Jedro

Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za prekinitev postopka po 1. odstavku 144. člena ZUP (1986), saj vprašanje, kdo bodo dediči po pokojnem G.G., stranke z interesom, v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja ne predstavlja predhodnega vprašanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 29.1.2002, s katero je tožena stranka v zvezi s pritožbo investitorjev A.A, B.B. in C.C. odpravila sklep Upravne enote Koper z dne 17.1.2001 in odločila, da mora prvostopni upravni organ postopek nadaljevati. Z navedenim sklepom je prvostopni organ odločil, da se prekine postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja zaradi rešitve predhodnega vprašanja in da se bo postopek nadaljeval po pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pok. G.G. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je prvostopni upravni organ v skladu z vlogo investitorjev A.A., B.B. in C.C. izdal lokacijsko dovoljenje, zoper katerega se je pravočasno pritožil G.G., po svojem pooblaščencu odvetniku I.I. iz K. V pritožbenem postopku je lokacijsko dovoljenje odpravila in zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Tekom ponovnega postopka pa je prvostopni organ ugotovil, da je prizadeta stranka G.G. med postopkom umrla, in je zato postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja prekinil do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pok. G.G. Prvostopni organ ni postopal pravilno in bi moral začeti postopek nadaljevati, saj v postopku ni šlo za odločanje o pravicah in obveznostih, ki se nanašajo na strogo osebne pravice, umrla stranka pa je imela v postopku pooblaščenca, katerega pooblastilo ni prenehalo.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se tudi strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka in jih v izogib ponavljanju na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja, da je oče tožnic, ki je v upravnem postopku sodeloval kot prizadeta stranka umrl, zato upoštevaje naravo upravne stvari ni bilo pogojev za ustavitev postopka po 2. odstavku 54. člena ZUP (1986). V zadevi tudi ni sporno, da je pok. G.G. kot prizadeta stranka v postopku imel pooblaščenca ter da dedinje po pok. G.G. v tem upravnem postopku niso preklicale pooblastila pooblaščencu odvetniku I.I., prav tako pa tudi odvetnik v upravni zadevi ni preklical pooblastila. Prvostopni organ glede na navedeno ni imel pravne podlage za prekinitev postopka, saj pooblaščencu prizadete stranke v upravnem postopku ni prenehalo pooblastilo. Dolžnost pooblaščenca je bila, da do preklica pooblastila ščiti dejanski in pravni interes pooblastitelja oziroma po njegovi smrti pravne in dejanske interese pravnih naslednikov pooblastitelja. Šele, če bi pooblaščenec pok. G.G. ali dediči po njem preklicali pooblastilo, bi moral upravni organ pozvati dediče, da vstopijo v postopek na strani prizadetih strank.

Tožnice vlagajo pritožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tako kot tožena stranka se tudi sodišče prve stopnje po nepotrebnem spušča v pooblastilno razmerje med strankami in pooblaščencem. To za pravilno odločitev v tej zadevi ni pomembno. Bistveno je, da narava upravne zadeve zahteva, da v upravnem postopku sodeluje lastnik nepremičnine, tožnice pa so res univerzalne, vendar še vedno le potencialne dedinje. Pok. G.G. je bil stranka v postopku kot lastnik sosednje nepremičnine, ki meji na nepremičnine investitorjev. Kdo bo podedoval nepremičnino in postal njen lastnik bo razvidno šele iz pravnomočnega sklepa o dedovanju. Do tedaj pa ni znan aktivni titular, ki ščiti interese nepremičnine pred posegi investitorja v upravnem postopku. V zadevi ne gre za ustavitev upravnega postopka, ampak za njegovo prekinitev, na podlagi 1. odstavka 144. člena ZUP (1986). Med prekinitvijo postopka po tem zakonskem določilu in ustavitvijo postopka po 2. odstavku 54. člena ZUP (1986) je bistvena razlika. Tožnice ne zahtevajo ustavitve upravnega postopka zaradi smrti očeta, ampak le njegovo prekinitev, dokler niso znani dediči po pokojnem, kar pa bo razvidno iz sklepa o dedovanju. Iz izpodbijane sodbe niso jasno razvidni razlogi za zavrnitev tožbe, iz obrazložitve pa se da sklepati, da je sodišče nepravilno uporabilo citirana določila ZUP (1986) in je zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

Investitorji A.A., B.B. in C.C., stranke z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na pritožbo navajajo, da je zapuščinski postopek po pok. G.G. že dalj časa zaključen in spis že arhiviran. Navedbe o tem, da tožnice predlagajo le začasno prekinitev postopka zaradi izpeljave zapuščinskega postopka in pridobitve pravnomočnega sklepa o dedovanju, so zato v celoti nekorektne in celo nemoralne. Očitno je, da gre za izigravanje postopka v smislu njegovega zavlačevanja, ostaja pa dejstvo, da zaradi sprožitve spora s strani tožnic in nadaljnjih pritožb, investitorji čakajo na pridobitev ustreznega gradbenega dovoljenja že 10 let. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je presoja zakonitosti odločbe tožene stranke, s katero je le-ta kot nezakonit odpravila sklep o prekinitvi postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja ter odločila, da se mora navedeni postopek nadaljevati.

Ugotovitev sodišča prve stopnje in pred njim tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za prekinitev postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja na podlagi 1. odstavka 144. člena ZUP (1986), je pravilna. Prvostopni upravni organ je kršil pravila postopka, ko je zaradi smrti pok. G.G., soseda mejaša v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja investitorjem, prekinil navedeni upravni postopek do pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Vprašanje, kdo bodo dediči po pok. G.G. v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 1. odstavka 144. člena ZUP (1986), torej takega vprašanja, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti stvari, vprašanje pa bi pomenilo samostojno pravno celoto, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. Ker navedeno vprašanje, ne predstavlja prehodnega vprašanja je bila odločitev prvostopnega organa nezakonita. Tožena stranka je zato ob reševanju pritožbe investitorjev postopala pravilno, da je navedeni sklep odpravila in odločila, da mora upravni organ prve stopnje s postopkom nadaljevati.

Kot navedeno gre torej v tem primeru za nezakonito prekinitev postopka zaradi smrti prizadete stranke, in ne za ustavitev upravnega postopka, kot to v pritožbi navajajo tožnice. Prekinitev postopka s pooblastilnim razmerjem med stranko in njenim pooblaščencem res nima nobene zveze, je pa bilo navedeno pooblastilno razmerje pomembno za nadaljevanje postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja, kot je to tožena stranka tudi pravilno odločila. V zvezi s tem je bilo pravilno ugotovljeno, da ker je imel pok. G.G. pooblaščenca, kateremu pa pooblastilo zaradi smrti ni prenehalo (2. odstavek 61. člena ZUP 1986), bi moral upravni organ s postopkom nadaljevati in ne bi smel postopka prekiniti.

Glede na navedeno je bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.