Jedro

Gospodarska kriza (tako v nepremičninski kot v drugih panogah) sama po sebi ni okoliščina, ki bi posamezne pravne osebe opravičevala plačevanja sodnih taks.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve sotpnje, v izpodbijani I. točki izreka, potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za (delno) oprostitev plačila sodne takse (I. točka izreka), ugodilo pa je predlogu za njen odlog do izdaje odločbe sodišča druge stopnje (o pritožbi zoper sodbo) (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da toženo stranko oprosti plačila sodne takse, podredno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba napačno povzema, da naj bi sodišče prve stopnje ocenilo, da tožena stranka ni izkazala svojega dejanskega premoženjskega stanja (čemur se upira s trditvami, da je to jasno razvidno iz priložene izjave o premoženjskem stanju). Slednje je zavzelo drugačno stališče. Zaključilo je namreč, da iz stanja, ki ga tožena stranka navaja, ne izhaja, da bi bilo z (odloženim) plačilom sodne takse v višini 4.215,00 EUR ogroženo opravljanje njene dejavnosti. Višje sodišče takšnemu stališču pritrjuje. Tako iz izjave o premoženjskem stanju kot iz zadnje javno objavljene bilance stanja tožene stranke izhaja, da ima slednja 10.682.877,00 EUR sredstev, pri čemer ima za 10.418.850,00 EUR zalog, 149.066,00 EUR kratkoročnih terjatev in 103.712,00 EUR denarnih sredstev. (Delna) oprostitev plačila sodne takse je izjema od splošne ureditve v kateri morajo stranke za to, da dosežejo sodno varstvo, plačati sodno takso. Do navedene izjeme so lahko upravičene le, če izpolnjujejo pogoje za to – torej, če je njihovo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje takšno, da jim plačila takse ne omogoča, brez da bi se pri tem ogrozilo izvajanje njihove dejavnosti. Da je navedeni pogoj izpolnjen, morajo jasno in obrazloženo trditi (in izkazati) stranke, ki takšen predlog podajo (7. in 212. člen ZPP). To pomeni, da morajo navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva, v kolikor razpolagajo s kakršnimkoli premoženjem pa morajo pojasniti, zakaj tega ne morejo unovčiti, vsaj do višine sodne takse. Le če sodišče dvomi v resničnost njihovih navedb, jih lahko po uradni dolžnosti preveri s pridobivanjem uradnih podatkov (četrti odstavek 12. člena ZST-1). To pa nikakor ne pomeni, da bi moralo samo iskati podatke, na podlagi katerih bi bilo mogoče predlogu ugoditi. Prav nasprotno. Sodišče ni dolžno samo raziskovati premoženjskega stanja predlagatelja, niti ga pozivati k dopolnitvi njegovih navedb.(1) Tožena stranka je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse svoje trditveno breme le delno izpolnila. Navedla je, da za plačilo ne more uporabiti denarnih sredstev, saj ima blokirane račune in (smiselno) da ne more prodati nepremičnin s katerimi razpolaga, saj so obremenjene s hipoteko. Ob tem je pojasnila, da te nepremičnine izkazuje v postavki zaloge. Hkrati pa ni povedala, kolikšen del zalog (od skupno 10.418.850,00 EUR) predstavljajo predmetne nepremičnine niti kaj so ostale zaloge in ali je te mogoče unovčiti in porabiti za plačilo sodne takse. Prav tako ni povedala ničesar o tem, zakaj ne bi mogla vsaj delno (do višine 4.215,00 EUR) izterjati katere od kratkoročnih poslovnih terjatev, niti o tem, do kakšnega zneska so njeni računi blokirani. Okoliščine, ki jih je tožena stranka v predlogu za oprostitev plačila sodne takse navedla, tako, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne zadoščajo za njeno (delno) oprostitev. Ker vseeno izkazujejo slabo finančno in likvidnostno stanje tožene stranke, pa jo opravičujejo do odloga plačila.

5. Na takšno odločitev ne more vplivati sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, VIII Pg 4669/2012 (z dne 12. 2. 2016), s katerim je bila tožena stranka v celoti oproščena plačila sodne takse. Sodišče v vsakem posameznem primeru odloča v okviru navedb, ki jih podajo stranke. Kakšne trditve o svojem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju je tožena stranka podala v postopku VIII Pg 4669/2012, sodišču ni znano. Dejstvo pa je, da trditve, ki jih je v zvezi s tem podala v predmetnem postopku, za (delno) taksno oprostitev ne zadoščajo.

6. Prav tako na odločitev ne more vplivati, po oceni tožene stranke ključna okoliščina, da trenutno ni gospodarske aktivnosti v dejavnosti s katero se ukvarja (izgradnja in trženje nepremičnin). Gospodarska kriza (tako v nepremičninski kot v drugih panogah) sama po sebi ni okoliščina, ki bi posamezne pravne osebe opravičevala plačevanja sodnih taks. Kljub temu pa velja dodati, da je splošno znano tudi, da se nepremičninski trg ponovno odpira in da se torej situacija izboljšuje. Tako je povsem sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je mogoče, da se bo premoženjsko stanje tožene stranke (do dne, ko bo sodna taksa zapadla v plačilo) izboljšalo. Ob tem ne gre spregledati, da celo tožena stranka sama navaja, da je njeno slabo stanje posledica nepremičninske krize oziroma da bodo njeni projekti ponovno oživeli, ko bo oživel nepremičninski trg. V zvezi z dejstvom, da ima tožena stranka tudi druge obveznosti, kar naj bi ji onemogočalo plačati predmetno sodno takso, pa je ugotoviti, da tožena stranka ne pojasni zakaj naj bi bile te druge obveznosti pomembnejše oziroma prednostne v primerjavi z njeno obveznostjo plačila sodne takse. Tudi ta okoliščina sama po sebi tako ne more biti razlog za njeno (delno) oprostitev.

7. Iz navedenega izhaja, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi VSL v sklepu I Cpg 1411/2015.