Jedro

Pri kaznivih dejanjih ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 ni mogoče tvoriti konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, saj gre za kazniva dejanja zoper pravni promet, torej dejanja, pri katerih primarni objekt kazenskopravnega varstva predstavlja pravni promet, ne pa premoženje.

Dokazov informacijske narave sodišče ni dolžno izvajati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojena V. M. je dolžna plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bila V. M. spoznana za krivo storitve treh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu tega zakona ji je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako od dejanj določilo kazen tri mesece zapora ter zatem na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 enotno kazen osem mesecev zapora z preizkusno dobo dveh let, določilo pa ji je tudi posebni pogoj, da mora v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe povrniti Republiki Sloveniji, Direkciji RS za ceste znesek 2.363,09 EUR. Z isto sodbo je bila gospodarska družba R., Storitve in trgovina, d. o. o., spoznana za odgovorno storitve treh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 42. člena KZ-1 ter v zvezi s 3. točko 4. člena ter 10. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Tudi pravni osebi je sodišče izreklo pogojno obsodbo v kateri ji je za vsako kaznivo dejanje določilo denarno kazen 10.000,00 EUR ter zatem na podlagi 5. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo še enotno denarno kazen 20.000,00 EUR s preizkusno dobo dveh let. Sodišče je oškodovanki - Republiki Sloveniji priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 2.363,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Pritožbeno sodišče je pritožbo zagovornika obsojene V. M. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili tudi, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojene V. M., kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 2. in 5. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi v celoti ali delno razveljavi, ali pa razveljavi samo odločbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V delu, kjer vložnik navaja, da sodišče ni ugotovilo, da bi obsojenka dejanja storila z direktnim naklepom, oziroma je tak naklep pomanjkljivo obrazložilo, vložnik uveljavlja le zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sicer pa je sodišče pri obsojenki ugotovilo direktni naklep, kar je pogoj za storitev teh kaznivih dejanj, svojo odločitev pa je tudi natančno obrazložilo, tako da tudi v formalnem smislu ni kršilo zakona in tudi ne obsojenčeve pravice do obrambe, kot to zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti. Vložnik tudi ne more uspeti s trditvijo, da bi moralo sodišče dejanje pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje po 54. členu KZ-1 in izreči obsojenki eno sankcijo, saj se ji ni očitalo oziroma tudi ni bila spoznana za krivo storitve premoženjskega kaznivega dejanja. Z zavrnitvijo izvedbe predlaganega dokaza za opravo poizvedb pa po stališču vrhovnega državnega tožilca sodišče tudi ni kršilo obsojenkine pravice do obrambe, saj je pravilno presodilo, da vprašanje, kako je bila cestnina plačana v drugih primerih, za samo odločitev sodišča ni pomembno.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan tako obsojenki kakor tudi njenemu zagovorniku.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo samo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Namen zahteve za varstvo zakonitosti je torej odpraviti kršitve zakona in ne presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Drugi odstavek omenjenega člena vsebuje tudi izrecno prepoved vlaganja zahtev za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V nasprotju s pritožbenim postopkom Vrhovno sodišče tudi ne presoja kršitev procesnega ali materialnega zakona po uradni dolžnosti, temveč se omeji pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Čeprav zakon ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve jasno, da mora vložnik ne samo navesti zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP ali samo citirati zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora konkretno navesti, v čem vidi kršitev zakona. Pri uveljavljanju kršitve iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP pa mora tudi utemeljiti vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe.

6. V konkretni kazenski zadevi vložnik uvodoma sicer uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar pa te kršitve v nadaljevanju ne obrazloži. Z navajanji, da se kaznivo dejanje ponarejanja listin lahko stori le z direktnim naklepom, pri čemer se mora storilec zavedati svojega ravnanja in ga hoteti, v konkretnem primeru pa obsojenki ni bilo dokazano, da je vedela, da listina, ki jo uporablja, ni originalna ampak ponarejena, kar pa že pojmovno izključuje naklep, vložnik ne obrazloži uveljavljane kršitve, temveč izraža le dvom v ugotovljeno dejansko stanje. Njegova pravna presoja namreč temelji na drugačnem dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče. Iz tega razloga pa, kot je bilo že pojasnjeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

