Jedro

Jasno je, da je bila Pogodba sklenjena sicer 5. 7. 2013, vendar z veljavnostjo za nazaj, in sicer od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2013. To ni prepovedano in je torej dovoljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po dolžnikovem ugovoru se je nadaljeval kot gospodarski spor.

2. Tožeča stranka je v sporu zahtevala plačilo treh različnih glavnic: odmene po pogodbi o nastanitvi in hrambi plovila v višini 4.000,00 €, administrativnih stroškov v višini 83,00 EUR in odmene za opravljena električna dela na plovilu tožene stranke v znesku 98,00 EUR. Od vsakega od teh zneskov je tožeča stranka zahtevala tudi plačilo zamudnih obresti.

3. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta stranki spora 8. 5. 2013 sklenili "Pogodbo o nastanitvi in hrambi plovila" (v nadaljevanju: Pogodba). Tožena stranka je bila tista, ki je dala plovilo v hrambo tožeči stranki, tožeča stranka pa je plovilo hranila. Pogodba je bila sklenjena za obdobje od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2013. V 3. členu Pogodbe je bilo dogovorjeno, da se Pogodba šteje za podaljšano za leto dni, če je nobena od strank ne odpove pisno s priporočenim pismom najmanj en mesec pred iztekom roka. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bila takšna (prva) pisna odpoved dana šele 19. 3. 2017 (prvostopenjska sodba, r. št. 10).

4. Tožeča stranke je v tem sporu z zahtevkom v višini 4.000,00 EUR uveljavljala plačilo na temelju Pogodbe. Od tožene stranke je zahtevala takšen znesek že z računom št. 000 z dne 17. 12. 2016 z zapadlostjo 3. 1. 2017. Z njim je zahtevala plačilo hrambe (letnega priveza) za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 v znesku 8.478,90 EUR. Tožena stranka prejetemu računu ni nasprotovala, predlagala pa je obročno odplačilo. Dogovor o obročnem odplačilu sta stranki sklenili 11. 1. 2017 (priloga A6). Po tem dogovoru je morala tožena stranka plačati prvi obrok v višini 4.478,90 EUR do 11. 1. 2017. Drugi in tretji obrok sta znašala po 2.000,00 EUR in bi morala biti plačana najkasneje do 20. 2. 2017 in 10. 3. 2017. Ta predlog je tožeča stranka sprejela, tožena stranka pa se je ob tej priložnosti zavezala plačati tudi administrativne stroške za vodenje obročnega plačila v znesku 83,00 EUR do 10. 2. 2017. Ta znesek je tožeča stranka zahtevala z računom št. 001 z dne 6. 2. 2017. Tožena stranka je sicer plačala prvi obrok, ni pa plačala drugega in tretjega obroka in tudi ni plačala administrativnih stroškov (prvostopenjska sodba, r. št. 9).

5. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevkoma za plačilo 4.000,00 in 83,00,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti. Utemeljilo pa je svojo odločitev tako: ker tožena stranka Pogodbe ni pravočasno odpovedala v skladu s 3. členom Pogodbe tako, da bi odpoved učinkovala že v letu 2017, mora plačati po Pogodbi dolgovano odmeno za celotno leto 2017. Plačati mora torej 4.000,00 EUR in zamudne obresti od 4. 1. 2017 od preteka roka za prostovoljno plačilo. Ker sta stranki sklenili dogovor o obročnem plačilu z dne 11. 1. 2017 (priloga A6) spisa, mora tožena stranka plačati tudi 83,00 EUR in zamudne obresti od 11. 2. 2017 naprej.

6. Zahtevek za plačilo 98,00 EUR je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zaradi zastaranja terjatve.

7. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe. V pritožbi navaja, da bi si bilo potrebno pravilno razložiti 3. člen Pogodbe. Ker naj bi bila nova pogodba s strani tožeče stranke podpisana 5. 7. 2013, naj bi bila podpisana kar 4 mesece po preteku pogodbe iz leta 2012. Tožena stranka zato meni, da pogodba iz leta 2012 ni bila avtomatično podaljšana in bi bilo zaradi tega potrebno k pretekli pogodbi skleniti nov dodatek ("aneks") ali pa skleniti popolnoma novo pogodbo. Nova pogodba naj bi bila sklenjena 5. 7. 2013, torej v času, ko naj bi samodejno podaljšanje ne veljalo več. Ker naj bi Pogodba ne obstajala, potem naj bi tožena stranka tudi ne bila dolžna plačati 83,00 EUR za administrativne stroške. Sodišče bi moralo odločiti o ugovoru, da je bila pogodba odpovedana in glede samodejnega podaljševanja pogodbe.

8. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

9. Ne drži očitek tožene stranke, da prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče s tem ni imelo nobenih težav. Prvostopenjsko sodišče je tudi obrazložilo svojo odločitev v zvezi z odpovedjo pogodbe in samodejnim podaljševanjem pogodbe (glej prvostopenjsko sodbo, r. št. 10).

