne pravnomočnem delu. Zaradi takšne razveljavitve je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

15. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se do ostalih pritožbenih očitkov ne opredeljuje, ker to ni potrebno. Podrobnejši napotki za delo sodišča prve stopnje, glede na predhodno obrazložitev, niso potrebni.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP pridržana končni odločbi.

(1) V tem delu gre za sklep sodišča prve stopnje, zato v izreku, ki se nanaša na odločitev s sodbo, ni posebej omenjen.

(2) Takšna stališča so se uveljavila predvsem v zvezi z pravnoposlovno pridobitvijo lastninske pravice oziroma t.i. pričakovalno pravico.

(3) Primerjaj tudi: M Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2003, stran 913.