7. V delu, kjer pa vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona tudi vsebinsko, pa je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Vložnik namreč meni, da bi sodišče moralo tri kazniva dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 opredeliti kot eno samo kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1, saj so za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja podane vse okoliščine, ki jih za tako pravno opredelitev zahteva prvi odstavek 54. člena KZ-1. Obdolženka je namreč vsa tri kazniva dejanja, kot ugotavlja sodišče, storila zaporedoma, gre za istovrstna kazniva dejanja, za naklepno ravnanje storilca, kot nadalje ugotavlja sodišče, obdolženka pa je ravnala tako tudi zato, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, zaradi česar je tudi kaznivo dejanje ponarejanja listin moč šteti za premoženjski delikt. 8. Za obstoj nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 54. člena KZ-1 se zahteva: 1) naklepno ravnanje storilca, 2) dejanja storjena iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov, 3) storitev več (najmanj dveh) sicer ločenih kaznivih dejanj, 4) da gre za enaka ali istovrstna kazniva dejanja, 5) da gre za premoženjske delikte in 6) da delikti zaradi povezanosti kraja, načina storitve, časa ali drugih enakih okoliščin, pomenijo enotno dejavnost. To pomeni, da je zakonodajalec konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja glede na prejšnjo sodno prakso izrazito zožil in to ne samo glede časa in kraja posameznih ravnanj in enotnosti naklepa, temveč tudi na vrsto kaznivih dejanj. Po KZ-1 je namreč mogoče tvoriti konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja le pri premoženjskih deliktih, torej le pri tistih kaznivih dejanjih pri katerih je predmet varstva vsake vrste lastnina (državna, zasebna, …), oškodovanci pa so lahko fizične in pravne osebe. V tretjem odstavku 54. člena KZ-1 je predpisana kvalificirana oblika nadaljevanega kaznivega dejanja, po kateri izpolni storilec zakonske znake za takšno kvalifikacijo tedaj, ko si z dejavnostjo po prvem odstavku tega člena skupaj pridobi večjo ali veliko premoženjsko korist, ali povzroči večjo ali veliko premoženjsko škodo (in mu je šlo za to), kar nedvoumno pomeni, da mora biti premoženjska korist oziroma škoda element kaznivega dejanja, ki ga je mogoče zaobseči s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Nobenega dvoma tako ni, da se lahko tvori konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja iz dejanj, opisanih v poglavju kaznivih dejanj zoper premoženje, lahko pa se tvori ta konstrukcija tudi iz določenih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, če je storilec zasledoval namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist ali povzročiti škodo, le da je oškodovanec gospodarska družba, storilec pa oseba s posebnimi pooblastili oziroma dejanskimi pristojnostmi.

9. Pri kaznivih dejanjih ponarejanja listin pa predmet varstva ni lastnina, temveč pravni promet. Povsem možno je, da je storilec tudi pri teh kaznivih dejanjih ravnal iz koristoljubnosti (eden od pogojev za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja), vendar pa to še ne pomeni, da gre za premoženjski delikt. V teh primerih je kaznivo dejanje ponarejanja listin praviloma predhodna faza (pa čeprav samostojno kaznivo dejanje) premoženjskega delikta.(1) Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v celoti pritrdilo stališču pritožbenega sodišča, da pri kaznivih dejanjih ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 ni mogoče tvoriti konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, saj gre za kazniva dejanja zoper pravni promet, torej dejanja pri katerih primarni objekt kazensko pravnega varstva predstavlja pravni promet, ne pa premoženje kot pravno varovana dobrina.

