Jedro

Tožniku je zagotovljeno sodno varstvo v kazenskem postopku in tako ni izpolnjen pogoj - negativni iz 3. odstavka 1. člena ZUS. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrglo tožbo, saj sodnega varstva ustavnih pravic tožnik v obravnavanem primeru ne more uveljavljati v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožnikovo tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic, v kateri je iz razlogov 25. člena ZUS ter kršitev 184. člena ZKP, 23. člena Ustave, 6. člena EKČP in 46. člena listine EU o temeljnih pravicah predlagal, da sodišče odredi Okrožnemu državnemu tožilstvu v Mariboru ustavitev postopka in naloži Okrožnemu državnemu tožilstvu v Mariboru plačilo odškodnine v višini tolarske protivrednosti 100 EUR za vsak dan zamude od 17.10.2006 dalje. Prvostopno sodišče je tudi odločilo, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks.

V razlogih izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče navedlo, da tožbeni zahtevek tožnika temelji na stališču, da je v določbi 2. odstavka 184. člena ZKP določen 15-dnevni rok za predlog državnega tožilca (za dopolnitev preiskave ali vložitev obtožnice ali izjavo o odstopu od pregona) prekluzivni rok, torej rok po prekoračitvi katerega državni tožilec (razen v primeru, ko prosi za podaljšanje roka) izgubi v tem členu določene procesne pravice, posledično pa to po stališču tožnika pomeni, da je potrebno ustaviti postopek, voden pod opr. št. ... v povezavi s sodnim spisom ... Obravnavana kršitev ustavnih pravic se tako nanaša na zatrjevane kršitve določb ZKP, katerih varstvo je zagotovljeno v kazenskem postopku. V primeru, ko je sodno varstvo ustavnih pravic posameznika zagotovljeno v drugem sodnem postopku, pa po mnenju sodišča ni mogoče zahtevati še varstva ustavnih pravic v upravnem sporu na podlagi določbe 2. odstavka 157. člena Ustave RS, saj pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva tedaj ni izpolnjen. Tožniku je še pojasnilo, da je njegovo razumevanje določbe 2. odstavka 184. člena ZKP napačno, saj gre v primeru zamude roka iz določbe omenjenega člena za instrukcijski rok, tako prekoračitev le-tega ne more povzročiti v tožbi zatrjevanih kršitev ustavnih pravic. Tožnik je ob vložitvi tožbe zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče pa je glede na dejstvo, da tožnik nima lastnih sredstev za preživljanje, ocenilo, da bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo njegovo preživljanje in je tako predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodilo.

Tožnik v pritožbi navaja, da se ne strinja z mnenjem prvostopenjskega sodišča, da zakoni ne veljajo za vse enako. Če so za vse ostale roki zavezujoči, potem morajo biti zavezujoči tudi za tožilstvo, ki je enakopravna stranka v postopku. Prosi, da drugostopenjsko sodišče o zadevi čimprej odloči. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča pristojno sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika (2. odstavek 157. člena Ustave). Ta določba je povzeta tudi v 1. odstavku 4. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06) Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v zadevi pravilno odločilo ter za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, pri tem pa bi sicer moralo uporabiti določbe v času odločanja že veljavnega ZUS-1, vendar pa ugotovljena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za upravni spor iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Tožnik namreč uveljavlja kršitev ustavnih pravic, ker se Okrožno državno tožilstvo v Mariboru ni držalo zakonsko določenega roka v 2. odstavku 184. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da po končani preiskavi preiskovalni sodnik pošlje spise državnemu tožilcu, ki mora v 15 dneh predlagati dopolnitev preiskave ali vložiti obtožnico ali pa izjaviti, da odstopa od pregona, s čimer naj bi bilo kršeno načelo vestnosti, strokovnosti, ažurnosti, načelo pravne države in enakopravnosti strank v postopku. Kršitev ustavnih pravic se torej nanaša na zatrjevane kršitve določb ZKP, glede katerih pa je tožniku zagotovljeno sodno varstvo že v kazenskem postopku, v katerem ima možnost, da uveljavi pravice, ki mu gredo kot obdolžencu. V takšnem primeru pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče zahtevati varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu na podlagi določbe 2. odstavka 157. člena Ustave RS, saj negativni pogoj, ki mora biti podan za sodno varstva ustavnih pravic v upravnem sporu, ni izpolnjen. Varstvo v kazenskem postopku namreč vključuje in zagotavlja tudi varstvo ustavnih pravic in presojo odločitev prvostopnega sodišča v pritožbenem postopku in v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. Ker torej v tem primeru ne gre za upravni spor iz 1. odstavka 4 člena ZUS-1, je pritožbeno sodišče, ki pri presoji izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih kršitev, na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.