Jedro

Presoja, ali izpodbijani sodbi vsebujeta razloge o odločilnih dejstvih (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo, navedeno v uvodu, je bil obsojeni M.T. spoznan za krivega, da je v sostorilstvu izvršil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen eno leto zapora, dolžan pa je povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega 100.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo povprečnine 80.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 27.6.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa jo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka B.B. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Ugotavlja, da ne drži trditev, da sodišče ne bi navedlo razlogov glede namena obdolženca, da si avto protipravno prilasti. Ti razlogi so navedeni delno na 5. in 6. strani ter predvsem na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje. Ko se zagovornik s temi razlogi ne strinja, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa je ni dovoljeno uveljavljati v okviru zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi trditev zahteve glede obdolženčevega alibija po mnenju državne tožilke kaže, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem v zvezi z zatrjevanim alibijem, ki ga sodišče ni sprejelo in razloge za to dovolj natančno obrazložilo na 3. strani svoje sodbe. Glede tega ima vse potrebne razloge tudi sodba sodišča druge stopnje, ki prav tako niso v nasprotju z listinami v spisu. Iz navedb zagovornika glede prepoznave je razvidno, da se ne strinja z rezultati in torej z ugotovljenim dejanskim stanjem. Vrhovna državna tožilka v nadaljevanju ugotavlja, da okoliščina, da so policisti oškodovanki pred sodno prepoznavo pokazali fotografije možnih storilcev, ne pomeni, da bi bila zato sodna preiskava neveljavna. Glede trditve, da sodba nima razlogov o zavrnitvi predloga obrambe za postavitev izvedenca, pa poudarja, da iz zapisnikov o glavnih obravnavah ne izhaja, da bi obramba tak dokazni predlog podala. Glede očitka o izključitvi javnosti podatki ne kažejo, da bi bila javnost glavne obravnave res izključena. Očitno po nerodnosti je v zapisniku o glavni obravnavi del pripravljenega zapisa o izključitvi javnosti. Vendar pa je v zapisniku navedeno, da je glavna obravnava javna. To pa je zapisano tudi v uvodu sodbe sodišča prve stopnje, kjer je navedeno, da je sodišče sprejelo odločitev na javnih glavnih obravnavah, opravljenih 29.1.2002 in 19.3.2002. Po mnenju vrhovne državne tožilke je neutemeljen tudi očitek, da "sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa". Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je sodišče po zagovoru obdolženca začelo postopek z izvedbo dokazov. Del teh dokazov je izvedlo neposredno na glavni obravnavi, določene izpovedi prič in listine pa je v soglasju s strankami prebralo. S takim ravnanjem v skladu z ZKP sodišče ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe. Ne drži tudi, da bi sodišče kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje obdolženca kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Dejanje, opisano v izreku sodbe, ima vse znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Zagovornikovo nestrinjanje s tem, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, pa pomeni, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki pa je lahko predmet obravnave v zvezi z drugim izrednim pravnim sredstvom, ne pa v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP (sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih), ki jo kot zakonski razlog v zahtevi pod točko A uveljavlja zagovornik, je podana, kadar se sodišče v sodbi sploh ne ukvarja s presojo okoliščin, ki predstavljajo odločilna dejstva, to je tista dejstva, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega ali procesnega prava v določeni kazenski zadevi.

Takšno kršitev je mogoče v tem delu zahteve prepoznati zgolj v navedbah: (1) da nižji sodišči nista navedli razlogov o obsojenčevem prilastitvenem namenu; (2) da nista navedli razlogov o dejstvih, ki bi ovrgli obsojenčev alibi in (3), da nista navedli razlogov za zavrnitev dokaznega predloga "za postavitev izvedenca, ki bi ocenil obdolženčeve navedbe glede tega, kje se je nahajal kritičnega dne".

Ugotoviti je treba, da izpodbijanima sodbama navedenih pomanjkljivosti ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje izrecno ugotavlja (sodba, stran 7), "da je namen obdolženca bil, da od oškodovanca dobi avtomobil in da pri tem ni uspel, ker ni mogel najti ključev avtomobila, zaradi česar je dejanje ostalo pri poskusu". V povezavi z ugotavljanjem storilčevega namena je tudi obrazloženo zavrnilo kot nedokazano možnost, da je obsojenec dejanje storil po naročilu domnevnega lastnika vozila A.S. Višje sodišče je takšni dokazni presoji pritrdilo in s tem v zvezi kot neutemeljene zavrnilo tudi pritožbene navedbe, da naj bi obsojenec storil kaznivo dejanje samovoljnosti, ne pa ropa.