10. Neutemeljena je zahteva za varstvo zakonitosti tudi v delu, kjer vložnik uveljavlja kršitev pravice obdolženca do obrambe. Sodišče naj bi obsojenki neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza, in sicer opravo poizvedb pri družbi V. o tem, na kakšen način je bilo opravljeno plačilo cestnin v vseh primerih registracij, ki jih je za družbo R. d.o.o., opravila referentka A. J. Z izvedbo tega dokaza je obramba želela dokazati, da priča ne govori resnice, saj je obsojenka sicer vsa plačila cestnin opravila s plačilom na registrski enoti, kar med drugim izhaja tudi iz izpisa registracij za leto 2011 (dokazni predlog podan na obravnavi opravljeni dne 28. 5. 2014). Sodišče prve stopnje je izvedbo dokaza zavrnilo z obrazložitvijo, da del izpovedbe priče A. J., ki se nanaša na okoliščino, na kakšen način je po njenem vedenju družba R. d.o.o. v večini drugih primerov plačevala cestnino, za razsojo v obravnavani zadevi ni bistveno, saj se ta okoliščina ne nanaša neposredno na plačevanje cestnine v primerih, ki so predmet tega kazenskega postopka in tako ne more spremeniti dejstev, ki so ugotovljena v zvezi s konkretnimi predloženimi plačilnimi nalogi. Sicer pa je tudi ocenilo izpovedbo priče A. J. kot prepričljivo in verodostojno ter skladno z izpovedbo priče V. D. (prvi odstavek na strani 8 sodbe sodišča prve stopnje). Pritožbeno sodišče je pritožbo v zvezi s to kršitvijo zavrnilo kot neutemeljeno in pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, pri čemer je dodalo še, da dokazni predlog v postopku ni bil podan z namenom dokazovanja hipoteze, da si je kdo izmed referentov, zaposlenih pri družbi V., prisvajal gotovino, na kar sicer v pritožbi nakazuje zagovornik, temveč zgolj zaradi presoje verodostojnosti izpovedbe priče A. J. 11. S temi stališči pa se ne strinja vložnik v zahtevi ter navaja, da je izpovedba priče neresnična in v nasprotju z listinsko dokumentacijo, pri čemer vložnik nakazuje še, da je imela priča očitno interes, da se obsojenko v postopku obsodi. Prav tako obstaja možnost, da si je kateri izmed referentov, zaposlenih pri družbi V., prisvajal gotovino, ki so jo stranke vplačale za namen plačila cestnin ter nato v sistemu zavedel, da je bila cestnina plačana s plačilnim nalogom in k dokumentaciji predložil ponarejen plačilni nalog.

12. Vrhovno sodišče je že v več odločbah navedlo, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti le tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in s katerim je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza pa mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

13. V obravnavani kazenski zadevi je bila predlagana izvedba tega dokaza zaradi presoje verodostojnosti izpovedbe priče A. J. (obramba dokazuje, da priča ne govori resnice, saj je obdolženka vsa plačila cestnin opravila s plačilom na registracijski enoti, kar med drugim izhaja tudi iz izpisa registracij za leto 2011), za tem naj bi bil dokazni predlog podan z namenom dokazovanja hipoteze, da si je kdo izmed referentov, zaposlenih pri družbi V. & V., prisvajal gotovino. Šlo je torej za dokaz, ki je izrazito informacijske narave oziroma tak, ki šele, če seveda uspe, sporoča, kaj bi lahko bilo pomembno. Takšnih dokazov pa, kot je bilo že pojasnjeno, sodišče ni dolžno izvajati. Sicer pa v konkretnem primeru, tudi če bi dokaz uspel, torej, če bi se izkazalo, da da je družba R. d.o.o. plačevala cestnino na drugačen način, navedeno ne bi imelo nikakršnega vpliva na presojo sodišča, da je obsojenka storila obravnavana kazniva dejanja.

14. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti, glede na to, da uveljavljane kršitve procesnega in materialnega zakona niso podane, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi določila člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena, pri višini takse pa je sodišče upoštevalo poleg obsojenkinih premoženjskih razmer in zapletenosti te kazenske zadeve še tarifo, določeno v Zakonu o sodnih taksah.

(1) Da med kaznivim dejanjem ponarejanja listin in kasnejšim premoženjskim deliktom - npr. goljufijo ni navideznega steka temveč, da gre za dvoje samostojnih kaznivih dejanj, je presodilo Vrhovno sodišče že v sodbi I Ips 266/2008 z dne 21. 11. 2008.