Jedro

V zvezi z v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano kršitvijo, da tožnica tožene stranke ni seznanila z odločbo ZPIZ, s katero ji je bila priznana invalidnost III. kategorije ter da je odklonila delo na novi lokaciji, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede teh dveh kršitev podana prepozno. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnica v času bolniškega staleža opravljala pridobitno dejavnost oziroma toženi stranki konkurenčno dejavnost. Tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni ravnala v nasprotju z navodili pristojnega zdravnika in ni brez njegove odobritve odpotovala iz kraja bivanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga po 1., 2. in 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka vročila tožnici 15. 4. 2013, nezakonita (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za ves čas, ko je bila nezakonito odjavljena iz obveznih zavarovanj do ponovne prijave priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem priznati delovno dobo, obračunati bruto mesečno plačo v višini, ki bi jo prejemala, če ne bi bilo nezakonite odpovedi, od te plače odvesti davek in prispevke, nato pa tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je kar tožnica zahteva več oziroma drugače (izplačilo mesečne neto plače v višini 850,00 EUR, ki vključuje potne stroške in malico in na to plačo odvedbo davkov in prispevkov) (III. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 692,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odloči o zadevi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, nasprotni stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju kot tudi v nasprotju z dokazi.

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so bile kršitve tožnice, torej naklepne kršitve razlog, da je delodajalec uvedel postopek izredne odpovedi zoper tožnico, pred tem pa, da je uvedel kontrolo, ali je tožnica res upravičeno odsotna, kar vse je izpovedala priča A.A.. Tožnica je bila v bolniškem staležu zato, da bi se izognila delu, ki ji ga je delodajalec moral spremeniti zaradi odločbe ZPIZ z dne 6. 6. 1997, s katero se je tožena stranka seznanila šele 8. 4. 2013. Tožena stranka je tožnico 11. 3. 2013 prerazporedila na delovno mesto, kjer kljub invalidnosti III. kategorije lahko opravlja delo. Delo bi morala opravljati na lokaciji B.-C.. Delo na tej lokaciji je odklonila, na novo lokacijo 11. 3. 2013 ni prišla, kjer jo je čakal vodja D.D., da bi jo uvedel v delo. Samovoljno je odšla v garderobo, kjer je sedela in čakala. Dne 12. 3. 2014 je sporočila ob 10.38 uri vodji, da je na novo lokacijo ne bo in da bo delo opravljala v E.. Ob 11.28 uri je sporočila, da je do nadaljnjega v bolniškem staležu. Razlog bolniške odsotnosti ni bolezen, temveč dejstvo, da mora delo opravljati na drugi lokaciji. Prav to dejstvo pa je spregledalo sodišče. Tožnici je bil zato odrejen nadzor nad zlorabo pravice do zadržanosti z dela. Dne 23. 3. 2013 je detektiv F.F. začel z pridobivanjem informacij in ugotovil, da je tožnica zapustila kraj svojega prebivališča in aktivno sodelovala na plesni prireditvi, kjer je plesala 8 minut in 25 sekund. V skladu s svojim pooblastilom je detektiv F.F. obiskal osebnega zdravnika tožnice, ki mu je izdal potrdilo, kakšna navodila je tožnica prejela ob odprtju bolniškega staleža. Sodišče poskuša v svoji obrazložitvi minimalizirati kršitev nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika in odhoda tožnice s svojega doma brez dovoljenja zdravnika. Ne gre za nek dnevni opravek, temveč za udeležbo na plesni prireditvi, ko po mnenju osebnega zdravnika komaj hodi po ravnem in komaj diha. Gre torej za zavestno kršitev zdravnikovih navodil. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaza, ki ga je detektivu dala osebna zdravnica tožnice. Ko je bila zdravnica G.G. zaslišana kot priča v prisotnosti svoje pacientke, je pričakovano skušala omiliti navodila in prikazati, da niso bila tako rigorozna, kot jih je povedala detektivu. Zdravnica G.G. je na direktno zastavljena vprašanja tožene stranke izpovedala, da ni dala dovoljenja tožnici, da lahko zapusti kraj svojega bivanja in tudi, da po njenem mnenju ni bila sposobna plesati, saj komaj hodi po ravnem. Vse te navedbe je sodišče spregledalo.