10. Pritožba tožene stranke niti ne izpodbija dejstev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Ugotovljena dejstva je pritožbeno sodišče v tej sodbi že povzelo in se nanje sklicuje.

11. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi s pravno presojo prvostopenjskega sodišča, in ji ne more več niti dodati kaj posebno pomembnega, zato se tudi sklicuje nanjo.

12. Zahtevek tožeče stranke je temeljil na sklenjeni Pogodbi. V 4. členu je bila dogovorjena cena storitev po vsakokratnem ceniku; zoper to ceno ni tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka ugovarjala ničesar. Ničesar ni ugovarjala niti zoper višino zahtevka na plačilo 4.000,00 EUR, niti zoper zahtevane zamudne obresti; isto velja tudi za zahtevek na plačilo 83,00 EUR. Jasno je, da je bila Pogodba sklenjena sicer 5. 7. 2013, vendar z veljavnostjo za nazaj, in sicer od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2013. To ni prepovedano in je torej dovoljeno. Hkrati je veljala za naslednje leto (računajoč od 31. 3. 2013 naprej) in se je potem samodejno podaljševala za leto dni. Tak je bil izrecen dogovor strank v 2. odstavku 3. člena Pogodbe. Za podaljšanje veljavnosti Pogodbe zato ni bila potrebna nobena sprememba ("aneks"). Za nadaljevanje opravljanja storitev s strani tožeče stranke tudi sklenitev povsem nove pogodbe ni bila potrebna. V letu 2017 bi sicer tožena stranka lahko odpovedala pogodbo najkasneje mesec dni pred iztekom veljavnosti pogodbe, torej še v februarju 2013. Ker jo je (po tudi v pritožbi neizpodbijanih trditvah) odpovedala šele 19. 3. 2017, je bila veljavnost Pogodbe samodejno podaljšana za naslednje leto.

13. Določbe o podaljševanju veljavnosti Pogodbe sta obe stranki očitno tudi razumeli tako, kot je sodišče že opisalo v prejšnji robni številki svoje obrazložitve. O tem je mogoče sklepati iz ravnanja obeh strank, in kar je poglavitno, zlasti iz ravnanja tožene stranke. Tožena stranka zahtevku tožeče stranke po plačilu storitev za leto 2017 (račun št. 000 z dne 17. 12. 2016, priloga A4, hrbtna stran), ni nasprotovala. Nasprotno, prosila je za obročno plačilo, in del terjatve tožeče stranke je 24. 1. 2017 tudi poravnala (glej prvostopenjsko sodbo, r. št. 8).

14. Tožena stranka v pritožbi vztrajno, kot že v teku prvostopenjskega postopka, omenja pogodbo iz leta 2012, na primer takole: "Nova Pogodba je bila podpisana dne 5. 7. 2013, torej kar 4 mesece po preteku pogodbe iz leta 2012, zato je tožena stranka mnenja, da pogodba iz leta 2012 ni bila avtomatično podaljšana ..." (pritožba, str. 3). Pogodba (z dne 8. 5. 2013, sklenjena dne 5. 7. 2013) pač ni pogodba iz leta 2012, le nanaša se tudi na storitve tožeče stranke v letu 2012 in 2013. Tudi če se upošteva, da je bila Pogodba sklenjena 5. 7. 2013, ni bila sklenjena 4 mesece pred domnevnim iztekom obdobja, na katerega se je nanašala, saj se je to obdobje zaključilo z 31. 3. 2013. Če pa je poleg te Pogodbe obstajala še kakšna druga, v letu 2012 sklenjena pogodba, pa bi jo morala tožena stranka predložiti, česar pa ni storila, predvsem pa svoje trditve in mnenja pojasniti na razumljiv način.

15. Ker je tožeča stranka zahtevala plačilo za svoje storitve za koledarsko leto 2017 (za čas od 1. 1. do 31. 12. 2017), je bil njen zahtevek nedvomno utemeljen. To velja tako za glavnico, ki jo je zahtevala (4.000,00 EUR), kot tudi za obresti, ki so tekle od preteka roka za prostovoljno izpolnitev; ta pa je iztekel 3. 1. 2017. Ko sta se stranki dogovorili za obročno plačilo, si je tožeča stranka izgovorila tudi dodatno plačilo administrativnih stroškov v višini 83,00 EUR. Ta terjatev je bila sicer stranska v razmerju do terjatve na plačilo stroškov hrambe. Ker je bila dogovorjena, jo mora tožena stranka poravnati. Zato je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede dolžnosti plačila tega zneska in zakonskih zamudnih obresti od preteka roka za prostovoljno izpolnitev. Ta je pretekel 10. 2. 2017. 16. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).