Jedro

Za odvzem začasnega zatočišča je pomembna le ugotovitev, ali je bila oseba, ki si je že pridobila začasno zatočišče, pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen najmanj treh let zapora. Ugotovitve, da so bile v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja podane olajševalne okoliščine oziroma je bila izrečena olajševalna okoliščina oziroma je bila izrečena omiljena kazen, so v postopku odvzema začasnega zatočišča pravno irelevantne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1722/2002-8 z dne 6.11.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.8.2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Oddelka za potne listine in tujce z dne 18.4.2002, s katero je bilo tožniku odvzeto začasno zatočišče v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločeno, da mora zapustiti Republiko Slovenijo takoj po prestani kazni zapora (2. točka izreka). Z 2. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje po proučitvi zadeve ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter izdana po pravilnem postopku, poleg tega meni, da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Sodišče prve stopnje citira določbo 6. člena Zakona o začasnem zatočišču (ZZZat), po kateri se osebi, ki je v Republiki Sloveniji že pridobila začasno zatočišče, le-to odvzame, če se ugotovi, da je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, za katerega je v Republiki Sloveniji predpisana zaporna kazen najmanj treh let zapora, ki še ni bila izbrisana, lahko pa se ji začasno zatočišče odvzame tudi v primeru, če to terjajo razlogi javnega reda ali če oseba zavrača izpolnjevanje odločitev državnih organov.

Sodišče prve stopnje navaja, da iz sodb kazenskih sodišč, ki se nahajajo v upravnih spisih, izhaja, da je bil tožnik pravnomočno obsojen na kazen 1. leta in 6 mesecev zapora, zaradi storitve kaznivega dejanja roparske tatvine po členu 214/I KZ RS v zvezi s členom 25. KZ RS, na kazen 1. leta zapora, pogojno za dobo 4 let, zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I-1 KZ RS, na zaporno kazen 1. leta in tri mesece zapora, zaradi storitve kaznivih dejanj poskusa ropa po členu 13/I-3 KZ v zvezi s členom 22. KZ, zaradi storitve nadaljevanjega kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212./I-1 KZ v zvezi s členom 25. KZ ter zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po členu 221./I KZ in pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja ropa po členu 213./I in III. KZ v zvezi s členom 22. KZ. Za to kaznivo dejanje pa je predpisana zaporna kazen najmanj pet let zapora. Po določbi 2. odstavka 22. člena KZ se storilec kaznuje za poskus v mejah kazni, ki je predpisana za kaznivo dejanje, lahko pa se kaznuje tudi mileje. Možnost izreka omiljene kazni, ki je predpisana z zakonom, ne pomeni, da zakonodajalec ni določil kazni oziroma da zaradi izvršitve poskusa naklepnega kaznivega dejanja ni določen minimum kazni za posamezno kaznivo dejanje. Za kaznivo dejanje ropa, kot ga je storil tožnik, je predpisana kazen najmanj pet let zapora. Po mnenju sodišča prve stopnje je za odvzem začasnega zatočišča pomembna le ugotovitev, ali je bila oseba, ki si je že pridobila začasno zatočišče, pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen najmanj treh let zapora. Ugotovitve, ali so bile v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja podane olajševalne okoliščine oziroma je bila izrečena omiljena kazen, pa so v postopku odvzema začasnega zatočišča pravno irelevantne.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ugotavlja, da je tožena stranka odvzem začasnega zatočišča tožniku utemeljila tudi z uporabo 3. alinee 2. odstavka 6. člena ZZZat. Število in teža kaznivih dejanj, za katera je bil pravnomočno obsojen tožnik, tudi po presoji sodišča prve stopnje narekuje odvzem začasnega zatočišča in z razloga javnega reda. Tožena stranka je pri ugotavljanju dejstev o kaznovanosti tožnika, številu in vrsti kaznivih dejanj, na podlagi 149. ZUP vezana na pravnomočne sodbe kazenskih sodišč, s katerimi so bile tožniku izrečene zaporne kazni. Pred izdajo s tožbo izpodbijane odločbe je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka ugotovila vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v obravnavanem primeru.