Poleg tega je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, naj se zdravnico, ki je strokovnjak medicine in ki je primarno pristojna za odločanje o sposobnosti za delo, sooči z videoposnetkom, na katerem tožnica pleše 8 minut in 25 sekund in to kljub temu, da je zdravnica izrecno izpovedala, da tožnica plesa ni sposobna in da je bila glede na razlago tožnice prepričana, da gre za počasen ples z otrokom, v resnici pa je šlo za hiter ples in sicer kolo. Bistveno je, da je zdravnica šele ko je bila zaslišana na naroku začela navajati psihične težave oziroma reaktivno stanje. Sodišče bi moralo izpovedi detektiva F.F. verjeti, saj je ves čas izpovedoval enako in logično, ne pa da je oprlo svojo odločitev na izpoved zdravnice, kljub temu, da so si izpoved zdravnice in listinski dokazi protislovni. To pa pomeni absolutno bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339.člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je spregledalo dejstvo, da je tožnica šele 8. 4. 2013, ko bi se morala udeležiti zagovora v postopku izredne odpovedi, bila z napotnico UPA osebnega zdravnika napotena na Psihiatrično kliniko E.. To dejstvo je razvidno šele iz ambulantnega zapisa z dne 8. 4. 2013 in 23. 3. 2013 ni imela postavljene te diagnoze.

Ni razumna odločitev sodišča, da verjame izpovedbi priče H.H., ki je več kot očitno krivo pričala in tudi odločitev sodišča, da priči detektiva F.F. in H.H. ne sooči je ne samo nerazumna, temveč tudi nezakonita. Sodišče je predlog tožene stranke glede soočanja prič zavrnilo, kljub temu, da sta bili izpovedbi diametralno nasprotni. To pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. člena (pravilno prvega odstavka) 339. člena ZPP. Iz poročila detektiva z dne 29. 3. 2013 izhaja, da je detektiv 28. 3. 2013 govoril z osebo H.H. in jo vprašal, kdo čisti blok na I. naslovu v J., H.H. pa je povedala, da že 10 ali 15 let blok čisti tožnica, da plačujejo 5,00 EUR v gotovini na osebo na mesec in da denar pobira mož tožnice. Povedala mu je, da je tožnico zadnjikrat videla čistiti 22. 3. 2013 ob 11.30 uri. Izjavo H.H. je detektiv zapisal, izjavo je prebrala in podpisala. Sodišče je verjelo izpovedbi H.H., ki najprej ni hotela pričati, kasneje pa je ob prisotnosti tožnice svoje pričanje povsem spremenila in neresnično navedla, da ni vedela kaj podpisuje, da ni imela svojih očal in da detektivu tega ni povedala. Očitno je, da je tožnica vplivala na pričo, da je ta spremenila svojo izjavo. Sodišče ni naredilo vsega, da bi dejansko stanje ugotovilo popolno, zlasti da bi soočilo pričo H.H. in detektiva F.F.. To pa predstavlja razlog bistvene kršitve določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Če kršitev ne bi bilo, bi bilo dokazano, da je tožnica v času bolniške odsotnosti čistila blok in za svoje delo dobila plačilo, kar predstavlja odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR.

Navaja še, da je pooblaščenec tožnice skušal z zlorabo pravic doseči za svojo stranko pravice, ki ji ne gredo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, in med temi listinami ali zapisniki. Takšnega nasprotja ni zapisalo.

V skladu z določbo drugega odstavka 213. člena ZPP sodišče prosto odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. Tako lahko zavrne tiste dokaze, za katere ugotovi, da niso pomembni za odločitev. Sodišče prve stopnje je v sporu zaslišalo tožnico ter priče A.A., F.F., G.G. in H.H., ni pa izvedlo dokaza s soočenjem priče F.F. in H.H.. Tudi po stališču pritožbenega sodišča soočenje prič ne bi doprineslo k drugačni sodni presoji. Pritožbeno sodišče sprejema razloge v izpodbijanem delu sodbe, da je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi.

