Jedro

Tožena stranka bi morala konkretizirano trditi, da je predložitev certifikatov zahtevala že pred predmetnim postopkom in da je bila predložitev certifikatov pogoj za pravilno izpolnitev obveznosti tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 59053/2014-2 z dne 8. 5. 2014, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 1.723,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 258,98 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji navedla, da plačilo dobavljenega lesa zadržuje, ker ji tožena stranka ni podala certifikata in izjave o kakovosti in je bila zato njena dobava nepopolna. Na nadaljnje navedbe tožeče stranke, da izstavljenega računa ni nikoli zavrnila ali reklamirala, in da je zahtevo za predložitev certifikata o kakovosti prvič podala šele v ugovoru zoper sklep o izvršbi (prej pa je enake dobave, brez certifikata redno plačevala), tožena stranka ni odgovorila. Ker takšnih trditev ni zanikala, jih je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za priznane (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Pravilno je tudi zaključilo, da tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je izstavitev certifikata zahtevala pravočasno (torej, da ga je zahtevala pred vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi). Višje sodišče pri tem dodaja, da bi, glede na izrecno zanikanje tožeče stranke, da bi takšno zahtevo prejela, morala tožena stranka tudi bolj natančno opredeliti kdaj, na kakšen način in komu naj bi bila zahteva podana in ali (ter na kakšni podlagi) je bila predložitev certifikata pogoj za pravilno izpolnitev obveznosti. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zahtevek za plačilo glavnice utemeljen. Iz istih razlogov (torej ker tožena stranka ni konkretizirala trditev, da je predložitev certifikatov zahtevala že pred predmetnim postopkom, in da je bila ta pogoj za pravilno izpolnitev obveznosti tožeče stranke) je pravilna tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. Te tečejo od naslednjega dne po zapadlosti računa, ki ga tožena stranka (neprerekano) ni zavrnila ali reklamirala.

6. Pritožbene navedbe, da k dopolnitvi tožbe priloženi dokumenti niso dokumenti, ki jih je tožena stranka zahtevala in ki jih mora proizvajalec predložiti skladno z določbami Zakona o gradbenih proizvodih (ZGPro) in Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), so podane prepozno, zato jih ni dopustno vsebinsko presojati. Obravnavani spor namreč predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna postopkovna pravila, ki med drugim določajo, da morajo pravdne stranke vse navedbe podati v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Po tem lahko vsaka stranka vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih podajo v drugih vlogah (vključno s pritožbo), se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

7. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišča pa ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).