Jedro

V predmetni zadevi tožnica ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke. Tožnica ni dokazala, da depandansa ni imela vode, zaradi tega, ker števec ni bil priklopljen, niti ni dokazala, da se je tožena stranka na kakršenkoli način zavezala, da bo do 15.12.2001 pripeljala vodo do objekta. Glede na tožničino trditev, da ji je škoda nastala zato, ker ji je pogodbena obveza (ureditev vodovoda) potekla 15.12.2001, bi tožnica morala dokazati, da se je toženka zavezala, da bo do tega datuma napeljala vodovod do depandanse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji toženka plača 9.434,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2001 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožnica toženki povrniti pravdne stroške v višini 1.137,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, da ni protipravnega ravnanja toženke.

Proti sodbi se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Ugotavlja, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, ker sodišče v obrazložitvi izhaja iz predpostavke, da tožeča stranka ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe ni imela zaveze toženke, da bo G. do datuma napeljal oziroma popravil vodovod in da se toženka ni zavezala, da bo za tožečo stranko razen priključitve vodovodnega števca opravila kakšno drugo storitev. Očita, da je vsebina obrazložitve sodbe sama s seboj v nasprotju. Poudarja, da je bila toženka tista, ki je zaradi tega, da bi vzpostavila red pri plačevanju porabljene vode zahtevala namestitev vodomerov na depandanse in da je iz njenega obvestila razvidno, da je delno sanirala vodovod ter obnovila vse priključke za dobavo vode. Toženka se je tudi zavezala, da bo kakor hitro poplačan račun opravila priključitev na vodovod in začela z dobavo vode. Poudarja, da je račun toženi stranki plačala 6.12.2001, pogodbena obveza pa ji je potekla 15.12.2001 in je zato toženka nedvomno imela dovolj časa, da v tem obdobju izpolni svojo zavezo, česar pa ni storila. Če ne bi bilo dogovora s toženko, kupoprodajne pogodbe z vsebino, kot je bila sklenjena, ne bi sklepala. Oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pri sklepanju pogodbe ni bila dovolj skrbna in pojasnjuje, da ni nikoli pomislila, da bi lahko prišlo do situacije, da toženka ne bi izpolnila svoje obveze. Navaja, da depandansa ni imela vode in se sklicuje na dopis toženke 5.12.2001, da je potrebno, če želi imeti vodo plačati račun, kar je tudi storila. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je po pritožbeni (sicer neobrazloženi) trditvi v tem, da je "vsebina obrazložitve sodbe sama s seboj v nasprotju", da je ni mogoče preizkusiti. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti razlogi niso sami s seboj v nasprotju. Sodba tudi nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP.

Za obstoj odškodninske odgovornosti (tožnica zahteva plačilo odškodnine) morajo biti podani vsi elementi in sicer protipravno ravnanje, škoda in vzročna zveza ter krivda oškodovalca (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ). Če sodišče ugotovi, da kateri od teh elementov ni podan, zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke, spričo česar je pravilno njen zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da depandansa ni imela vode, zaradi tega, ker števec ni bil priklopljen, niti ni dokazala, da se je tožena stranka na kakršenkoli način zavezala, da bo do 15.12.2001 pripeljala vodo do objekta. Glede na tožničino trditev, da ji je škoda nastala zato, ker ji je pogodbena obveza (ureditev vodovoda) potekla 15.12.2001, bi tožnica morala dokazati, da se je toženka zavezala, da bo do tega datuma napeljala vodovod do depandanse. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožnica tega ni dokazala. K pravilnim razlogom sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje le še dodaja, da tožnica ni niti trdila, da bi toženko seznanila s svojo po kupoprodajni pogodbi prevzeto obveznostjo (ureditev vodovoda do 15.12.2001, sicer kupcem neplačane razlike 20.000,00 DEM ne bo treba plačati), še manj pa, da bi se toženka do tega datuma zavezala storitev opraviti. Pričakovanje tožnice, da bo toženka opravila priklop na vodovod do 15.12.2001, potem ko je plačala račun (priloga A 3), s katerim ji je bila zaračunana priključitev vodovoda na sistem, ne nudi podlage za zatrjevano krivdno odgovornost toženke za škodo, ki je tožnici nastala. Pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka za nastalo škodo ne more odgovarjati, pa potrjuje tudi nadaljnja ugotovitev, da tudi če bi toženka svojo obveznost (priklop na vodovod opravila), v depandansi ne bi bilo vode. Toženka v pritožbi sama navaja, da depandansa ni imela vode, pri čemer pa očitno zmotno šteje, da bi morala zato poskrbeti toženka, pri čemer se sklicuje na njen dopis z dne 5.12.2001. Omenjeni dopis (priloga A 6), po oceni sodišča druge stopnje za tožničino stališče ne nudi podlage, sicer pa tožnica v dejstveni podlagi tožbe izrecno niti ni trdila, še manj pa dokazovala, da bi se toženka zavezala opraviti sanacijo vodovoda od centralnega priključka do njene depandanse. Prepričanje sodišča, da bi tožnica morala sama poskrbeti za sanacijo vodovoda od centralnega priključka do depandanse, pa potrjujejo tudi izpovedbe prič B. K., ter kupcev V. K. in S. S..

Vprašanje skrbnosti tožnice pri sklepanju ter izvajanju kupoprodajne pogodbe ne predstavlja odločilnih dejstev, saj bi lahko imela vpliv le na morebitno višino odškodnine, do katere pa, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, tožnica ni upravičena. Sodišču druge stopnje zato na pritožbeno razlogovanje v zvezi s tem vprašanjem ni treba odgovarjati (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).