Sodišče prve stopnje kot pravno neupoštevne zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na ogroženost tožnika v primeru njegove vrnitve v Bosno in Hercegovino ter na zatrjevane kršitve mednarodnih pogodb ter Ustave RS. ZZZat določa pogoje, na podlagi katerih lahko posameznik pridobi začasno zatočišče v Republiki Sloveniji ter razloge, zaradi katerih Republika Slovenija lahko odreče gostoljubje osebi, ki ji je že priznano začasno zatočišče v Republiki Sloveniji. Po ugotovitvi, da je tožnik storil kaznivo dejanje, za katero je predpisana zaporna kazen najmanj treh let zapora, je morala tožena stranka na podlagi 1. odstavka 6. člena ZZZat v zvezi z 2. alineo 1. odstavka 4. člena ZZZat tožniku odvzeti začasno zatočišče, prav tako pa njena odločitev temelji na razlogih javnega reda.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in da temelji na zakonu, je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi proti odločbi 1. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa ponavlja tožbene navedbe. Vsa navedena dejanja je storil v isti noči kot mlajši polnoletnik, star 18 let, in so bila posledica alkoholiziranosti ter mladostne nerazsodnosti. Kasneje ni nikoli več kršil pravnega reda Republike Slovenije in ni zagrešil nobenega kaznivega dejanja ali prekrška zoper javni red in mir. Kazen za storjena kazniva dejanja pa je tudi odslužil. Za poskus ropa se storilec po določbi 2. odstavka 22. člena lahko kaznuje mileje kot 5 let, kar je zagrožena kazen za rop. Obsojen je bil na skupno kazen 1 leta in 3 mesecev, kar pomeni, da najnižja kazen ne znaša niti 5 let niti 3 let zapora. Meni, da glede na navedeno tudi ni izpolnjen pogoj za odvzem začasnega zatočišča po 4. členu ZZZat. V Republiki Sloveniji prebiva že več let. Ves ta čas razen navedenih obsodb ni bil nikoli kaznovan, obsojen, niti ni bil zoper njega sprožen kazenski postopek. Tudi navedene obsodbe so, kot je že bilo pojasnjeno, posledica enkratnega dogodka zaradi vinjenosti. Ob tem, da se zaveda možnih posledic navedenega stanja, je povsem prenehal z alkoholom in po navedenih dogodkih ni nikoli več kršil javni red in mir. Živi zgledno življenje. Namen 6. člena ZZZat je ugotoviti obstoj prihodnje nevarnosti za javni red. Le ta v konkretni zadevi ni podana. Vse nadaljnje njegovo ravnanje kaže na to, da se je zavedel posledic svojega ravnanja in da se bo v bodoče povsem podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V skladu z določbami ZUP ne zadostujejo zgolj pavšalne navedbe. Upravni organ mora tudi navesti ali so obsodbe že izbrisane. Poleg tega mora upravni organ utemeljiti svojo oceno, da bi predstavljal nevarnost za javni red. Organi odločanja niso ugotavljali okoliščin konkretnega primera, zato so zmotno in nepopolno ugotovili dejansko stanje. Odločanje je po določbah ZUP vezano na popolno ugotovitev vseh okoliščin in dejstev ter pravilno uporabo materialnih in procesnih predpisov. Meni, da mu odločba, s katero se mu ne dovoli prebivanje v Republiki Sloveniji, kljub izpolnjevanju pogojev za prizanje začasne zaščite, povzroča nepopravljive posledice. Ne glede na navedena kazniva dejanja bi pristojni organi pri odločanju vsekakor morali oceniti, ali pomeni prihodnjo nevarnost za javni red in pri tem upoštevati, da se je zavedel posledic storjenih dejanj in povsem opustil alkohol in da si je ustvaril zgledno urejeno življenje. Predlaga pritožbenemu sodišču, da razveljavi izpodbijano sodbo (1. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) ter odpravi s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke in odločbo upravnega organa prve stopnje, kot tudi, da se ugodi njegovi prošnji, da se mu začasno zatočišče ne vzame oziroma se zadeva vrne pristojnemu upravnemu organu v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa pravilna in temelji na zakonu.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbe 4. člena ZZZat, ki jih je tudi pravilno uporabilo v zvezi z dejanskim stanjem, ugotovljenim v postopku pred izdajo s tožbo izpodbijanega upravnega akta. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je s tožbo izpodbijana odločba pravilna in da temelji na zakonu ter upravičeno zavrnilo tožnikovo tožbo.

Utemeljeno je tudi stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, saj temelji na zakonu, da je za odvzem začasnega zatočišča pomembna le ugotovitev, ali je bila oseba, ki si je že pridobila začasno zatočišče, pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen najmanj treh let zapora in da so ugotovitve, ali so bile v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja podane olajševalne okoliščine oziroma je bila izrečena omiljena kazen, v postopku odvzema začasnega zatočišča pravno irelevantne.

Po presoji pritožbenega sodišča je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da število in teža kaznivih dejanj, za katera je bil tožnik pravnomočno obsojen, narekuje odvzem začasnega zatočišča iz razloga javnega reda. V zvezi s tem sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da je tožena stranka pri ugotavljanju dejstev o kaznovanosti tožnika, številu in vrsti kaznivih dejanj, na podlagi 149. člena ZUP vezana na pravnomočne sodbe kazenskih sodišč, s katerimi so bile tožniku izrečene zaporne kazni. Glede tega pa je tožena stranka pred izdajo s tožbo izpodbijane odločbe ugotovila vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v obravnavanem primeru. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno kot pravno neupoštevne zavrnilo tožbene ugovore, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi proti izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na ogroženost tožnika v primeru njegove vrnitve v Bosno in Hercegovino ter zatrjevane kršitve mednarodnih pogodb ter Ustave Republike Slovenije in je v zvezi s tem dalo pravilne razloge za to zavrnitev.

Po presoji pritožbenega sodišča ni upoštevna pritožnikova pritožbena navedba, da bi moral upravni organ utemeljiti svojo oceno, da bi tožnik predstavljal nevarnost za javni red in da ne zadostujejo zgolj pavšalne navedbe upravnega organa, kot tudi, da mora organ navesti, ali so obsodbe zoper tožnika že izbrisane. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi utemeljila razloge javnega reda, ki so bili podlaga za sklepanje o odvzemu začasnega zatočišča tožniku v konkretnem primeru, in sicer število in naravo kaznivih dejanj, ki jih je storil tožnik. Tožnik pa v tožbi tudi sam navaja, da storjena kazniva dejanja močno obžaluje in zanje prestaja pravično kazen.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.