Sodišče prve stopnje je obširno analiziralo tudi dokaze v zvezi z zatrjevanim alibijem in ocenilo, da ta ni zanesljivo potrjen (sodba, stran 3 in 4). Višje sodišče je takšni oceni v okviru presoje zagovornikovih pritožbenih navedb pritrdilo in pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (sodba, stran 2).

Kolikor se zagovornik z dokazno oceno in zaključki nižjih sodišč glede navedenih vprašanj ne strinja, s tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

Enaka ugotovitev velja tudi glede vseh ostalih zagovornikovih navedb, ko trdi: da v sodbi ni z gotovostjo utemeljen "obstoj dogovora in razdelitve vlog"; da ostaja nerazjasnjeno vprašanje lastnika vozila in vloge A.S.; da ni mogoče na podlagi analize klicev po mobilnem telefonu z gotovostjo zaključiti, da obsojenec v kritičnem času ni mogel biti na kraju storitve kaznivega dejanja; da prepoznava storilca ni bila prepričljiva (s tem v zvezi je treba ugotoviti, da dejstvo, da so policisti oškodovanki pred sodno prepoznavo pokazali fotografije možnih storilcev, kasneje opravljeni preiskavi ne jemlje veljavnosti); da ni nobenih dokazov, da naj bi dejanje storilo več oseb in da njihova identiteta ni bila ugotovljena. Vsi navedeni ugovori so, kot je že bilo rečeno, neupoštevni, ker presegajo zakonski okvir dovoljenega preizkusa z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Pregled spisa pokaže, da je obramba šele v pritožbenem postopku predlagala odreditev izvedenca za analizo pogovorov v mobilnem telefonskem omrežju. Zato sodišču prve stopnje s tem v zvezi zagovornik neutemeljeno očita kršitev zakona. Višje sodišče pa je potem, ko je presodilo, da je bila obsojenčeva navzočnost na kraju storitve kaznivega dejanja z gotovostjo ugotovljena (med drugim tudi na podlagi zanesljive prepoznave oškodovancev), ta dokazni predlog ocenilo kot neutemeljen, ker po njegovem mnenju "ne bi doprinesel k še boljši razjasnitvi zadeve". To pa pomeni, da se je višje sodišče obrazloženo opredelilo tudi do teh pritožbenih navedb.

Zagovornikove pavšalne trditve v zahtevi pod točko B o kršitvi 4. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (ta je podana, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost z glavne obravnave), izhajajo iz zatrjevanja dejstva, ki v podatkih spisa nima opore; iz zapisnika o glavni obravnavi namreč ne izhaja, da bi sodišče izključilo javnost z glavne obravnave (295. člen ZKP), iz pisnega odpravka sodbe pa je razvidno, da je bila ta izrečena po javni glavni obravnavi.

Zagovornik zakonskega razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, ki ga uveljavlja v točki C zahteve, ne konkretizira, sklicuje se zgolj na "druge bistvene kršitve določb kazenskega postopka", pri tem pa ne pove, katere konkretne kršitve ima v mislih. Tudi iz utemeljitve zahteve, "da iz zapisnika o glavni obravnavi ni zaslediti dokaznega sklepa, ki bi ga sodišče moralo sprejeti po zagovoru obtoženega", tega ni mogoče dognati. Razloga, ki je uveljavljan na tako posplošen oziroma nedoločen način, ni mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP). Po pregledu zapisnika o glavni obravnavi je mogoče ugotoviti, da je glavna obravnava potekala v skladu z določbami 318. do 352. člena ZKP in da procesno vodstvo glavne obravnave v obravnavanem primeru v ničemer ni vplivalo na obsojenčeve pravice obrambe.

Po mnenju vložnika zahteve niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja ropa. Vendar pa kršitev materialnega zakona, na katero se smiselno sklicuje (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP), ne izvaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, pač pa iz lastne dokazne presoje in zaključkov glede posameznih odločilnih dejstev, to je, da oškodovanca nista bila lastnika osebnega vozila, da je bil v ozadju zadeve lastnik vozila in njegov poskus povrniti posest vozila ter da so storilci delovali po navodilu tretje osebe, zaradi česar bi bilo mogoče njihovo ravnanje presojati kot kaznivo dejanje prisiljenja po 142. členu KZ. Zagovornik tako tudi v tem delu zahteve uveljavlja po vsebini razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitev materialnega zakona, na katero se sicer sklicuje.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v času izreka pravnomočne sodbe.