Po določbi tretjega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo prvega odstavka 110. člena ZDR morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz prvega odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala citirane določbe ZDR o postopku pred odpovedjo in da pravica tožnice do zagovora ni bila kršena.

Tožena stranka je dne 15. 4. 2013 izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu čistilka na podlagi 1., 2. in 8. alinee 111. člena ZDR, ker je naklepoma kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja, ker je kršila dolžnost po določbi 31. člena ZDR, po določbi 32. člena ZDR, obveščanja po določbi 34. člena ZDR, prepoved škodljivega ravnanja po določbi 35. člena ZDR ter prepoved konkurence po določbi 37. člena ZDR in ker je kršila navodila osebnega zdravnika in brez njegovega pisnega dovoljenja zapustila kraj svojega bivanja, da se je udeležila družabne prireditve in ker je v času odsotnosti z dela zaradi bolezni opravljala pridobitno dejavnost. V zvezi s prvo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano kršitvijo, da tožnica tožene stranke, niti njenega pravnega prednika ni obvestila o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti in sicer, da je ni seznanila z odločbo ZPIZ z dne 6. 6. 1997, s katero je bila tožnici priznana invalidnost III. kategorije ter da je odklonila delo na novi lokaciji, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka o tem seznanjena najkasneje 8. 3. 2013 oziroma dne 12. 3. 2013, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2013 glede teh dveh kršitev podana prepozno.

V zvezi s kršitvijo, da je zlorabila bolniški stalež, ker se je dne 23. 3. 2013 udeležila prireditve v K., kjer je tudi plesala in s tem ravnala v nasprotju z navodili osebne zdravnice, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni ravnala v nasprotju z navodili pristojnega zdravnika in ni brez njegove odobritve odpotovala iz kraja bivanja. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni storila očitane kršitve delovnih obveznosti. Zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo tako dokazno oceno je tudi utemeljilo in sicer je izhajalo iz izpovedi priče osebne zdravnice G.G., ki je izpovedala, da tožnica z odhodom ni kršila njenih navodil ter da tudi udeležba pri plesu ni vplivala na poslabšanje zdravstvenega stanja ali podaljšala zdravljenja. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da razlog za bolniško odsotnost ni bila bolezen, temveč dejstvo, da bi morala tožnica opravljati delo na drugi lokaciji. Ni mogoče slediti pritožbenim zatrjevanjem, da je osebna zdravnica tožnice detektivu F.F. predložila dokaz, kakšna navodila je dala tožnici ter da tega dokaza sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ni mogoče slediti pritožbenim zatrjevanjem, da je priča G.G. v izpovedi skušala omiliti navodila, ki jih je dala tožnici. Tudi če je tožnica dejansko plesala nekaj minut, kot je to posnel detektiv, navodil za čas bolniškega staleža tožnica ni kršila, saj je tožničina osebna zdravnica prepričljivo izpovedala, da do poslabšanja zdravljenja oziroma podaljšanja zdravljenja ni prišlo.

V zvezi z očitano kršitvijo iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnica v času bolniškega staleža opravljala pridobitno delo, ker je dne 22. 3. 2013 čistila blok, v katerem stanuje, kar naj bi predstavljalo tudi opravljanje konkurenčne dejavnosti delodajalca, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnica v času bolniškega staleža opravljala pridobitno dejavnost oziroma toženi stranki konkurenčno dejavnost. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je priča H.H. neverodostojna priča, ker je njena izjava, ki jo je zapisal detektiv v popolnem nasprotju z izpovedjo, ki jo je podala na sodišču. Priča je bila opomnjena, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, opozorjena je bila tudi na posledice krive izpovedbe (238. člen ZPP). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje priča ne živi stalno na naslovu bivališča tožnice, tudi izjava, ki jo je podpisala (ne pa sestavila) ni bila podana na tem naslovu. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izpoved priče H.H. prepričljiva, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko ni izvedlo soočenja prič H.H. in F.F..

Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2013 nezakonita. Posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je reintegracija delavca, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na reintegracijo in reparacijo (za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo k toženi stranki).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji).